VSRS Sklep II DoR 599/2020

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo že tretjič. Dolžničin ugovor je vsakič zavrnilo. Zaključilo je, da je dolžnica kršila pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Mariboru N 453/2014 s tem, da je protipravno vzela otroka 13. 6. 2019 (popoldanski stik) ter med dnevi 14. 6. - 16. 6. 2019 (vikend stik).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi. Predlogu strank za odlog izvršbe je ugodilo in izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve o izdani začasni odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 6. 2019, vodeni pod št. II N 532/2019.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I 202/2019 z dne 19. 6. 2019 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Predlog strank za odlog izvršbe je zavrglo.

4Zoper sklep sodišča druge stopnje je upnik vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal dopustitev revizije glede vprašanj: 1) Ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje da: ni dovolilo izvršbe, kljub temu, da je upnik v času izvršbe razpolagal s pravnomočnim izvršilnim naslovom; ni dovolilo izvršbe z dne 19. 6. 2019, ki se je nanašala na stik z dne 20. 6. 2019, ker naj bi bila 21. 6. 2019 izdana začasna odredba v postopku II N 532/2019, ki je spremenila oziroma odpravila upnikov izvršilni naslov, pri tem pa je spregledalo, da je bil izvršilni naslov spremenjen šele od 21. 6. 2019 naprej ter da je upnik 19. 6. 2019 za stik z dne 20. 6. 2019 še vedno razpolagal z veljavnim izvršilnim naslovom; ni dovolilo izvršbe, čeprav je dokazano, da otrok v časi izvršbe stikov ni zavračal, sodišče druge stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo oziroma je spregledalo; ni dovolilo izvršbe, ker naj bi otrok zavračal stike, čeprav je izvedensko mnenje ugotovilo, da je otrok žrtev dolgoletnega odtujevanja s strani dolžnice, predložena izvedenska mnenja v prejšnjih postopkih pa so predlagala izvajanje stikov tudi v času konflikta med staršema; ni dovolilo izvršbe, ker naj bi otrok stike zavračal, kljub temu, da zavračanje stikov glede na ugotovitve v postopku nima neke realne osnove (izvedenka je ugotovila, da ima otrok iracionalna prepričanja glede očeta) ter je to posledica ravnanja drugega izmed staršev (izvedenka je ugotovila dolgoletno odtujevanje otroka, ki je rezultiralo v hujši obliki odtujitve), kar je ravnanje v nasprotju z obstoječo sodno prakso, npr. sklep II Ips 706/2009 in 2) Ali je sodišče druge stopnje i) s tem, ko je popravilo oziroma nadomestilo sklep sodišča prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter tožeči stranki odvzelo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jo prikrajšalo za pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave in ali je sodišče ii) z zavrnitvijo dokaznih predlogov in opustitvijo navedb izčrpnih in prepričljivih razlogov, zaradi katerih je opustilo izvedbo dokazov, zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave, s tem, da: ni dovolilo izvršbe, ker je v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da naj upnik nikoli ne bi zanikal dejanj, na katero je oprlo odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo, čeprav je upnik predložil več dokazov in večkrat eksplicitno poudaril, da zanika navajanja dolžnice, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave; ni dovolilo izvršbe, ker naj bi imel upnik možnost sodelovanja v postopku na Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD), saj naj bi bil že 12. 6. 2019, dva dni po timskem sestanku seznanjen z ravnanji CSD ter ker naj bi mu bila po pošti poslana vsa dokumentacija, kar je v nasprotju samo s sabo (saj je bil timski sestanek 12. 6. 2019 in torej tistega dne ni bilo 2 dni po timskem sestanku) ter s predloženimi listinami v spisu (iz katerih nedvoumno izhaja, da je upnik prejel dokumentacijo CSD šele 28. 6. 2019, ko mu je bila hkrati vročena tudi začasna odredba o prekinitvi stikov, ki je temeljila na dokumentaciji CSD), s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave.

Predlagatelj poudarja, da je bila začasna odredba o ukinitvi stikov izdana 21. 6. 2019, izpodbijani sklep pa dva dneva pred tem, in je torej sodišče ne bi smelo upoštevati, on pa bi moral izvršiti popoldanski stik z otrokom 20. 6. 2019. Trdi, da je otrok začel zavračati stike šele po izdaje začasne odredbe 21. 6. 2019, tako je na naroku 25. 9. 2019 izpovedala tudi otrokova terapevtka. V nadaljevanju predloga povzema zaključke izvedenskega mnenja z dne 25. 5. 2020, izdelanega za potrebe (drugega) postopka II N 532/2019. Trdi, da je odtujevanje med njim in hčerko omogočila začasna odredba z dne 21. 6. 2019, izdana v navedenem postopku. Povzema tudi zaključke iz izvedenskega mnenja, izdelanega v postopku N 633/2012 (prvotni postopek o določitvi stikov) in navaja, da se mu je že tedaj očitalo podobno, kot v predmetnem postopku, vendar sta izvedenski poudarili pomembnost stika oziroma odnosa med očetom in otrokom. Navaja, da morajo za zavračanje stika obstajati konkretni razlogi, ki pa jih v času, na katerega se nanaša predmetni postopek, ni bilo. Opozarja, da odločitev sodišča sloni na ugotovitvah multidisciplinarnega tima pri CSD, kjer se v postopku predlagatelj ni imel možnosti izjaviti ter na dejstvo, da sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenke, da je otrok pri materi odtujevan od očeta ter da mu mati škodi in je otrok s tem ogrožen. Zatrjuje, da je ves čas zanikal očitke, da naj bi bil otrok ogrožen z njegove strani. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil predlagatelj 12. 6. 2019 po telefonu seznanjen z sklepi multidisciplinarnega tima, čemur predlagatelj nasprotuje in navaja, da je bil informiran le, da proti njemu potekajo postopki zaradi domnevne ogroženosti otroka.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).