VSL Sodba I Cpg 628/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki razveljavi za znesek glavnice 360,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 9. 2020 v izpodbijanem a nespremenjenem delu izreka (v I. točki izreka za plačilo glavnice 19.569,45 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 1.561,58 EUR od 29. 10. 2018, 1.941,93 EUR od 13. 11. 2018, 2.483,62 EUR od 31. 10. 2018, 1.843,93 EUR od 29. 11. 2018, 1.201,16 EUR od 14. 12. 2018, 1.696,32 EUR od 1. 1. 2019, 1.756,76 EUR od 14. 1. 2019, 1.853,18 EUR od 29. 1. 2019, 3.177,80 EUR od 21. 11. 2018, 2.013,71 EUR od 19. 2. 2019 in 40.00 EUR od 20. 2. 2019 ter v III. točki izreka za pravdne stroške v višini 2.335,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude) potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 838,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka toženki naložilo plačilo 19.929,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v III. točki izreka pa toženki naložilo povrnitev 2.335,12 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela ter naložitev stroškov postopka v plačilo tožnici oz., razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, in sicer drugemu sodniku. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 8. 9. 2020 popravilo pravni pouk izpodbijane sodbe in toženka je v tridesetdnevnem roku po prejemu tega sklepa vložila vlogo, ki jo je poimenovala dopolnitev pritožbe. Ker stranka zaradi napačnega pravnega pouka ne sme trpeti škodljivih posledic, je pritožbeno sodišče to vlogo upoštevalo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Glede na to, da toženka navaja številne pritožbene očitke, od katerih pa konkretizira le nekatere, pritožbeno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, sicer pa preizkusi sodbo sodišča prve stopnje le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pritožbeno sodišče je torej izpodbijano sodbo v delu, ki presega preizkus po uradni dolžnosti, preizkusilo samo glede pritožbenih očitkov, ki jih je toženka ustrezno konkretizirala.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da postopanje sodišča prve stopnje s pritožbo toženke, ki je bila vložena po izdaji izpodbijane sodbe, na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Zato so tovrstni pritožbeni očitki nerelevantni, sicer pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi dopolnitev pritožbe, ki jo je podala toženka. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki glede poprave pravnega pouka in glede plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Toženka tudi ni z ničemer pojasnila, kako bi s tem v zvezi očitane kršitve vplivale na pravilnost sodbe, samo po sebi pa to tudi ni razvidno. Tudi to, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo šele pet mesecev po zaključku glavne obravnave, samo po sebi še ne utemeljuje napačnosti sodbe. Ker to samo po sebi tudi ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zgolj s takšnim pavšalnim očitkom toženka ne more uspeti. Enako velja tudi za pavšalne pritožbene očitke, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati še kakšen narok za glavno obravnavo. Glede česa naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo navedbe strank, toženka ni navedla, tako da na tako pavšalen pritožbeni očitek, odgovor niti ni mogoč.

7Tožnica je zahtevala plačilo glavnice 19.929,45 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki to glavnico sestavljajo. Glede tega toženka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da seštevek zneskov, od katerih so bile prisojene zakonske zamudne obresti, ne ustreza skupnemu znesku. Slednje sicer drži, vendar pa seštevek posameznih zneskov znaša 19.929,99 EUR, torej za 0,54 EUR več, kot pa je tožnica zahtevala v okviru glavnice. Ker stranka lahko zahteva manj, kot pa ji gre, so sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki glede tega neutemeljeni. Navedeno pa ne vpliva na obrestni del zahtevka, v kolikor je oziroma bi bila tožnica upravičena do celotnih zneskov, od katerih zahteva zakonske zamudne obresti, tudi če v postopku sicer uveljavlja manjši seštevek glavnic. Glede tega pa toženka konkretiziranih ugovorov ni podala (gl. še v nadaljevanju).

