VSK sodba PRp 258/2009.

Pritožba obdolženega I. S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi I. S. odgovoren za prekršek po določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je izreklo globo v znesku 505,00 EUR in stransko sankcijo desetih kazenskih točk zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca. Sklenilo je še, da mora obdolženec na podlagi določb 143. in 144. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) po pravnomočnosti sodbe.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbami 133. čl. ZP-1, kar pomeni, da je vestno pretehtalo vse dokaze in na podlagi takšne presoje sprejelo pravilne zaključke. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, niti niso bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP-1 ali ZVCP-1.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da ne drži pritožbena navedba, da ni podana subjektivna identiteta med sodbo o prekršku in obdolžilnim predlogom. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice postopka Postaje prometne policije N. G. z dne 3. julija 2008 namreč povsem jasno izhaja, da je obdolžilni predlog vložen zoper obdolženega I. S. in ne kakšno drugo osebo. Enako je razvidno tudi iz zahteve obdolžencu za pisni zagovor, v kateri je navedena opravilna številka obdolžilnega predloga, ki se nanaša prav na obdolženca. Kot pa je razvidno iz zahteve obdolžencu za pisni zagovor, je bil ta obdolžilni predlog zahtevi tudi priložen in obdolžencu osebno vročen 30. avgusta 2008. Da so bila vsa nadaljnja vabila obdolžencu na zaslišanje naslovljena prav na obdolženca, prav tako ni nikakršnega dvoma, saj je to razvidno tako iz vsebine vabil kot tudi iz poročil o prispelem pismu in vročilnic. Nenazadnje je obdolženec na eno od vabil tudi obvestil sodišče, da se zaslišanja ne bo mogel udeležiti, zaradi česar so bili določeni novi datumi za zaslišanje (za dne 6. marca 2009 in 3. aprila 2009), na katera pa se obdolženec ni odzval in svoje odsotnosti tudi ni opravičil. Glede na to, da je bil obdolženec opozorjen, da bo v primeru neopravičenega izostanka sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno da bi bil zaslišan, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je po izvedenih ostalih dokazih sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja, pravilna.

Ker pritožba konkretnih navedb s katerimi bi obdolženi izpodbijal dejanski stan prekrška nima, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. čl. ZP-1). Tudi če je obdolženec ravnal po (očitno napačnih) navodilih svojega zagovornika in se zato ni odzival na vabila sodišča prve stopnje, je odgovornost, da ni podal zagovora in da ni mogoče upoštevati dokazov, ki jih v pritožbi predlaga, na njegovi strani. V skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 mora namreč pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega pa obdolženi ni izkazal.

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 sklenilo, da mora obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifnih št. 8111, 8114 in 8132 ZST-1.