VSC Sodba PRp 50/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog postaje Prometne policije ... z dne 23. 9. 2020 kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v višini 100,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje storilčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena ZP-1). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da izpodbijani plačilni nalog razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki je bil izdan na podlagi 8. člena ZPrCP, ki določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Prekrškovni organ je namreč ugotovil, da je voznik vozil znamke Volkswagen, tip Passat, reg. oznaka CE ..., 23. 9. 2020 ob 16.07 uri na glavni cesti II. reda, v naselju Š., kjer je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, peljal mimo merilnika hitrosti Multaradar CD, ki prekrške samodejno fotografira, s hitrostjo 77 km/h, kar z upoštevanjem varnostne razlike – 5 km/h pomeni, da je voznik vozil s hitrostjo najmanj 72 km/h ter s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju za več kot 20 do vključno 30 km/h. Lastnik osebnega avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, pa je M. Š., s stalnim prebivališčem na naslovu ..., Š.

5V primerih, ko plačilni nalog temelji na določbi 8. člena ZPrCP mora torej storilec sam na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati oziroma sodišču vzbuditi razumen dvom, da kritičnega dne ni vozil vozila, s katerim je bil storjen prekršek in je v ta namen sodišču dolžan predložiti ali predlagati razbremenilne dokaze. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, to ne pomeni le predlagati materialnopravne relevantne dokaze oziroma samo zanikati prekršek, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi, npr. verodostojno pisno izjavo priče, zdravniško potrdilo, potrdilo delodajalca in podobno (sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 181/2010 z dne 18. 1. 2011).

6Storilec je v predmetni zadevi sicer v zahtevi za sodno varstvo navajal, da v času, ko je bil storjen prekršek, vozila ni vozil on, temveč njegova zunajzakonska partnerica, pri čemer pa ni navedel niti njenega imena, niti kakršnihkoli drugih podatkov, da bi lahko sodišče zunajzakonsko partnerico zaslišalo kot pričo, niti ni priložil njene pisne izjave. Predlagal pa je tudi, da naj sodišče pri prekrškovnem organu pridobi povečavo fotografije, iz katere bo jasno razvidno, da za volanom ni on, temveč ženska. Slednje je sodišče tudi samo storilo in ugotovilo, da iz povečave fotografije nedvomno izhaja, da za volanom vozila sedi moški in ne ženska. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da je oseba za volanom, ki je vozila storilčevo vozilo, po laični presoji zelo podobna osebi na fotografiji, ki jo je na podlagi uradnih evidenc predložil prekrškovni organ kot dokaz v predmetnem postopku in je zato utemeljeno štelo, da storilcu ni uspelo izkazati razumnega dvoma v domnevano dejstvo, da je 23. 9. 2020 ob 16.07 uri vozil po glavni cesti II. reda v naselju Š. in pri tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za najmanj 22 km/h ravno storilec.

7Zagovornik v pritožbi sicer pravilno navaja, da sodišče glede na ustaljeno sodno prakso ob pavšalnem zatrjevanju storilca, da on ni vozil avtomobila, ni bilo dolžno izvajati dokazov s povečevanjem fotografije. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, namen slikovnega dokumentiranja pri tovrstnih prekrških ni v tem, da bi se ugotavljala identiteta storilca, temveč v tem, da se lahko rezultat meritve in drugih podatkov (npr. časa meritve) nedvoumno pripiše kontroliranemu vozilu¹, vendar je sodišče prve stopnje to storilo na storilčev predlog, da bi preverilo, ali predstavlja zanj razbremenilni dokaz oz. ali vzpostavlja dvom v domnevano dejstvo, da je on bil voznik vozila v času storitve prekrška. Pri tem je ugotovilo, da iz fotografije nedvomno izhaja, da za volanom vozila sedi moški in ne ženska, kar pomeni, da se ta dokaz ni izkazal kot razbremenilen dokaz za storilca. Z izvedbo tega dokaza sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kot poskuša prikazati zagovornik v pritožbi. Kolikor pa zagovornik sodišču v zvezi s pregledom povečane fotografije posnetega vozila očita tudi, da je v zvezi s tem sprejelo napačno dokazno presojo, pa je potrebno poudariti, da si take navedbe neupoštevne, ker po vsebini predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljen pritožbeni razlog.

8V zvezi s s pritožbenimi navedbami, da sodišče ne bi smelo uporabiti fotografije, ki jo je sodišče predložil prekrškovni organ iz uradnih evidenc, ker je storilec fotografijo predložil za potrebe posameznih evidenc in da bi moralo sodišče pred pridobitvijo fotografije pridobiti soglasje osebe oziroma storilca, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je mogoče v uradne evidence vpogledati tudi brez soglasja storilca in sicer po nalogu sodišča, kar izhaja tudi iz drugega odstavka 105. člena ZPrCP, ki med drugim določa, da so upravljalci zbirk osebnih podatkov dolžni predlagatelju postopka na njegovo zahtevo brezplačno posredovati podatke, ki so potrebni za sestavo in vložitev obdolžilnega predloga ter da se v primeru, če ni mogoče ugotoviti istovetnosti storilca prekrška, v obdolžilnem predlogu namesto osebnih podatkov navede opis osebe in fotografija oziroma posnetek, ter da je sodišče tudi sicer zavezano k spoštovanju načela materialne resnice, kar pomeni, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen v primeru obdolženčevega priznanja ter enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (68. člen ZP-1). Pritožbeni očitki o nedopustnosti uporabe storilčeve fotografije so tako neutemeljeni.

9Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo opraviti laične presoje fotografij, ker svojih odločitev ne more utemeljevati na podlagi takšne laične presoje, saj izpodbijana odločitev v bistvu ne temelji na tej laični primerjavi in ugotovitvi, da je oseba v avtomobilu podobna storilcu, temveč na ugotovitvi, da storilec ni zadostil dokaznemu bremenu, ker ni navedel ime svoje zunajzakonske partnerke, da bi jo sodišče lahko zaslišalo, niti ni predložil njene podpisane izjave ter zaradi navedenega ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost domnevanega dejstva, da je storilec bil tisti, ki je vozil lastno osebno vozil in pri tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju. Poleg tega pa je pregled povečane fotografije pokazal, da ni mogoče slediti trditvam v zahtevi za sodno varstvo, da je avtomobil vozila ženska.

10Končno pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker v izreku izpodbijane sodbe ni navedlo nobenega podatka o zahtevi za sodno varstvo, niti podatka o plačilnem nalogu in da zaradi tega sodba ni dovolj individualizirana ter ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon zahteva za sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo odločalo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, ki je pravno sredstvo v postopku o prekršku in ko sodišče odloča o pravnem sredstvu, se v izreku sodbe izreče le o utemeljenosti tega pravnega sredstva. Izrek take sodbe pa je potrebno povezovati z uvodom sodbe, v katerem pa je povsem jasno in določno opredeljeno, na katero odločbo prekrškovnega organa se nanaša zahteva za sodno varstvo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

11Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbene postopka – sodno takso v znesku 150,00 EUR po tarifni številki 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 184/2011 z dne 18. 1. 2011