8Pritožnica pa v zvezi s tem utemeljeno opozarja na prekoračitev zahtevka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje namreč zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na plačilo stroškov izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) v višini 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 320,00 EUR od 20. 2. 2019 in od 40,00 EUR od 4. 10. 2019, pri čemer obrestni del tega zahtevka v I. točki izreka ni naveden. Ta odločitev pa je tudi že pravnomočna. Ker je torej sodišče prve stopnje zavrnilo del glavnice v višini 360,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je s tem, ko je tožnici dosodilo glavnico v višini 19.929,45 EUR tožnici priznalo več, kot pa je zahtevala. Glede na to, da je tožnica zahtevala plačilo glavnice v višini 19.929,45 EUR, zavrnjen pa je bil zahtevek za plačilo glavnice v višini 360,00 EUR, znaša glavnica, do katere je tožnica upravičena 19.569,45 EUR. Kljub temu, da gre po oceni pritožbenega sodišča pri tem za očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče nima pooblastil, da bi sodbo popravilo v skladu z 328. členom ZPP. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje do sprejema odločitve o pritožbi, je pritožbeno sodišče to kršitev moralo upoštevati kot nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. čl. ZPP) in je v tem delu pritožbi toženke ugodilo ter na podlagi 357. člena ZPP sodbo za prekoračeni del zahtevka razveljavilo. Iz v prejšnji točki navedenih razlogov, pa v obrestni del ni posegalo.

9Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pa je sodba v preostanku izpodbijanega dela, pravilna.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v spornem obdobju toženka pri tožnici naročala zelenjavo, ki jo je tožnica toženki dobavila in da je toženka tudi prejela račune, ki jih je tožnica za to izstavila. Pri tem je zavrnilo ugovore toženke, da ni prejela zelenjave in računov. Na podlagi 435. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je zato v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice. Na podlagi ugotovitev o zamudi s plačilom je ugodilo tudi zahtevku za plačilo stroškov izterjave po 14. členu ZPreZP-1 v višini 40,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Preostanek zahtevka za plačilo stroškov izterjave pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ti stroški niso izkazani.

11Kot je razvidno iz povzetka odločitve, ki jo vsebuje izpodbijana sodba (gl. zgoraj), izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv (sicer tak povzetek niti ne bi bil mogoč) niti ni sam s seboj v nasprotju. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem tako ni podana.

12Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe. Tožnica namreč ni trdila, da je dobave opravila tudi V. N. in A. D., kot to pritožbeno navaja toženka, pač pa je ves čas trdila, da je dobave opravila pri toženki. To trditev pa je nadalje dopolnila oz. konkretizirala med drugim tudi z navedbami, da so dobavnice največkrat podpisovale osebe, med katerimi je navedla tudi prej navedeni osebi, in da so pri toženki dobavnice podpisovali različni zaposleni, na koncu pa je navedla še, da je pri toženki zagotovo zaposlena oseba s priimkom N., ki je podpisovala dobavnice, da pa tej osebi morda res ni ime V. Odločitev o tožbenem zahtevku je bila med drugim odvisna od dejanske ugotovitve, ali drži, da je tožnica dobavila blago toženki.

13Kaj naj bi bilo to, kar naj bi sodišče prve stopnje zahtevalo od toženke, da dokaže, da se ni zgodilo, toženka ne pojasni. Ni pa pravilno nadaljnje pritožbeno stališče toženke, da mora ena stranka najprej svoje trditve izkazati, da jim nasprotna stranka lahko konkretizirano nasprotuje, če toženka s tem meri na to, da mora prva stranka svoje trditve dokazati oz. zanje predložiti dokaze. Po določbi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP namreč ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala oziroma jih ni konkretizirano prerekala. Iz navedenega sledi, da dokazovanje sledi konkretiziranemu prerekanju in ne obratno. Nadalje pa iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve lahko oprlo na trditve tožnice, ki jih toženka ni prerekala oziroma jih ni dovolj konkretizirano prerekala ter sodišču prve stopnje v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi ni bilo treba izvajati dokazov. S pavšalnimi očitki, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, pač pa je le sledilo trditvam tožnice, toženka tako ne more uspeti. Do konkretiziranih pritožbenih očitkov v zvezi s tem, se pritožbeno sodišče sicer opredeljuje v nadaljevanju. Na tem mestu pa le še pojasnjuje, da je za presojo glede konkretiziranosti trditev treba med drugim upoštevati, da je dolžnost stranke po konkretizaciji trditev soodvisna od konkretiziranosti trditev nasprotne stranke. Dolžnost konkretizacije ugovora je tako soodvisna od tega, kako konkretne so tožbene trditve,¹ dolžnost tožnice po konkretizaciji trditev v tožbi oz. natančneje v njeni dopolnitvi in morebitnih nadaljnjih vlogah pa je soodvisna od navedb v ugovoru in morebitnih nadaljnjih vlogah toženke.²

