VSM Sklep V Kp 60000/2020

Pritožba zagovornikov obdolženega B. V. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornikov obdolženega B. V. za izločitev dokazov z dne 1. 4. 2021, zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženi B. V. po svojih zagovornikih brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ugodi predlogu za izločitev dokazov oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma je izpostaviti, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom presojalo utemeljenost predloga za izločitev dokazov, ki so ga zagovorniki obrazložili le na ravni posplošenih navedb. V zvezi s podano pritožbo je tako ugotoviti, da slednji širijo v predlogu za izločitev dokazov podane navedbe, ki jih sodišče prve stopnje niti ni moglo presoditi. Pavšalni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanega sklepa so zato neutemeljeni, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

5Po oceni zagovornikov je odredba o hišni preiskavi Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 43099/2016 z dne 12. 10. 2016 neobrazložena in posledično nezakonita, saj ne zadošča dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum zoper obdolženega B. V. in družbo D.. V primeru sostorilstva morajo biti namreč utemeljeni razlogi za sum podani zoper vse sostorilce, katerih prostore želi država preiskati. Ravno nasprotno pa se izdana odredba nanaša le na družbo P. d.o.o.. Zagovorniki ob tem poudarjajo, da izdana odredba za hišno preiskavo vsebuje le dobesedni prepis predloga tožilstva, pri čemer je preiskovalni sodnik vnesel le pogojni besedni niz „bi naj“ ali „naj bi“ in torej sklepal o nečem, zaradi česar odredba ni obrazložena na konkreten način. Glede na to, da je preiskovalni sodnik ni naredil kritične, neodvisne in nepristranske presoje utemeljenosti izdaje odredbe o hišni preiskavi, temveč je le prepisal predlog tožilstva, pa je zaključiti, da je odredba nezakonita na podlagi 22. ter 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Skladnosti odredbe z 22. členom Ustave RS in okoliščin, v katerih se kaže miselni proces preiskovalnega sodnika sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kar pomeni, da je tudi izpodbijani sklep nezakonit in ga ni mogoče preizkusiti.

6Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno, tehtno in argumentirano pojasnilo, da je odredba za hišno preiskavo Okrožnega sodišča na Ptuju I Kpd 43099/2016 z dne 12. 10. 2016 zakonita, ter da ni podlage za izločitev dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima odredba vse potrebne razloge, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, pri čemer je iz točke 2 razlogov odredbe razvidno, da je preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da so A. E., B. V. in pravni osebi P. d.o.o. in D. storili zatrjevana kazniva dejanja, sklepal na podlagi ugotovitev policije, ki so temeljile (tudi) na ugotovitvah Generalnega carinskega urada po opravljenem inšpekcijskem nadzoru ter na podlagi vsebine vseh zbranih obvestil in listin, pridobljenih v predkazenskem postopku, ki jih je preiskovalni sodnik v odredbi tudi ustrezno ocenil. Iz vsebine slednje je tako razbrati, da so se ugotovitve in presoja preiskovalnega sodnika nanašala tudi na obdolženega B. V. in pravno osebo D.. V nasprotno zagovorniki ne morejo prepričati z navedbami, da sta slednja v sklepu omenjena le bežno, saj je potrebno odredbo oziroma njene razloge brati in upoštevati kot celoto in ne po posameznih segmentih. Ravno takšna celovita presoja pa je vsekakor omogočala sklepanje o obstoju utemeljenega razloga za sum tudi zoper obdolženega B. V., pri čemer je preiskovalni sodnik, upoštevaje dotlej zbrane in povzete podatke, med drugim povsem konkretno navedel, da naj bi B. V. kot direktor družbe D. izdal lažen račun družbi P. d.o.o. oziroma direktorju A. E. z namenom, da ga je ta uporabil kot resničnega pri povračilu stroškov in si tako pridobil protipravno premoženjsko korist.

