VSM Sodba in sklep I Cp 285/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se v II., III. in IV. točki potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno odločbo sklenilo, da se postopek nadaljuje (I. točka izreka) in da ne dovoli spremembe tožbe z dne 25. 9. 2020 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 14.965,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2018, plačilo zneska 3.786,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2018, plačilo zneska 8.446,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2014 in povračilo pravdnih stroškov (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženka) povrniti pravdne stroške v višini 5.456,52 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno odločbo je pritožbo zoper sklep o zavrnitvi spremembe tožbe in pritožbo zoper sodbo vložila tožnica.

V pritožbi zoper sklep uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2020 se je toženka v točkah 9 in 10 spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjeni tožbi, šele v 11. točki je spremembi tožbe nasprotovala. Po mnenju tožnice je to prepozno, zato se na podlagi drugega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteje, da je v spremembo tožbe privolila. Sodišče bi že iz tega razloga moralo spremembo tožbe dopustiti. Poleg tega bi sodišče ne glede na nasprotovanje toženke moralo spremembo tožbe dovoliti, saj bi to bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnica zatrjuje škodo, ki ji je nastala v postopku P 161/2014 oz. P 231/2017. Tam je bila ugotovljena višina sporne terjatve, kar je tudi povezano z zahtevki po spremenjeni tožbi.

V pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 161/2014 Okrožnega sodišča v Murski Soboti prvotno zahtevek za plačilo 8.446,82 EUR zavrnilo. V navedeni zadevi je M.M.I. zahtevala plačilo 41.835,40 EUR, ob prvem sojenju je bil prisojen znesek 33.388,58 EUR, razliko pa predstavlja znesek 8.446,82 EUR, ki je bil ob prvem sojenju zavrnjen. Sodišče je v navedeni zadevi v prvem sojenju ugotovilo, da je bila M.M.I. za ta znesek že poplačana ob razdelitvi stečajne mase v postopku osebnega stečaja zoper O.Š.. Zavarovanec toženke v tem postopku ni podal ustreznega dokaznega predloga, kar je razvidno iz odločbe Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 497/2017, ki je odločbo sodišča prve stopnje glede zneska 8.446,82 EUR razveljavilo in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je takrat sodišče prve stopnje M.M.I. prisodilo še znesek 8.446,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7. 2009 dalje do plačila, ki ga je bila dolžna plačati v tem postopku tožnica. Zoper to sodbo zavarovanec toženke ni vložil pritožbe. Tako je tožnici v tem delu nastala škoda v zatrjevani višini glavnice in tudi glede zamudnih obresti. Ta znesek je bil prisojen zaradi uporabe pravil ZPP in ne ker bi glede tega zneska dolg še obstajal. Tožnica je prepričana, da je podana odškodninska odgovornost tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti od celotne glavnice (41.835,40 EUR). V navedenem postopku, kjer je kot tožnica nastopala M.M.I., namreč v tožbi ni točno specificirala začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Če bi zavarovanec toženke ugovarjal, da do zamude ni prišlo oziroma, kdaj je sploh bil dogovorjen rok vračila posojila, sodišče v postopku ne bi imelo razloga, da bi začetek teka obresti štelo že s 1. 7. 2009. Tožnica v tistem postopku je namreč sama navajala, da ji je toženka (sedaj tožnica) obljubljala, da bo pričela z vračilom kredita v roku enega meseca. Nadaljnja posledica nepravilnih ravnanj zavarovanca toženke je, da bi v primeru uspeha glede zneska 8.446,82 EUR, drugače med strankami bili razdeljeni tudi stroški postopka, saj bi morala del teh stroškov glede na uspeh tožnici (takrat toženki) povrniti M.M.I. (takrat tožnica). Zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 99/2019 z dne 12. 6. 2020, saj je dolg poravnala prav sedanja tožnica. Škoda ji je nastala tudi v izvršilnem postopku I 170/2018 Okrajnega sodišča v Ljutomeru. Če bi namreč zavarovanec toženke pravilno navajal ugovorne razloge glede zneska 8.446,82 EUR, potem do prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča ne bi prišlo in ne bi nastajali novi stroški v znesku 799,00 EUR. Presplošen je zaključek sodišča, da je zavarovanec toženke storil vse v spornih postopkih. Zgolj dejstvo, da je v postopkih navajal, da ni bila sklenjena posojilna pogodba, ne zadostuje. Ob potrebni skrbnosti bi namreč moral podati tudi druge ugovore, kot so delno poplačilo in začetek teka zamudnih obresti. Da se je svoje napake zavedal, kaže tudi dejstvo, da je zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 497/2017 z dne 1. 8. 2017 vložil revizijo. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi obema pritožbama, dopusti spremembo tožbe in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Toženka je v odgovorih na pritožbi nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev obeh pritožb ter zahtevala povrnitev stroškov odgovorov na pritožbi.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 366. členom ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sodbo

6Tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi ji jo povzročil zavarovanec toženke kot odvetnik zaradi strokovne napake pri zastopanju. Odvetniku očita kršitev mandatne pogodbe oziroma nevestno zastopanje stranke, ker ni podal ugovora glede teka zakonskih zamudnih obresti na prisojen znesek 33.388,50 EUR od 1. 7. 2009 do 21. 7. 2014. Navajala je, da je v zadevi P 161/2014 (kjer je nastopala kot toženka, M.M.I. pa kot tožnica) prejela tožbo v odgovor 21. 7. 2014 in je zato šele od takrat bila v zamudi. Prav tako zavarovancu toženke očita, da je strokovno napako storil, ker ni vložil pritožbe zoper sodbo P 231/2017 z dne 2. 10. 2017 glede dodatno prisojenega zneska 8.446,82 EUR (gre za znesek dolga, ki je že bil priznan in izplačan v stečajnem postopku) in ker tudi glede tega zneska ni ugovarjal teka zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2009 do 21. 7. 2014.

7Za odškodninsko odgovornost odvetnika je potrebno ugotoviti obstoj predpostavk civilnega delikta: nedopustno ravnanje odvetnika, nastanek škode, vzročno zvezo med ravnanjem odvetnika in zatrjevano škodo ter krivdno odgovornost odvetnika (prvi odstavek 131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago za razsojo v tej zadevi. Podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika je v kršitvi pogodbenega razmerja in sicer mandatne pogodbe (členi 766 do 787 OZ). Do odvetnikove kršitve pogodbene obveznosti pride v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju poklicne dejavnosti odvetnika zahteva od njega. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo standard dolžne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika (skrbnost dobrega strokovnjaka po določbi drugega odstavka 6. člena OZ).

8Zavarovanec toženke je bil torej kot odvetnik tožnice (toženke v zadevi P 161/2014 oziroma v novem sojenju P 231/2017) dolžan ravnati po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je glede na očitke tožnice o nestrokovnem zastopanju v omenjeni pravdni zadevi ugotavljalo, ali je bilo ravnanje zavarovanca toženke v skladu s pravili stroke. Pri tem je ugotovilo, da je odvetnik ravnal skrbno in aktivno zastopal interese svoje stranke (takrat toženke). Ves čas je ugovarjal temelju zahtevka, saj je bilo zatrjevano, da ni prišlo do posojilnega razmerja med M.M.I. in tožnico (takrat toženko). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da glede na podane trditve res ni ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2009 do 9 21. 7. 2014, vendar je hkrati pravilno ugotovilo, da tudi sicer z ugovorom glede teka zakonskih zamudnih obresti ne bi uspel. Kot namreč izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je M.M.I. znesek 41.835,41 EUR banki plačala dne 30. 6. 2009. Slednje je plačala kot poplačilo dolga, ki so ga banki dolgovali tožnica ter O. in M.Š. (sin in snaha tožnice). Prav tako iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da navedene osebe dolga M.M.I. niso želele vrniti, kar je sodišče prve stopnje ugotavilo na podlagi postopkov, ki jih je M.M.I. morala voditi zoper Š. in tudi na podlagi zaslišanja pooblaščenca, ki je zastopal M.M.I.. Slednji je izpovedal, da je bilo s strani tožnice ter O. in M. Š. izvedenih več manevrov, ki so kazali na to, da navedeni dolga do M.M.I. niti niso bili pripravljeni poravnati¹. Tožnica tako ni dokazala, da bi zavarovanec toženke z ugovorom glede teka zakonskih zamudnih obresti uspel, tudi če bi teku zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2009 do 21. 7. 2014 v navedeni pravdi ugovarjal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi (tožnica ter O. in M.Š. tega zneska niso želeli vrniti oziroma so se vračilu izmikali) obresti tečejo od dneva pridobitve, torej od takrat, ko je M.M.I. plačala v korist tožnice njen dolg banki. Ko namreč nekdo nekaj plača za drugega in se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba zakonske zamudne obresti plačati, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

