VSRS Sklep II Ips 649/2007 in II Ips 815/2008

Revizija zoper sodbo se zavrže.

Revizija zoper sklep se zavrne.

Toženca sama krijeta stroške revizijskega odgovora.

1Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe za sporno stanovanje in tudi zahtevek za plačilo razlike kupnine za to stanovanje 52.000 DEM v tolarski vrednosti na dan 1. 3. 1998 s pripadki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi, odločitev o denarnem zahtevku in pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo o zavrnitvi nedenarnega zahtevka.

2Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnici 14.060,52 EUR (prej 27,500.000 DEM – očitno prav 27.500 DEM) v tolarski vrednosti na dan 1. 7. 2003 in zahtevane zamudne obresti od posameznih obrokov kupnine, ter tudi znesek 7.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1. 6. 1999 z zahtevanimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tokrat ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijani obsodilni del prvostopenjske sodbe glede naloženega plačila razlike kupnine in pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožničino pritožbo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi iz drugega sojenja uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija zavrnitev plačila 13.000 DEM, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo 10.000 DEM v vrednosti 6.646,79 EUR z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo (prav s sklepom) zaradi litispendence zavrglo tožbeni zahtevek (prav tožbo) glede še spornega zneska 27.500 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan 1. 3. 1998 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi ter odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep.

5Tožnica v pravočasni reviziji proti sklepu pritožbenega sodišča iz tretjega sojenja uveljavlja revizijska razloga kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zatrjuje napačno presojo o litispendenci, ker gre v dveh pravdah za dva zahtevka za plačilo kupnine iz iste pogodbe. Prvi zahtevek za znesek 27.500 DEM je bil postavljen v zadevi P 113/2001 kot posojilo, drugi pa časovno kasneje v zadevi P 131/2001 kot kupnina. Ker je ugotovljeno, da gre v obeh primerih za kupnino, tožnica opozarja, da je kupnina znašala 68.000 DEM. V prvi zadevi je torej uveljavljala le del kupnine 27.500 DEM, medtem ko je v sedaj obravnavani zadevi iz naslova kupnine zahtevala 52.000 DEM in že zato ne more iti za litispendenco. Zato tožnica vztraja pri stališču, da gre za dva zahtevka za plačilo dveh delov kupnine.

6Reviziji proti vsaki od izpodbijanih odločb sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročeni nasprotni stranki. Toženca sta odgovorila na prvo revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

7Revizija proti sodbi iz drugega sojenja ni dovoljena, revizija proti sklepu iz tretjega sojenja pa ni utemeljena.

8Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijane dela pravnomočne drugostopenjske sodbe presega znesek 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevki uveljavljajo proti več tožencem, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

9S prvo revizijo tožnica izpodbija odločitev iz drugega sojenja o zavrnitvi njene pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi njenega „višjega“ zahtevka, in sicer glede zahtevka 13.000 DEM v tolarski vrednosti, takšen pa je bil tudi obseg njenega pritožbenega izpodbijanja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica na naroku 2. 3. 2004 uveljavljala (takrat še podrejeni) denarni tožbeni zahtevek za plačilo naprej 30.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1. 3. 1998, na istem naroku je nato ta znesek zvišala na 42.000 DEM in na koncu naroka na 52.000 DEM (redna številka 33 spisa). Srednji tečaj Banke Slovenije je 1. 3. 1998 znašal 94,458124 za eno DEM, kar za revizijsko spornih 13.000 DEM pomeni 1,227.955,60 SIT. Navedeni znesek pa je treba deliti s številko 2, saj tožnica ni zahtevala nerazdelnega plačila od obeh tožencev. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti izrecno opredeljena v tožbenem zahtevku ali v izreku sodbe. Če ni, gre za deljivo obveznost, to pa v skladu z drugim odstavkom 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) narekuje delitev obveznosti med več dolžnikov na enake dele, če ni določena drugačna delitev. Zato so tudi v zvezi s pravico do revizije lahko upošteva le, da tožnica od vsakega toženca terja plačilo polovičnega zneska, torej zneska 613.977,80 SIT. Ker mora sodišče upoštevati zahtevka zoper oba toženca ločeno in ker navedena zneska ne presegata revizijskega praga, tožničina revizija proti odločitvi iz druga sojenja ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena zavrglo, kar zajema tudi priglašene revizijske stroške. Toženca pa morata sama kriti stroške revizijskega odgovora, ker ta glede na procesno odločitev o reviziji ni bil potreben, saj se je ukvarjal le z vsebinsko neutemeljenostjo revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

