VSL Sodba II Cpg 234/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 2.513,28 EUR s pripadki (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 641,92 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2Proti sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6V obravnavani zadevi je tožnica od toženke zahtevala plačilo zneska 3.800,00 EUR po računu št. 2019-18 z dne 15. 4. 2019 (A3) za opravljena dela dveh delavcev tožnice na gradbišču v Belgiji, kar naj bi bilo za toženko kot glavnega izvajalca gradbenih del opravljeno v mesecu marcu 2019. Med pravdnima strankama je bil sporen obseg in način obračunavanja opravljenega dela.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da (1) je bil med strankama sklenjen ustni dogovor o opravljanju gradbenih del dveh delavcev tožnice za toženko na delovišču družbe C. v kraju H. v Belgiji; (2) da je to delo obsegalo vlivanje betona, opažanja ter proizvajanja gotovih gred; (3) da sta delavca tožnice pri toženki opravljala delo v obdobju od 11. 2. 2019 do 17. 3. 2019, pri čemer sta delala 5 dni na teden po 8 ur na dan (brez sobot in nedelj); (4) da sta delavca tožnice naročeno delo v celoti in korektno opravila; (5) da je tožnica za delo, ki je bilo opravljeno v obdobju od 11. 2. 2019 do 28. 2. 2019 toženki izdala račun št. 2019-3 z dne 6. 3. 2019 v znesku 3.200,00 EUR (A2), ki ga je toženka 11. 3. 2019 v celoti poravnala; (6) da je bil za opravljene storitve dogovorjen obračun po urni postavki 14,28 EUR; (7) da je vsak od delavcev tožnice v mesecu marcu 2019 delal 11 dni po 8 ur na dan; (8) da je bilo plačilo 400,00 EUR, ki jih je oče zakonitega zastopnika toženke plačal na roke tožnici, zasebne narave in ni predstavljalo izpolnitve toženkine obveznosti iz naslova opravljenega in obračunanega dela delavcev tožnice.

8Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med strankama presojalo po pravilih podjemne pogodbe (619. člen in nadaljnji Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Glede na ugotovljen obseg opravljenega dela tožnice v mesecu marcu in dogovorjeno urno postavko, je tožbenemu zahtevku ugodilo za znesek 2.513,28 EUR s pripadki, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odgovori na posamezne pritožbene očitke

9Pritožba v pretežnem delu obširno graja dejansko stanje ter ponuja drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, rekoč da je ta zgrešena. Tako povzema izpovedi prič in zakonitih zastopnikov pravdnih strank, opozarja na nekonsistentne navedbe tožnice v njenih vlogah ter podaja svojo dokazno oceno vseh zaslišanj in listinskih dokazov. Vse navedeno pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovarjalo. Gre na primer za navedbe, da (1) je tožnica večkrat spremenila svoje navedbe in izpoved kot tudi prilagajala svoje navedbe in predložene dokaze, zaradi česar se ne bi smele šteti za verodostojne, (2) da ima tožnica velike finančne težave, zaradi česar je od toženke želela iztržiti čim višji znesek, posledično pa je izdala neverodostojen račun, ki ni imel temelja v dejansko opravljenem delu, (3) da ne drži, da sta delavca tožnice delala še od 26. 2. 2019 do 30. 3. 2019 ter da sta delala na gradbiščih B., D., T. in O., kot je to navedeno v evidencah o opravljenem delu, (4) da te evidence ni potrdil nihče na strani toženke in da v njih obstojijo številne nedoslednosti in nekonsistentnosti, ki jih ni znal pojasniti niti zakoniti zastopnik tožnice, (5) da evidence niso podpisane bodisi se podpis delavca razlikuje od druge evidence, ki jo je priložila tožnica, (6) da so v evidencah opravljenega dela navedena različna gradbišča, čeprav je zakoniti zastopnik toženke v svojem zaslišanju izpovedal, da sta delavca vseskozi delala na istem gradbišču, (7) da sta zakoniti zastopnik toženke in priča A. A. izpovedala, da sta delavca delala le v obdobju od 1. 3. 2019 do 8. 3. 2019...

10S pritožbenimi navedbami, da je sodišče v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, priče A. A. ter zaključno besedo toženke na naroku dne 11. 1. 2021 zaključilo, da sta delavca tožnice v mesecu marcu 2019 za toženko opravljala delo od 1. 3. 2019 do 17. 3. 2019, pritožnica ne more utemeljiti procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, pač pa samo napačno prenese tisto, kar je zapisano na listini ali zapisniku v obrazložitev sodbe.¹ S pritožbenimi očitki, da iz izpovedb prič in zaključne besede² ne izhaja to, kar je sodišče prve stopnje iz njih zaključilo, pritožnica torej ne uveljavlja protispisnosti, pač pa dejansko izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovljeno dejansko stanje. Nenazadnje se je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju obdobja, v katerem sta delavca tožnice za toženko opravljala delo, oprlo tudi na listinske dokaze³.

11Glede ugotovljenega obdobja, v katerem je bilo naročeno delo opravljeno, ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov toženke, s katerimi je ta izpodbijala evidence tožnice o opravljenem delu za mesec marec 2019, ni dovolj konkretiziran, da bi ga lahko pritožbeno sodišče vsebinsko presojalo. Pritožnica ni navedla konkretno, katere so tiste trditve, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Tega bremena se ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. To še zlasti velja za pritožbene razloge, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti⁴. Zaradi abstraktnosti te pritožbene navedbe se pritožbeno sodišče zgolj sklicuje na 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri so navedeni jasni in prepričljivi zaključki glede ugovorov toženke v zvezi z evidencami opravljenega dela. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zato ni podana.