7V obravnavani zadevi pa niti ne gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP in predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS, temveč gre za obrazložitev, ko je sodišče (preiskovalni sodnik) v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum, da so v odredbi za hišno preiskavo navedeni obdolženci storili kazniva dejanja. Zato tudi pritožbeno sodišče (kot že predhodno sodišče prve stopnje) ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili razlogi iz predloga tožilstva ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva. V tej zvezi je neutemeljeno tudi pritožbeno polemiziranje o uporabi pogojnih besednih zvez („bi naj“, „naj bi“), glede česar je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, da slednje ne pomeni nekonkretiziranega ugibanja o storjenih kaznivih dejanjih, temveč se logično navezuje na presojo in ugotovitev dokaznega standarda. Pritožbeno sodišče takšne zaključke v celoti povzema, ob tem pa še dodaja, da mora biti za odreditev hišne preiskave podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum in ne gotovost, ki je potrebna za obsodilno sodbo.

8Zagovorniki nadalje zatrjujejo, da nabor predmetov v odredbi za hišno preiskavo ni konkretiziran, temveč je konkretizacija iskanih predmetov zelo posplošena (generalizirana), širok seznam preiskovalnih predmetov brez ustrezne obrazložitve pa ni skladen z ZKP, niti s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Tudi v tem jim ni mogoče pritrditi. Preiskovalni sodnik je namreč v točki 3 odredbe podrobno opredelil ter navedel predmete in dokumentacijo, zato zgolj dostavek „idr.“ ne more pomeniti, da odredba v tem delu ni obrazložena. Še zlasti, ko je bilo v obravnavani zadevi (glede na zatrjevana kazniva dejanja) izkustveno nemogoče natančno določiti vse predmete, ki naj se iščejo v preiskavi. Ob tem pa ne gre prezreti, da je iz izreka odredbe o hišni preiskavi povsem jasno in določno razviden tudi namen hišne preiskave, pri čemer je preiskovalni sodnik v nadaljevanju še pojasnil, da je potrebno upoštevati tudi družinsko povezanost in lastniško strukturo družbe D., ki je v neposredni lasti žene obdolženega B. V. in posledično obstoj verjetnosti, da je navedene predmete B. V. prenesel tudi na naslov, kjer prebiva. Vse to je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno in argumentirano presodilo, čemur pritožbeno sodišče nima več kaj dodati.

9Po stališču zagovornikov je izdana odredba neobrazložena tudi z vidika načela sorazmernosti oziroma proporcionalnosti ter nujnosti, o čemer izpodbijani sklep nima razlogov. Ob tem poudarjajo, da obdolženi B. V. in družba D. sploh nista bila pozvana, da bi se izrekla o spornih računih in torej nista imela predhodne možnosti pojasnila, kar pomeni, da je poseg v njuno zasebnost ustavno nesorazmeren, saj obstaja verjetnost, da bi obdolženca predmetne račune povsem zadovoljivo pojasnila in odredba ne bi bila potrebna.

10Tudi v tem jim ni mogoče pritrditi. Tako preiskovalni sodnik kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, so povsem jasno utemeljili tudi pritožbeno izpostavljena načela. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer, da je v tej zvezi potrebno odločitev preiskovalnega sodnika presojati iz vidika vsebine predloženih podatkov, ki jih je preizkusil in so izkazovali utemeljenost predlaganega preiskovalnega dejanja. Tako se kot nerelevantno pokaže pritožbeno poudarjanje hipotetične možnosti obdolženčevega pojasnila oziroma potencialne predložitve predmetov, ki so se iskali na podlagi odredbe o hišni preiskavi. V luči navedenega je povsem utemeljeno še sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016 iz katere je razvidno, da pogoja nujnosti, kadar ne gre za prikrite preiskovalne ukrepe oziroma odredbo o hišni preiskavi zoper odvetnika, ni potrebno posebej obrazložiti, saj to ni predvideno niti v ZKP, niti ne izhaja iz sodne prakse.

11Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti k pritožbi priloženo pravno mnenje dr. M. Š., glede katerega je ugotoviti, da je v celoti povzeto v obravnavano pritožbo in je torej bilo predmet presoje v okviru pritožbenih navedb. Glede navedb, kjer zagovorniki navajajo in povzemajo številne sodne odločbe EKČP in Ustavnega sodišča RS ter skušajo njihove odločitve aplicirati na obravnavano zadevo, pa je dodati le, da gre v obravnavani zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje, ki ga ni mogoče primerjati z v pritožbi navedenimi odločbami.

12Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, na kar ne bi tehtno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, v pritožbi zatrjevanih kršitev določb ZKP in kršitev Ustave RS pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.