14V zvezi z očitki o opustitvi izvedbe dokazov z zaslišanji zakonitih zastopnikov in prič pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Manjkajoče trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z vsebino dokazov.³ Pri tem pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da je tovrstne pritožbene očitke presojalo le v tistem okviru, v katerem jih je toženka ustrezno konkretizirala. Niti na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, niti na kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, namreč pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožnica zato ne more uspeti zgolj s pritožbenimi zatrjevanji, da bi bilo šele z zaslišanjem zakonitih zastopnikov ali prič dejansko stanje razjasnjeno oz. bi priče potrdile trditve toženke, pri čemer toženka v pritožbi z izjemo prič A. D. in V. N., do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, niti ne pojasni, katera dejstva bi to bila.

15Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve med drugim zapisalo, da je med strankama sporno, ali je toženka prejela dobavljeno blago, v nadaljevanju obrazložitve, tj. v naslednjih točkah, pa je to ugotavljalo. Teh ugotovitev ni mogoče izpodbiti z navajanjem iz konteksta iztrganega zapisa 6. točke obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da med strankama ni sporen način poslovanja.

16Sodišče prve stopnje je torej po pregledu dobavnic ugotovilo, da so podpisane v glavnem od istih treh ali štirih podpisnikov, od česar toženka podpise dveh priznava, nato pa je na podlagi vpogleda v SMS sporočila ugotovilo, da je toženka v spornem obdobju pri tožnici naročala dobavo zelenjave (tudi za druge prejemnike, od česar je bil izpostavljen S.). Nato pa je ugotovilo, da je toženka sporno blago prejela. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je ta zaključek pravilen.

17Tožnica je poleg splošnega opisa o dobavi sadja in zelenjave po naročilu toženke podala konkretizirane navedbe, na katere dobavnice se nanaša posamezen račun (list. št. 39 in 40, 73), odgovorila na očitke toženke o neskladnosti količin med dobavnicami in računi in pojasnila razlike, pri čemer se je sklicevala na naročila preko SMS sporočil (list. št. 77 in 78, 81 in 82) ter pojasnila, zakaj so cene zelenjave različne (list. št. 77).

18Da je tožnica pojasnila ujemanje količin na dobavnicah in računih z SMS sporočili, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V konkretni zadevi je bistveno, ali je tožnica toženki dobavila zaračunane količine blaga, medtem ko samo dejstvo, ali je tožnica spremenila način poslovanja in kako, kot tako ni bistveno. Pri slednjem gre zgolj za dodatno pojasnilo okoliščin, zakaj v preteklosti med strankama ni bilo sporov, sedaj pa so ti nastali. Glede bistvenega dejstva, torej, ali je tožena stranka prejela zaračunano blago oz. koliko tega blaga je prejela, pa toženka konkretiziranih ugovorov ni podala. Navedla je namreč, kot to izpostavlja tudi v pritožbi, da naj bi toženka spremenila način poslovanja tako, da ji je začela dobavljati nenaročeno sadje in zelenjavo ter v drugačnih – manjših količinah od zaračunanih in še to tako, da je to začela dobavljati na takšen način, da je blago pustila komurkoli zaradi tega, da bi se izognila kontroli toženke, nadalje, da je tožnica nekaj dobav opravila v korist drugih oseb in tako toženka večjega dela blaga po spornih računih sploh ni prejela. Toženka je tako opisala stranske okoliščine, vendar pa so njene trditve glede bistvenih dejstev, torej o tem, koliko blaga (sadja in zelenjave) je prejela, ostale pavšalne, in sicer v smislu, da nekaj, vendar ne toliko, kot trdi tožnica, pri čemer pa ni navedla koliko. Tega, torej količine prejetega blaga, ni navedla in to kljub temu, da je, kot je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, sama zatrjevala, da je začela natančno beležiti dobavljeno blago. Takšne trditve toženke so bile glede na trditve tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča premalo konkretizirane. Zgolj trditve, da količine niso bile takšne, kot so navedene na dobavnicah in računih, in da je toženka natančno beležila dobavljeno blago, brez navedbe, kakšne so količine potem bile, namreč ne zadostijo zahtevi po obrazloženem prerekanju iz drugega odstavka 214. člena ZPP, saj so preveč pavšalne, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti.