13Pritožbene trditve, da (1) naj bi zakoniti zastopnik tožnice ustanovil novo družbo, da bi se izognil plačilu dolgov ter da (2) tožnica nima odprtega transakcijskega računa, zaradi česar naj ne bi mogla več nastopati na trgu, toženka prvič podaja v pritožbenem postopku. Zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (primerjaj 451. in 453. člen ZPP). Tudi sicer ni jasno, zakaj naj bi bila ta dejstva odločilna v tej pravdi. Dejstvo, da tožnica nima odprtega transakcijskega računa, v ničemer ne vpliva na njeno sposobnost biti pravdna stranka, še manj pa, da zaradi neizpolnjevanja te zakonske obveznosti⁵ ne more nastopati na trgu, kot to zmotno zatrjuje pritožnica. Zato niti pritožbeni očitek procesne kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14Pritožnica nadalje meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči (pravilno: zavrniti), ker iz njega (pravilno: tožbe) ni izhajala zatrjevana posledica. Zatrjuje neobstoj trditvene podlage in v določenih delih neskladje s predloženimi dokazi, glede česar naj izpodbijana sodba tudi ne bi imela razlogov.

15Kot rečeno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba za opravljanje gradbenih del dveh delavcev tožnice ter na tej podlagi presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. S tem je smiselno zavrnilo tudi toženkin ugovor glede nesklepčnosti. Ta ugovor pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

16Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla opis dela, ki ga je v marcu 2019 opravila za toženko ter ga zneskovno opredelila (vgradnja betona v količini 80 m³ po ceni 35 EUR/m³ in opažanje betonskih gred v dolžini 40 m po ceni 25 EUR/m). Iz njenih navedb izhaja, da je znesek po vtoževanem računu obračunala po ceni na enoto opravljenega dela. Takšne trditve za samo sklepčnost tožbe zadoščajo. Tožba je namreč nesklepčna, če iz dejstev, ki so v njej navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar v konkretnem primeru ni podano. Pritožbeni očitek o neobstoju zadostne trditvene podlage zato ni utemeljen. Očitek, da je v določenem delu podano neskladje s predloženimi dokazi, o čemer naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov, pa je presplošen, da bi pritožbeno sodišče lahko nanj konkretno odgovorilo.

17S pritožbeno navedbo, da je toženka del tožbenega zahtevka (za obdobje od 1. 3. 2019 do 8. 3. 2019 po urni postavki 14,28 EUR v znesku 1.379,88 EUR) smiselno pripoznala, toženka zatrjuje kršitev 316. člena ZPP. Gre torej kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da očitane kršitve prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Pripoznava mora biti izrecna in nedvoumna, čemur v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2019 (l. št. 45 – 46) navedla, da ne oporeka razmerju med strankama, ki je trajalo za čas trajanja dela delavcev tožnice za toženko, in sicer v obdobju od 11. 2. 2019 do 17. 3. 2019, česar toženka nikoli ni zanikala. Iz povzetih navedb tako izhaja, da toženka zgolj priznava dejstvo opravljanja dela v obdobju od 11. 2. 2019 do 17. 3. 2019 (in ne za obdobje od 1. 3. 2019 do 8. 3. 2019, kot to zmotno trdi pritožnica). Po presoji pritožbenega sodišča imajo lahko povzete navedbe za posledico le to, da priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), ne pomenijo pa delne pripoznave zahtevka. Poleg tega je bil med strankama sporen tudi način obračunavanja opravljenega dela⁶ in s tem višina tožbenega zahtevka, zato nedvomno niso bili podani pogoji za delno pripoznavo zahtevka.

18Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev sodišče stori takrat, ko svojo odločb opre na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava.⁷ Takšnega nedovoljenega razpolaganja tožnice pa pritožnica z navrženimi navedbami o tem, da naj bi tožnica navajala neresnična dejstva, predložila za ta postopek prilagojene evidence, ki niso odraz dejanskega stanja in niso bile potrjene z ostalimi izvedenimi dokazi, zaradi česar naj bi bile tožničine navedbe in dokazi neresnični, nemoralni in nasprotujoči prisilnim predpisom, ni dokazala. Pač pa s povzetimi navedbami tudi v tem delu dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

19S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Toženka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

20Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Prim. Zobec J. v Ude L. idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije; GV Založba, Ljubljana 2009, str. 313 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 235/2015 z dne 22. 12. 2016.
² Ta se nanaša na strankino presojo izvedenih dokazov, zato je že pojmovno izključena protispisnost med navedbami stranke glede dokazne ocene izvedenih dokazov v njeni zaključni besedi in ugotovitvami sodišča, do katerih slednje pride na podlagi svoje dokazne ocene.
³ Svojo dokazno oceno je oprlo tudi na evidenco opravljenega dela (A5, A9), ki jo je predložila tožnica.
⁴ Glej Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 225 ter sodbo VSRS II Ips 812/2005 z dne 14. 2. 2008.
⁵ Zakon o davčnem postopku v tretjem odstavku 37. člena določa, da so poslovni subjekti dolžni imeti pri ponudniku plačilnih storitev odprt transakcijski račun. Za tak davčni prekršek predvidena globa med 1.200,00 EUR in 30.000,00 EUR (14.a točka prvega odstavka 397. člen ZDaP-2).
⁶ Tožnica je zatrjevala, da so podlago za obračun predstavljale dejansko opravljene storitve in ne število opravljenih ur delavcev. Toženka pa je zatrjevala, da je bila med strankama dogovorjena urna postavka v višini 8,00 EUR.
⁷ A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 44-46.