9Sodišče prve stopnje glede na kronološki potek pravdnih postopkov P 161/2014 in P 231/2017 zaključuje, da tudi zahtevek za plačilo zneska 8.446,82 EUR ni utemeljen. Navedeni znesek je sicer bil tožnici naložen v plačilo na podlagi sodbe P 231/2017 z dne 2. 10. 2017. Ob tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je M.M.I. preko svojega pooblaščenca navedeni znesek iz stečajne mase v stečajnem postopku, ki se je vodil zoper O.Š., že prejela. Prav tako ugotavlja, da je bil dolg do M.M.I. v celoti poravnan v letu 2020 s strani M. Š., kar izhaja tudi iz pregleda plačil (A23). Da je dolg do M.M.I. v celoti poravnan, izhaja tudi iz izpovedbe J. Š. (pooblaščenca M.M.I.), ki je izpovedal, da je bil pri izračunu poplačila terjatve upoštevan tudi znesek, ki ga je prejel iz stečajnega postopka (8.446,82 EUR)². Poleg tega je tožnica tudi sama v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2020 potrdila, da je po opravljenih obračunih bil upoštevan tudi znesek, ki ga je M.M.I. dobila poravnanega v stečajnem postopku zoper O.Š.. Pritrditi je tako razlogom sodišča prve stopnje, da tožnici zaradi dejstva, ker se zavarovanec toženke zoper sodbo P 231/2017 z dne 2. 10. 2017 ni pritožil, ni nastala nobena škoda, saj sama ni ničesar plačala, pa tudi sicer je bil znesek dolga, ki je bil v stečajnem postopku že poplačan, upoštevan pri plačilu preostanka dolga. Pritožbene navedbe, da je navedeni dolg bil poplačan s strani tožnice navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo, saj niso v ničemer konkretizirane.

10Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke ni storil strokovne napake, ko ni ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti in tudi, da tožnica ni izkazala, da ji je dejansko nastala škoda, ker je bilo tožnici s sodbo P 231/2017 z dne 2. 10. 2017 naloženo plačilo 8.446,82 EUR, saj je bilo navedeno plačilo upoštevano pri kasnejšem obračunu dolga, ki ga je sicer poravnala M.Š.. Predpostavke odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke glede opustitve ugovora glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, kakor tudi glede opustitve zahtevka na plačilo zneska v višini 8.446,82 EUR tako niso podane, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11V presojo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na spremenjeno tožbo (pravdni stroški v drugih postopkih), se sodišče druge stopnje ni spuščalo, saj sprememba tožbe pravilno ni bila dopuščena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi dopustitve spremembe tožbe

12Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji, kdaj je „to smotrno“, je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora. Drugi odstavek istega člena določa, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

13Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 25. 9. 2020 spremenila tožbo, tako da je dodatno od toženke zahtevala še povračilo stroškov, nastalih v drugih postopkih, ki so sicer z že navedenimi postopki posredno povezani (izvršilni postopek in postopek v zvezi s pogodbo o preužitku in njenimi učinki). Predlagala je razširitev tožbe za znesek 6.094,49 EUR. V dokaz je predlagala izvedbo listinskih dokazov. Toženka je v odgovoru na vročeno pripravljalno vlogo (l. št. 74 do 77 spisa) v 11. točki izrecno najprej nasprotovala spremembi tožbe in se šele nato spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi. Pred tem se je v isti vlogi v točki 9 in 10 opredeljevala le do prej postavljenih zahtevkov glede teka zakonskih zamudnih obresti in plačila zneska 8.446,82 EUR. Sodišče druge stopnje torej ugotavlja, da je toženka naprej nasprotovala spremembi tožbe in se šele nato spustila v obravnavanje.

14Sodišče prve stopnje glede na vsebino spremenjene tožbe te pravilno ni dopustilo. Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da sprememba tožbe ne bi bila smotrna. Tožnica je namreč tožbo spremenila šele pred zadnjim narokom glavne obravnave, ki se je opravila dne 12. 10. 2020. Na njem je sodišče obravnavanje zadeve zaključilo in zaslišalo le še zavarovanca toženke in pooblaščenca M.M.I., vsa ostala zaslišanja so že bila opravljena. Obravnavanje spremenjene tožbe bi tako gotovo vplivalo tudi na daljši tek postopka, saj bi v primeru dopustitve spremenjene tožbe bilo potrebno zadnji narok preložiti in toženki omogočiti tudi ustrezen rok za odgovor po spremenjeni tožbi.

15Ob navedenem je ugotoviti, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, zato je obe pritožbi zoper sodbo in sklep zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16Tožnica s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je sicer zahtevala povrnitev stroškov odgovorov na pritožbi, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da le-ti niso bili potrebni, saj v odgovorih ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je zato odločilo, da te stroške toženka krije sama.

¹ Med drugim je tožnica z M. Š. (svojo snaho) sklenila pogodbo o preužitku, v posledici česar je bila vložena tožba (P 238/2017) na Okrožno sodišče v Murski Soboti, da pravni posel za tožnico nima pravnega učinka.
² Ob tej izpovedbi, da je bil torej znesek 8.446,82 EUR upoštevan pri poplačilu preostanka dolga pooblaščenec tožnice ob zaslišanju ni imel nobenih dodatnih vprašanj (l. št. 92 spisa).