UPRS Sodba II U 235/2020-6

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja v zvezi z neobravnavo prošnje vložene pri Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) za oprostitev plačila stroškov prevoza na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, zaradi udeležbe na obravnavi v zadevi V Ps 1142/20119.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP, in sicer za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z neobravnavo njegove prošnje za prevoz in oprostitev stroškov prevoza na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju DSS v Ljubljani) v zadevi opr. št. V Ps 1142/2019 s strani ZPKZ Maribor. Prosilec je k prošnji priložil tudi pojasnilo in navedel, da ima 23. 7. 2020 na DSS v Ljubljani razpisano obravnavo v zadevi V Ps 1142/2019, zaradi česar je dne 17. 6. 2020 pri ZPKZ Maribor vložil prošnjo za prevoz in oprostitev plačila stroškov prevoza, pri čemer zavod o njegovi prošnji ni odločil, temveč je prosilec v zvezi s to prošnjo dne 3. 7. 2020 prejel kopijo prošnje, na kateri je „gospa A. pripisala "ni (namenski) izhod, se odobri z možnostjo zavoda“ in „oprostitev plačila stroškov se ne odobri", zaradi česar sam še vedno ne ve, ali ga bodo na sodišče peljali ali ne. Ker mu je bila prošnja za oprostitev plačila stroškov zavrnjena, je prosilec mnenja, da bi mu moral ZPKZ Maribor izdati zavrnilni sklep, zoper katerega bi imel možnost pritožbe. Ker ZPKZ Maribor tega sklepa ni izdal, je prosilec mnenja, da mu je kršena pravica do pravnega sredstva.

3Tožena stranka je navedeno prošnjo prosilca zavrnila z obrazložitvijo, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij, proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom urejeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po določbah ZBPP je prosilec lahko upravičen do brezplačne pravne pomoči, ko mu je v upravnem sporu izdan dokončni posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu kot sodnem postopku, oziroma če so podani pogoji, ki jih za sprožitev upravnega spora zaradi molka organa določa 28. člen ZUS-1, seveda le, če prosilec ob tem izpolnjuje tudi vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

4Tožena stranka je v odločbi nadalje pojasnila, da Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v prvem odstavku 77. člena določa, da lahko direktor za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda na prošnjo obsojenca ali predlog strokovne skupine, obsojencu podeli različne ugodnosti, med katerimi je v 3. alineji določen tudi izhod iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe. Stroški izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe plača obsojenec, razen v primeru, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev, te stroške plača zavod (šesti odstavek 77. člena ZIKS-1).

5Organ za BPP je tako zavrnil prošnjo prosilca za dodelitev BPP, saj je menil, da v postopku in za namen kot ga prosilec zahteva, po določbah ZBPP, brezplačna pravna pomoč ni mogoča. Na podlagi že sprejete sodne prakse, je namreč organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za upravno zadevo, saj se glede podelitve ugodnosti iz prvega odstavka 77. člena ZIKS-1 ne odloči z upravno odločbo (v skladu z 8. členom ZIKS-1).

6Tožnik vlaga tožbo v celoti, razen v delu, kjer se izrecno ne strinja po vseh točkah prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da tožniku brezplačno pravno pomoč dodeli. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo, saj 7. člen ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko dodeli za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči Republike Slovenije, kakor tudi za postopke pred mednarodnimi sodišči.

7Tožnik meni, da navedba tožene stranke, da prošnja tožnika ni upravna zadeva, ne drži, saj 4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javno pravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve, in sicer po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom in bi tako moral ZPKZ Maribor pri obravnavi prošnje tožnika za oprostitev plačila stroškov prevoza uporabiti 4. člen ZUP v povezavi s 124. členom ZUP in tako tožniku zaradi zavrnitve prošnje za oprostitev plačila stroškov prevoza omogočiti pritožbo. Ker je ZPKZ Maribor neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnil prošnjo tožnika za oprostitev plačila stroškov prevoza, ne da bi imel tožnik možnost pritožbe, je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva. Zaradi kršitve pravice lahko tožnik vloži pritožbo na Ustavno sodišče RS ali ne ESČP, zaradi česar bi tožniku morala biti brezplačna pravna pomoč dodeljena.

8Tožnik še meni, da udeležba na obravnavi ni njegova ugodnost, temveč pravica, zaradi česar se tožena stranka tudi ne bi smela sklicevati na uporabo 77. člena ZIKS-1.

9Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

10Tožba ni utemeljena.

11Sodišče najprej pojasnjuje, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in v postopku, ki ga določa ta zakona, če za določeno zadevo z zakonom ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

12V zvezi z načinom izhoda obsojenca iz zavoda, ki je na prestajanju kazni šesti odstavek 77. člena ZIKS-1 določa, da stroške izhoda iz zavoda s spremstvom pooblaščene uradne osebe plača obsojenec, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev, pa te stroške plača zavod.

13ZIKS-1 v 8. členu med drugim tudi natančno določa, v katerih primerih se izdajajo odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, med katere pa ne sodi odločanje o stroških, odločanje o plačilu stroškov ali njihovi oprostitvi. Sodišče meni, da o neplačilu stroškov ni potrebno izdati upravne odločbe, da pa ima obsojeni kljub navedenemu možnost podati pritožbo Generalnemu direktorju, da v primeru, kolikor meni, da so mu z določenim ravnanjem kršene pravice ali storjene nepravilnosti za katere ni zagotovljeno sodno varstvo, saj se ima skladno s 85. členom ZIKS-1, pravico pritožiti generalnemu direktorju oziroma drugim organom, ki opravljajo nadzor. 85. člen ZIKS-1 ( prvi in tretji odstavek). Kolikor pa obsojenec ne dobi odgovora na svojo pritožbo po 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, pa ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje (drugi odstavek).

14Tako se sodišče strinja z odločitvijo in obrazložitvijo tožene stranke, pri čemer se sodišče, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, pridružuje utemeljitvi tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da torej v prošnji, ki jo je prejel zavrnjeno zgolj napisano kot opomba, za oprostitev plačila stroškov s strani zavida, ne gre za upravno zadevo, zoper katero bi bil mogoč upravni spor in v posledici mogoče pravno svetovanje, in je tako odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

15Sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, pri čemer je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za pravno vprašanje ter presojo pravnih norm, stališč in njihovih razlag, kako je šteti zavrnitev plačila stroškov in načina izhoda obsojencu, zaradi česar je tako sodišče o zadevi je odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16Iz zgoraj navedenih razlogov je izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.