19Toženka pritožbeno tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili podpisniki dobavnic zaposleni oziroma tudi tisti, ki uradno niso bili zaposleni pri njej, so pa (vseeno) podpisali prevzem, kar je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi navedb toženke. S tem je toženka izpodbila svoje lastne predhodne trditve o tem, da je prevzem potekal tako, da je dobavnice podpisoval le njen zakoniti zastopnik. Nadalje pa toženka tudi pritožbeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni prerekala trditve tožnice, da je bila pri toženki zaposlena oseba s priimkom N. Pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da toženka tudi ni prerekala nadaljnje navedbe tožnice, da je ta oseba podpisovala dobavnice za toženko, čeprav ji morda res ni bilo ime V. V takšni situaciji ni ostal sporen ves preostanek dobavnic, razen dobavnic, ki jih je toženka priznala in naj bi jih podpisala K. in D. D., pač pa le tisti del, ki naj bi ga podpisal A. D. Glede na vse navedeno zgolj zatrjevanje, da V. N. in A. D. pri toženki nista bila zaposlena oziroma, da ju ne pozna, brez pojasnila o tem, kako je sicer potekal prevzem blaga pri njej, ob pomanjkljivih trditvah o tem, kakšne količine blaga naj bi ji bile dobavljene, če ne takšne, kot trdi toženka, v okoliščinah konkretnega primera (gl. še v nadaljevanju) ne zadostijo zahtevi po konkretiziranem prerekanju.

20Pritožbeno sodišče dokaznega predloga toženke za zaslišanje priče V. N. samo v spisu ni našlo, toženka pa v pritožbi tudi ni specificirala, kje in kdaj naj bi ga podala. S pritožbenimi očitki glede opustitve izvedbe tega dokaza toženka tako že iz tega razloga ne more uspeti. Glede na navedeno tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da toženka ni mogla navesti, katerim dobavnicam s podpisom V. N. ugovarja, saj tega dokaznega predloga (ki ga toženka niti ni podala) sodišče prve stopnje ni zavrnilo s tem argumentom.

21Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga za zaslišanje priče A. D. Sodišče prve stopnje je namreč to storilo v dokaznem sklepu na naroku dne 18. 2. 2020, v izpodbijani sodbi pa je v 4. točki obrazložitve obrazložilo, da prej navedene osebe ni zaslišalo, ker toženka ni navedla, katerim dobavnicam z njegovim morebitnim podpisom ugovarja in da je vpogledalo v spis vložene dobavnice, iz katerih ni moglo ugotoviti, na katere se nanaša ugovor toženke za znižanje plačila. Tega toženka pritožbeno niti ne izpodbija. Poleg tega pa je kasneje v obrazložitvi sodišče prve stopnje še zapisalo, da pomanjkljivih navedb glede količine ni mogoče nadoknaditi z izpovedbami zakonitega zastopnika ali prič.

22Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do višine zahtevka. V posebni točki (18. točki obrazložitve) je obrazložena odločitev glede stroškov izterjave. Tudi glede višine preostalega dela zahtevka, pa so v sodbi navedeni razlogi. Sodišče prve stopnje je namreč povzelo navedbe tožnice, da so bile dobavnice izdane v dveh sklopih, ker je tožnica dostavljala dostavljala zelenjavo po različnih cenah, in sicer so bile ene cene dogovorjene s gospo S. B., druge pa so bile za kuhinje S. V 6. točki obrazložitve se nato nahaja ugotovitev, da med strankama ni sporno, da sta sodelovali v preteklosti in da ni sporen način sodelovanja. Iz tega izhaja, da sodišče prve stopnje višine zahtevka ni štelo za sporno. Prej povzeta ugotovitev sodišča prve stopnje pa je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, tudi pravilna.

23Cene so bile v konkretnem primeru navedene tako na računih, kot tudi na dobavnicah. Tožnica je pojasnila, da so bile dobave po dobavnicah z istega dne vedno razdeljene na dva sklopa, saj je tožnica toženki zelenjavo dostavljala po različnih cenah, in sicer so bile cene za kuhinje S. določene fiksno, ostale na računih in dobavnicah navedene cene pa so bile sproti dogovorjene s S. B. Tožnica torej ni zatrjevala, da je bila cena ves čas ista oz. je trdila, da to velja le za cene za kuhinje S. Tožnica je tako trdila, da so bile nekatere od cen (tj. cene za kuhinje S.) ves čas enake, da pa so bile ostale cene sproti dogovorjene (in so se torej lahko spreminjale), pri čemer je tožnica tudi navedla osebo, s katero se je o cenah sproti (torej za vsako posamezno dobavo) dogovarjala. S prerekanjem, da cene niso bile dogovorjene, podkrepljenim zgolj z opozarjanjem na to, da se cene po posameznih dobavnicah razlikujejo, tako toženka glede na takšne navedbe tožnice ne more uspeti. Stališče sodišča prve stopnje se torej izkaže za pravilno in so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. O katerih ostalih spornih vprašanjih naj se sodišče prve stopnje ne bi izjasnilo, pa toženka v pritožbi ni pojasnila.

24Katere pomanjkljive trditve tožnice naj bi sodišče prve stopnje sicer prezrlo, toženka ni pojasnila.

25Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo, da ni sledilo ugovoru toženke, da ni prejela vtoževanih računov, nato pa v nadaljevanju te točke res zapisalo, da bi bilo gospodarno, da bi toženka zahtevala izstavitev računa, v kolikor jih ne bi prejela. Vendar pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v konkretnem primeru s tovrstnimi očitki toženka ne more uspeti.

26Toženka v pritožbi ne navaja, da bi tekom postopka ugovarjala, da tožnica spornih računov ni poslala z navadno pošto. Zato ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da tožnica tega ni dokazala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju obrazložitve (natančneje v 15. točki) svojo (ponovno) ugotovitev, da je toženka sporne račune prejela, oprlo na druga dejstva. Tako je tam ugotovilo, da je toženka prejela račune št. 2018-77, 2018-84 in 2018-146, ki jih je sama predlagala v pobot s svojimi lastnimi terjatvami, česar toženka pritožbeno ne izpodbija. Na podlagi te ugotovitve in pa ugotovitve, da so bili ti računi poslani z navadno pošto, je sodišče prve stopnje nato presodilo, da je toženka tudi ostale račune prejela z navadno pošto. Tovrstnih ugotovitev pa toženka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija.

27Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da so si razlogi v 6. in 13. točki obrazložitve v nasprotju. Ne držijo pritožbeni očitki toženke, da je sodišče prve stopnje v 13. točki zaključilo, da kljub temu, da je bil na dobavnicah iz predhodnega sodelovanja podpis ene osebe, v spornem obdobju pa gre za podpise več oseb, ne verjame navedbam toženke glede spremembe spornega sodelovanja in da je bil v kritičnem obdobju sporen način poslovanja med strankama. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve sicer res ugotovilo, da so bile predhodne dobavnice podpisane s strani ene osebe, vendar pa je nato zaključilo, da glede na to, da je toženka kasneje sama potrdila, da so podpisniki zaposleni oziroma tudi tisti, ki uradno niso zaposleni pri njej, so pa podpisali prevzem, ne sledi njenim nasprotnim ugovorom. Gre torej za to, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovorom toženke, da je bil podpisnik zgolj njen zakoniti zastopnik oz. zgolj ena oseba. To pa ni v nasprotju z ugotovitvijo, da ni sporen način sodelovanja, ki se očitno nanaša na to, da je tožnica po naročilih toženke tej dobavljala sadje in zelenjavo po sproti dogovorjenih in po fiksnih cenah. Kdo je na strani toženke prevzemal dobave in podpisoval dobavnice, v takšnem kontekstu ne gre šteti za način sodelovanja, saj gre za vprašanje poslovanja toženke oz. vprašanje njene notranje organizacije.

