VSL Sklep I Cpg 255/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik in dolžnika sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upniku naložilo, da je dolžan v 8 dneh dolžnikoma povrniti še stroške v zvezi s postopkom zavarovanja v višini 1.189,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožil upnik, ki višjemu sodišču na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico za dolžnika.

3Dolžnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o še priglašenih stroških dolžnikov, o katerih ni bilo odločeno v sklepu z dne 24. 2. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnikov in razveljavilo sklep o zavarovanju z dne 23. 12. 2020, upniku pa naložilo povračilo stroškov dolžnikov v zvezi s postopkom zavarovanja z začasno odredbo v višini 1.953,00 EUR.

6Upnik neutemeljeno trdi, da je stroškovna odločitev v izpodbijanem sklepu napačna zaradi napačne odločitve o (ne)izdaji začasne odredbe, sprejete v sklepu o razveljavitvi začasne odredbe z dne 24. 2. 2021. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bilo o pritožbi upnika zoper sklep z dne 24. 2. 2021 že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 159/2021 z dne 7. 4. 2021. Torej je pravnomočno odločeno o tem, da je bil sklep o zavarovanju z dne 23. 12. 2020 razveljavljen. Pritožbeno sklicevanje upnika na to, da je 5. 3. 2021 zoper sklep o razveljavitvi začasne odredbe vložil pritožbo, zato ne more biti več uspešno. Ker je bila pritožba zavrnjena, je tako pravnomočno odločeno tudi o dolžnosti upnika kriti stroške ugovornega postopka dolžnikov v postopku zavarovanja.

7Upnik nadalje trdi, da se morajo stroški prevodov (ki so bili odmerjeni z izpodbijanim sklepom) upoštevati pri odmeri stroškov postopka o glavni stvari in ne pri stroških postopka zavarovanja. Meni, da je, ker je upnik vložil tudi tožbo, odločitev sodišča o začasni odredbi del pravdnega postopka, ne glede na to, da se pri odločanju uporabljajo tudi določbe ZIZ, saj da so dokazi, glede katerih je sodišče stroške prevajanja naložilo upniku, potrebni zlasti za odločitev v pravdnem postopku. Dolžnika naj bi namreč te iste prevode priložila tudi k odgovoru na tožbo. Upnik se sklicuje na sodno prakso, po kateri v primeru, da je hkrati s tožbo vložen tudi predlog za izdajo začasne odredbe, vsebine vlog ni mogoče deliti na navedbe v glavnem postopku in navedbe v zvezi z začasno odredbo (II Cp 293/2019 z dne 17. 4. 2019).

8Vendar zgornje naziranje v tej zadevi ni utemeljeno niti ne gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Po nasprotnih stališčih¹ postopek zavarovanja z začasno odredbo ne predstavlja sestavnega dela pravde, ampak gre za samostojen postopek, ki je urejen v ustreznih določilih ZIZ. Kar pa je v tej zadevi odločilno, je, da je bil postopek zavarovanja že pravnomočno zaključen z odločitvijo sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe in stroških postopka zavarovanja. Tudi stroški prevodov pa so stroški, ki so bili potrebni v postopku zavarovanja in sta jih dolžnika v postopku zavarovanja tudi priglasila. V tem pritožbenem postopku se tako odloča le o dopolnilnem sklepu k (že pravnomočni) odločitvi sodišča prve stopnje, da stroške postopka zavarovanja krije upnik, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi odlašalo z odločitvijo še o teh stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o dodatni povrnitvi stroškov, ki so nastali z izdajo začasne odredbe, tudi pravilno oprlo na 38. člen ZIZ.

9Pritožnik trdi, da vprašanje, katera od strank je dolžna nositi stroške prevodov, še ni zrelo za razsojo. Glede na končni uspeh v pravdnem postopku bi bili po njegovem mnenju stroški dolžnikoma priznani dvakrat, če pa bo s tožbenim zahtevkom uspešen upnik, pa bo te stroške že kril v postopku zavarovanja, ko bi jih ob končnem uspehu morala kriti dolžnika ‒ toženca. Trdi, da o stroških postopka sodišče odloči celovito, med postopkom pa le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (163. člen ZPP).

10Vendar je uporaba 325. člena ZPP utemeljena tudi v primeru, ko stranka z dodatnim stroškovnikom priglasi stroške, ki v prvotnem stroškovnem zahtevku niso bili zajeti in torej ne le, ko sodišče ne odloči v celoti o prvotnem stroškovnem zahtevku stranke, zato so tudi v tem smislu neutemeljene pritožbene trditve, da pogoji za izdajo dopolnilnega sklepa ne bi bili podani, ker sodišče do sprejema odločitve o glavni stvari o stroških ne sme odločati. Tudi zato, ker gre za dopolnilni sklep, se na šesti odstavek 163. člena ZPP s sklicevanjem, da je povračilo stroškov odvisno od odločbe v glavni stvari, ni mogoče opirati. Določilo šestega odstavka 163. člena ZPP je umeščeno v dvanajsto poglavje ZPP, ki ureja stroške pravdnega postopka, medtem ko gre v obravnavanem primeru za stroške postopka zavarovanja, torej stroške izvršilnega postopka, ki jih ureja ZIZ (239. člen v zvezi z 38. členom ZIZ).²

11V primerjavi s pravdnim postopkom je v postopku zavarovanja načelo kontradiktornosti omejeno in ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. V zvezi s kršitvijo pravice do izjave, na katero se v pritožbi sklicuje upnik, iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških upniku poslalo le v vednost. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo, še preden je potekel rok za odgovor upnika. Temeljno načelo postopka zavarovanja je namreč hitrost postopka in zato je tudi zahteva za povrnitev izvršilnih stroškov časovno omejena, sodišče pa mora o stroških odločiti v osmih dneh po prejemu zahteve. Kršitev pravice do izjave tudi ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ). Po stališču višjega sodišča izdaja izpodbijanega sklepa še pred prejemom upnikovega odgovora na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ni vplivala.

12Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Dolžnika sama nosita svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Prim. v: VSL sodba in sklep I Cpg 298/2019 z dne 17. 6. 2020, VSL sklep I Cpg 931/2015 z dne 15. 7. 2015, VSL sklep V Cpg 219/2016 z dne 24. 2. 2016.
² Tako tudi VSL sklep V Cpg 219/2016 z dne 24. 2. 2016.