10.Z drugo revizijo izpodbijana odločitev iz tretjega sojenja o zavrženju tožbe glede zneska 27.500 DEM v tolarski vrednosti (katerega polovična vrednost pa presega revizijski prag) je po presoji revizijskega sodišča pravilna. Tožnica neutemeljeno očita obema sodiščema, da sta zmotno presodili vprašanje litispendence. Zaradi večje jasnosti revizijsko sodišče povzema razloge obeh sodišč, ki jih tožnica ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice s tožencema sklenila kupno pogodbo za stanovanje, ki so jo pogodbeniki zapisali v treh pogodbah, eni kupni in dveh posojilnih, da bi prikrili dejansko dogovorjeno višino kupnine. Ne gre torej za kupnino in dve posojili, temveč samo za kupnino, kar v reviziji glede na svoje trditve sprejema tudi tožnica. Prav tako ni več sporno, da je tožnica na podlagi takega dogovora vložila dve tožbi. V prvi je zahtevala plačilo tolarske vrednosti 27.500 DEM, v začetku še s trditvijo o dolžni vrnitvi posojila, ki pa jo je glede na ugotovitve o fiktivnosti obeh posojilnih pogodb spremenila, da gre za kupnino. Navedena zadeva se je vodila pod P 113/2001 (sedaj P 186/2007) Okrožnega sodišča v Kopru. V sedaj obravnavani zadevi pa je tožnica najprej zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in šele na že omenjenem naroku 2. 3. 2004 podrejeno uveljavljala plačilo še dolžne razlike kupnine v znesku 52.000 DEM v tolarski vrednosti. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je v tem znesku zajet tudi znesek 27.500 DEM, ki ga tožnica terja v prvi pravdi, temelji pa na trditvenem gradivu obeh pravdnih strank v obeh pravdnih zadevah. Tožnica jo sedaj skuša obiti s svojim prikazom obračuna dolga in posameznih plačil, česar pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ne more uspešno uveljavljati. Zato revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da tožnica izhaja iz kupnine 68.000 DEM, čeprav je dejanska ugotovitev obeh sodišč o dogovorjeni kupnini v znesku 65.000 DEM; da je tožnica prezrla, da je izpodbijala sodbo iz drugega sojenja le glede zavrnitve zneska 13.000 DEM, pritožbeno sodišče pa je v razlogih svoje odločbe iz drugega sojenja na četrti strani pojasnilo, da je bil zavrnjen znesek 17.500 DEM; da je bilo med pravdnima strankama sporno tudi, koliko je bilo pred vložitvijo tožbe (in po njej) že plačno itd. Zato se tožnici njen izračun ne more iziti.

11Litispendenca je procesna predpostavka, ki ovira meritorno odločitev o sporu. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, mora sodišče tožbo zavreči. Na to oviro mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (tretji in četrti odstavek 189. člena ZPP). Tožnica je tudi po svojih revizijskih trditvah v pravdi P 113/2001 terjala plačilo dela zatrjevano neplačane kupnine v znesku 27.500 DEM. Navedena pravda se je začela prej, saj je tožnica v sedaj obravnavani zadevi podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljala šele s spremembo tožbe na naroku 2. 3. 2004, na katerem je tudi izrecno izjavila, da hoče „kompletno kupnino“ (l. št. 90 spisa). Zato je pravilna ugotovitev obeh sodišč, da je v znesku 52.000 DEM zajet tudi znesek 27.500 DEM, glede katerega že teče pravda, nesprejemljivo pa je revizijsko stališče, da naj bi šlo le za dva različna dela kupnine. Presoja o obstoju litispendence kot procesne ovire po ugotovitvah revizijskega sodišča ni obremenjena z nobeno materialnopravno ali procesno kršitvijo.

12Zato je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zoper odločitev iz tretjega sojenja zavrnilo.