UPRS Sklep I U 1533/2019-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za finance je v zadevi vračila akontacije dohodnine in prispevkov, ob reševanju pritožbe prve tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave RS št. DT-4250-4957 2018-6 z dne 6. 6. 2018, pritožbeni postopek z izpodbijanim sklepom ustavilo.

2Iz obrazložitve sklepa sledi, da je prva tožeča stranka dne 27. 2. 2018 vložila vlogo za izdajo odločbe v zadevi obračuna prispevkov in akontacije od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja. V vlogi navaja, da pri obračunu akontacije dohodnine na obrazcu REK-2 niso bili upoštevani dejanski stroški, ki so potrebni za pridobitev dohodka, prispevki za socialno varnost pa so bili nepravilno obračunani od bruto dohodka. Na izdano zavrnilno odločbo je prva tožeča stranka vložila pritožbo.

3Nadalje se ugotavlja, da je bila prva tožeča stranka zaradi zaključka stečajnega postopka po pravnomočnem sklepu o končanju stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 3. 10. 2018 izbrisana iz sodnega registra pod Srg vpisa ..., vpis 29. 9. 2018. Z vpisom sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra pa družba dejansko preneha, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 3. 10. 2018. Zaradi prenehanja stranke in ker ni pravnih naslednikov, na katere bi lahko prešle pravice, obveznosti in pravne koristi, postopka ni mogoče nadaljevati in se zato glede na četrti odstavek 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbeni postopek ustavi.

4Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi pritrdi ugotovitvi toženke, da je zaradi končanja stečajnega postopka prišlo do izbrisa prve tožeče stranke iz sodnega registra. Vendar pa meni, da obstaja pravni naslednik, in sicer da je to stečajni upravitelj A.A., ki sedaj tudi kot stranka vlaga tožbo. Do tožbe je upravičen kot stečajni upravitelj, ker odločba tožene stranke z dne 6. 6. 2018 oziroma nepravilno izračunana akontacija dohodnine in prispevki delojemalca za zdravstveno zavarovanje vplivajo na njegov pravni položaj, saj dejansko sam plačuje te prispevke. Tako gre za prikrajšanje stečajnega upravitelja in ne prve tožeče stranke in zato bi bilo potrebno meritorno odločiti o pritožbi prav z vidika stečajnega upravitelja, ki je zavezanec za plačilo dohodnine in tudi nekaterih prispevkov, predvsem prispevka delojemalca za zdravstveno zavarovanje v višini 6,36%. S tem je po navedbah v tožbi izkazano pravno nasledstvo in zato je treba izpodbijani sklep odpraviti.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožbo je moralo sodišče zavreči.

7Sposobnost biti tožnik in s tem stranka tudi v upravnem sporu pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju, oziroma biti nosilec pravic in pravnih koristi proti odločitvam in dejanjem nosilcev oblasti, kot to izhaja že iz opredelitve tega sodnega postopka v 1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Neobstoječi pravni subjekt ne more biti stranka v upravnem sporu. Če pravna oseba, ki je bila stranka upravnega postopka, preneha obstajati, ne more imeti več položaja stranke in s tem tožnika v upravnem sporu in je zato tožbo prve tožeče stranke, ki je s končanjem stečajnega postopka in z izbrisom iz sodnega registra nesporno prenehala, potrebno zavreči. S sklepom o končanju stečajnega postopka sodišče tudi razreši upravitelja, kar pomeni, da tudi A.A. ne more več nastopati kot njen stečajni upravitelj.

8Kot nesposobno za obravnavanje pa je potrebno zavreči tudi tožbo drugega tožnika. Po 17. členu ZUS-1 je namreč tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za priznanje aktivne legitimacije v upravnem sporu torej ne zadošča zgolj pravni interes osebe, v konkretnem primeru druge tožeče stranke, za drugačno odločitev od odločitve upravnega organa, ki jo želi izpodbijati, temveč mora položaj stranke oziroma stranskega udeleženca najprej doseči in uveljavljati v upravnem postopku. Tega in takšnega položaja pa drugi tožnik v upravnem postopku ni dosegel niti ga ni uveljavljal, temveč se je postopka udeleževal zgolj kot stečajni upravitelj in s tem kot zakoniti zastopnik prve tožeče stranke in ne kot oseba, ki ima interes, da v lastnem imenu in s tem kot zavezanec za odtegnjeni davek in za prispevke sodeluje v postopku, ki ga je sicer pravilno začela prva tožeča stranka kot zavezanec za plačilo davčnega odtegljaja. Pri tem je potrebno dodati, da po stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sklepu I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016, zgolj vročitev upravnega akta še ne izkazuje položaja udeleženca v upravnem postopku, temveč mora biti vročitev opravljena na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP in s tem na podlagi priznanja pravice, da se oseba udeležuje postopka.

9Ker torej tožeča stranka po citiranih določbah ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

10Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.