77. člen ZIKS-1

Kolikor osebni načrt dopušča izhod iz zavoda, pa šesti odstavek 77. člena ZIKS-1 jasno določa, da stroške izhoda iz zavoda, s spremstvom pooblaščene uradne osebe, plača obsojenec, če obsojenec brez svoje krivde nima sredstev za plačilo pa te stroške plača zavod. Zavodi so dolžni zagotoviti brezplačno pravno pomoč obsojencem.

Določba drugega odstavka 77. člena ZIKS sama po sebi ne odseva vseh meril, ki vplivajo na odločitev, kar pomeni, da je zakonodajalec pristojnemu organu z njo podelil pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. V takem primeru mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano in ki izhajata iz zakona (drugi odstavek 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Če gre za odločanje po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu: v nadaljevanju ZUS-1). Odhod iz države je mogoče dovoliti izključno tedaj, ko to zahtevajo osebne okoliščine obsojenca, pristojni organ pa v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku presoja še, ali je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj izjemnosti.

Sestanek tožnika na CSD v Splitu ni takšna osebna okoliščina, ki bi v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZIKS-1 utemeljevala odhod v tujino med koriščenjem prostega izhoda. Odhod v tujino, kot ga predvideva zakon, je namreč izjema. Obsojenec praviloma med prostim izhodom ne sme zapustiti ozemlja Republike Slovenije. Izjemoma, kadar to zahtevajo njegove osebne okoliščine, lahko odhod iz države dovoli minister, pristojen za pravosodje. V konkretnem primeru ne gre za enkraten dogodek, ampak se tožnik želi udeležiti postopka pred upravnim organom, ki se ga po njegovem pooblastilu lahko udeleži tudi druga oseba. Ne samo, da ne gre za enkraten dogodek v smislu neponovljivosti, ampak je po navedenem tožnikove pravice, obveznosti oziroma pravne koristi v postopku urejanja stikov z mladoletnim otrokom, ki živi na Hrvaškem, mogoče zavarovati na drug način, ki manj posega v izvrševanje zaporne kazni.

Napačno je tožbeno stališče, da organ ne bi smel vrednotiti okoliščin, ki jih je kot razlog za odhod v tujino navedel tožnik. Tehtanje teh okoliščin je ravno bistvena naloga tožene stranke, ko odloča o prošnji obsojenca. Osebne okoliščine posameznika niso splošno znano dejstvo, ampak mora tožena stranka glede na vse okoliščine konkretnega primera vsakič posebej ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi, ki upravičujejo dodatno ugodnost. S takšnim postopanjem po mnenju sodišča tožena stranka ni kršila načela enakega obravnavanja. Zakon namreč niti primeroma ne določa situacij, ko se obsojencu dovoli odhod v tujino. S široko zakonsko dikcijo je pristojnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

V konkretnem primeru se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 80. člena ZIKS-1, na podlagi katerega se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanjem kazni zapora lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima. Iz tretjega odstavka 77. člena ZIKS-1 izhajajo okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti. Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in tožnikovih osebnostnih značilnosti organ pravilno zaključuje, da za tožnika še ni mogoče podati ocene, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo zlorabil svobodnejšega režima na odprtem oddelku.