28Kot izhaja iz do sedaj navedenega, je bila izpodbijana sodba tudi sposobna preizkusa, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

29Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Uspeh tožnice sicer znaša nekaj več kot 98 % in ne 95 %, kot to navaja toženka. Po tretjem odstavku 154. člena ZPP pa lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Neuspeh z nekoliko manj kot 2 % zahtevka vsekakor predstavlja sorazmerno majhen del zahtevka, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožnici povrniti celotne stroške postopka, še vedno pravilna.

30Same odmere stroškov toženka konkretizirano ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo listovne številke, na katerih so bili priglašeni stroški tožnice, in tam je razvidno, katere stroške je sodišče tožnici priznalo in katere ne. Odločitev sodišča prve stopnje glede na nižje standarde obrazložitve odločitve o stroških torej ni neobrazložena. Same odmere pa toženka tudi ne more izpodbiti tako, da zgolj pavšalno navaja, da je sodišče tožnici odmerilo kar vse, kar je priglasila, čeprav je bilo najmanj nekaj stroškov priglašenih previsoko in ne predstavljajo potrebnih stroškov. Toženka ne samo, da ni pojasnila, na katere stroške se to nanaša (in zakaj naj bi bili ti napačno odmerjeni ter za koliko), pač iz njenih navedb ni možno niti neposredno niti posredno ugotoviti niti tega, za kolikšen znesek sploh nasprotuje stroškovni odločitvi.

31Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, so se torej izkazali za neutemeljene, posledično pa je neutemeljen tudi pavšalni pritožbeni očitek o favoriziranju tožnice, ki ga toženka z drugim, kot s pritožbenimi očitki, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo, ni utemeljevala.

32Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁴ Pritožba toženke je bila delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP I. točko izreka v ustreznem delu razveljavilo. Ker so se po vsem obrazloženem preostali pritožbeni očitki toženke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

33O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker je pritožbeni uspeh toženke sorazmerno majhen (uspela je le z delom, ki predstavlja približno 1,8 %), sama nosi s svojo pritožbo povezane stroške pritožbenega postopka in mora tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). V tem pritožbenem postopku je tožnica poleg odgovora na pritožbo 27. 10. 2020 vložila še vlogo, s katero je odgovorila na dopolnitev pritožbe toženke. Ta vloga ni odgovor na pravno sredstvo, pač pa vloga, s katero je bilo odgovorjeno na vlogo nasprotne stranke, s katero je ta pravno sredstvo dopolnila. Takšne vloge OT ne ureja, po vsebini pa je podobna pripravljalni vlogi. Po šestem odstavku 4. člena OT je pritožbeno sodišče tožnici za njeno vlogo z dne 27. 10. 2020 tako priznalo nagrado po 1. točki tar. št. 19 OT.

34Pritožbeni stroški tožnice tako obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 625 točk (1. točka tar. št. 21 OT), nagrado za vlogo z dne 27. 10. 2020 v višini 500 točk (1. točka tar. št. 19 OT), materialne stroške v višini 2 % od nagrade do 1000 točk in nato še 1 % od presežka nad 1000 točk v skupni višini 21 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.146 točk oz. 687,60 EUR ter 22 % DDV, kar nato vse skupaj znaša 838,87 EUR.

¹ Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 351/2013 z dne 23. 10. 2013.
² Prim. smiselno sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 264/2016 z dne 5. 5. 2016.
³ Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017.
⁴ Prim. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.