VSRS Sklep Dsp 5/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča druge stopnje.

1V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) od tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) v nasprotni tožbi vtoževal tudi izplačilo odpravnine ob upokojitvi, pri čemer je iz tega naslova od tožene stranke zahteval izplačilo zneska v višini 5.813,46 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2016 dalje do plačila. V pripravljalni vlogi, ki je bila vložena dne 5. 4. 2019 neposredno pri sodišču prve stopnje, je delno spremenil tožbo in vtoževano odpravnino zvišal na znesek 9.949,71 EUR, od katerega je vtoževal tudi zakonske zamudne obresti od 5. 8. 2016 dalje do plačila.

2Sodišče prve stopnje o spremembi nasprotne tožbe ni odločalo, v VI. točki izreka sodbe Pd 17/2018 z dne 19. 4. 2019 pa je tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine v višini 5.813,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V VII. točki izreka je odločilo še, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 478,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi¹. Z navedeno sodbo torej sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem znesku vtoževane odpravnine ob upokojitvi.

3Zoper VI. in VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbijal pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine iz VI. točke izreka, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka iz VII. točke izreka. Tožnik pa niti v tej pritožbi niti s posebno vlogo ni predlagal sodišču prve stopnje, da sodbo dopolni še z odločitvijo o preostalem delu vtoževane odpravnine.

4Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 780/2019 z dne 26. 5. 2020 tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je prisodilo odpravnino v znesku 5.813,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2016, toženi stranki pa naložilo, da tožniku plača njegove pravdne stroške v višini 20,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V zvezi s sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v katerem je predlagal sodišču druge stopnje, da svojo sodbo dopolni in odloči še o razliki odpravnine (do višine zneska 9.949,71 EUR s pripadki) ter o pritožbenih stroških v višini vplačanih taks, poštnine za pritožbo in stroškov za plačila taks.

6Sodišče druge stopnje je I. točki izreka sklepa Pdp 780/2019 z dne 13. 7. 2020 predlog tožnika v delu, ki se je nanašal na stroške sodne takse za postopek na prvi stopnji, štelo kot zahtevo za povračilo stroškov postopka, v II. točki izreka citiranega sklepa (ki je predmet tega pritožbenega preizkusa pred vrhovnim sodiščem) pa je v ostalem njegov predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo.

7Zoper II. točko izreka citiranega sklepa sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da je po predložitvi dokumentacije s strani tožene stranke zvišal prvotni znesek vtoževane odpravnine (ki je znašal 5.813,46 EUR), na plačilo zneska 9.949,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje o spremembi njegove tožbe ni odločalo. Zavrnilo je le prvotni vtoževani zahtevek odpravnine. Ker sodišče prve stopnje o višji odpravnini ni odločalo, se tožnik zoper to ni mogel pritožiti. Vztraja, da se mu prisodi celotna vtoževana odpravnina, torej tudi razlika med zneskoma 5.813,46 EUR in 9.949,71 EUR.

8Pritožba ni utemeljena.

9Glede na to, da je predmet pritožbe sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo dopolnilne sodbe (ki po svoji naravi predstavlja prvostopenjski sklep o tem tožnikovem predlogu), je tožnik lahko vložil pritožbo zoper to odločitev na vrhovno sodišče. V teh primerih ima namreč vrhovno sodišče glede na 1. točko 37. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; v nadaljevanju ZPP) položaj sodišča druge stopnje, torej sodišča, ki odloča o utemeljenosti takšne pritožbe, in sicer ob uporabi določb ZPP (členi od 363 do 366.a ZPP).

10Kot je bilo že ugotovljeno zgoraj, sodišče prve stopnje s sodbo Pd 17/2018 z dne 19. 4. 2019 ni odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku za izplačilo odpravnine. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali pa ni odločilo o delu zahtevka. Tožnik izdaje dopolnilne sodbe pred sodiščem prve stopnje ni predlagal (niti s posebnim predlogom, niti ni tega uveljavljal v okviru pritožbenih navedb), zato se je njegova tožba v tem delu (torej za razliko med zneskoma 5.813,46 EUR in 9.949,71 EUR) štela za umaknjeno². Tožnik bi si le s pravočasnim predlogom za izdajo dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje lahko zagotovil, da bi bilo v sodnem postopku, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 17/2018, odločeno o njegovem celotnem zahtevku za plačilo odpravnine. V takšnem primeru bi sodišče prve stopnje v skladu prvim in drugim odstavkom 326. člena ZPP presojalo utemeljenost predloga oziroma izdalo dopolnilno sodbo, s katero bi odločilo še o razliki odpravnine, o kateri ni bilo odločeno s sodbo Pd 17/2018 z dne 19. 4. 2019.

11Prvi odstavek 350. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku preizkusi pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ta odločitev pa je vsebovana v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče prve stopnje v izreku ne odloči o vseh zahtevkih oziroma o zahtevku v celoti (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru), potem o teh zahtevkih oziroma o tem delu zahtevka ne more odločiti niti sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku³.

12Ker je sodišče druge stopnje s sodbo Pdp 780/2019 z dne 26. 5. 2020 v celoti odločilo o utemeljenosti tožnikove pritožbe (pritožbi je v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odpravnino v znesku 5.813,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo), je bil predlog tožnika za izdajo dopolnilne sodbe, na podlagi katerega naj bi sodišče druge stopnje odločilo še o razliki odpravnine med zneskoma 5.813,46 EUR in 9.949,71 EUR neutemeljen. Zato je ta tožnikov predlog na podlagi tretjega odstavka 326. člena ZPP z izpodbijanim delom sklepa pravilno zavrnilo.

13Ker torej ni bil podan niti s pritožbo smiselno uveljavljani razlog bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 326. člena ZPP, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča druge stopnje.

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ V I. točki izreka citirane sodbe je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v višini 176,43 EUR, v II. točki izreka obstoj tožnikove terjatve do tožene stranke v višini 377,50 EUR, v III. točki izreka je ti terjatvi pobotalo do višine 176,43 EUR in v IV. točki izreka tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku izplača znesek 201,07 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2017 dalje do plačila (ugotovljene oziroma prisojene terjatve se niso nanašale na odpravnino ob upokojitvi). Ker zoper ta del izreka sodbe sodišča prve stopnje ni bila vložena pritožba, je ta odločitev postala pravnomočna.
² Tako tudi Lojze Ude v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, str. 196.
³ Če bi o teh zahtevkih oziroma o tem delu zahtevka sodišče druge stopnje kljub temu odločilo, bi bilo o njih prvič odločeno na pritožbeni stopnji, s čimer bi prišlo do kršitve pravila o funkcionalni pristojnosti.