37. člen ZPP

Predlog za izločitev, ki ni utemeljen z okoliščinami, ki omogočajo vsebinsko presojo, se zavrže.

Pritrditi gre stališču v izpodbijanem sklepu, da okoliščina, da je višja sodnica v drugih pritožbenih postopkih že odločala o izvršilnih zadevah med istima strankama oziroma zoper istega dolžnika, sama zase ne zadošča za utemeljitev odklonitvenega razloga. Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višje sodnice je očitno nezadovoljstvo dolžnika z njenim postopanjem v prejšnjih izvršilnih postopkih oziroma negativen vtis, ki si ga je ustvaril zaradi zanj neugodnih predhodnih sodnih odločb, kar pa ne more biti razlog za izločitev.

Sodišče zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če predlogu ne priloži dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu in tako ne izkaže pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, to je, da ima sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (367.č člen ZPP). V obravnavanem primeru je predlagatelj vlogo vložil sam in na nobenem mestu ne trdi, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, tem manj to izkaže.

Sodišče zavrže izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če predlogu ne priloži dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu in tako ne izkaže pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, to je, da ima sama oziroma njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (367.č člen ZPP). V obravnavanem primeru je dolžnik vlogo vložil sam in na nobenem mestu ne trdi, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, tem manj to izkaže.

V obravnavanem primeru je tožnik vlogo vložil sam, priznava, da pravniškega državnega izpita nima, temu pogoju le pavšalno nasprotuje. Takšna vloga se posledično kot nedovoljena zavrže. Vrhovno sodišče bi bilo primorano ravnati povsem enako tudi v primeru, če bi vlogo dolžnika obravnavalo kot pritožbo, saj je v skladu s 357.a členom mogoče na Vrhovno sodišče vložiti pritožbo zgolj zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, kar izpodbijani sklep drugostopenjskega sodišča nedvomno ni.

Stranka nima pravice do pritožbe zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrže predlog za dopustitev revizije.

Zakon ne določa, da bi imela stranka pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrže predlog za dopustitev revizije. Take pravice tudi ni mogoče izpeljati iz določb o pristojnostih, ki jih ima Vrhovno sodišče po ZPP, saj ni najti določb, po katerih bi imelo Vrhovno sodišče v pravdnem postopku kadarkoli pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločitev, ki jo samo sprejme.

Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor (oziroma prokurist) tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku.

V zvezi s predlogom predsednice Delovnega sodišča v Celju ne gre za situacijo, glede katere bi lahko prišla v poštev uporaba 67. člena ZPP o delegaciji pristojnosti s strani vrhovnega sodišča, saj predlog ni bil vložen v okviru pravdnega postopka (delovnopravnega spora), ampak v postopku za določitev brezplačne pravne pomoči. To je poseben postopek, določen v ZBPP, ki v drugem odstavku 36. člena napotuje še na ZUP, če ZBPP ne določa drugače. ZUP pa ne pozna delegacije pristojnosti (pozna le institut izločitve), o kateri bi vrhovno sodišče odločalo v okviru svoje sodne funkcije.

Stranka ima pravico do procesnih dejanj, med katere spada tudi predlog za izdajo dopolnilnega sklepa le, če bi ji to prineslo konkretno in neposredno pravno korist. Okoliščina, da so predlagatelji izpodbijali tudi v celoti odločitev vsebovano v navedeni točki, torej tudi glede dela, v katerem so uspeli, ni terjala zavrženja pritožbe.

V civilnem pravdnem postopku poznamo le dve redni stopnji sojenja. Kot je večkrat izrazilo stališče tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, 25. člen Ustave Republike Slovenije (URS) ne zagotavlja pravice od pritožbe v več kot dvostopenjskem postopku. Zato je zoper odločbo sodišča druge stopnje dopustna pritožba le, kadar sodišče druge stopnje nastopa kot sodišče prve stopnje.

Niti ZPP niti ZNP ne dovoljujeta pritožbe zoper odločbo višjega sodišča, s katero je bila pritožba zoper odločbo prvostopenjskega sodišča zavrnjena.

Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi, do katere pa v primerih, kakršen je tudi konkretni, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker je tožnik do konca glavne obravnave sporne nepremičnine še vedno uporabljal, je s tem tudi užival koristi od zatrjevanih investicij in do premika koristi v sfero lastnice nepremičnin še ni prišlo.

Pravno osebo, ki je v stečaju, po zakonu zastopa stečajni upravitelj. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, da pravdno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik in mora v primeru, ko ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vsa pisanja vročati njemu. Da je treba vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki v sodnem ali drugem postopku, vročiti upravitelju na poslovni naslov pravno organizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisan v register, predpisuje tudi 251. člen ZFPPIPP. Zaradi ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva v primeru napake sodišča pri vročanju ni relevantno, ali bi stranka lahko z vestnim ravnanjem napako sodišča odpravila.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco. Za kršitev konkurenčne prepovedi ne gre le takrat, ko delavec delodajalcu konkurira s končnim proizvodom ali storitvijo in pri tem v celoti opravi posel, ki bi ga sicer lahko opravil delodajalec, temveč tudi, ko delavec opravi le del te dejavnosti in s tem omogoči ali olajša posel delodajalčevemu neposrednemu konkurentu.

Tožnik meni, da je bila odpoved podana iz neutemeljenega, diskriminatornega razloga, in sicer zaradi pripadnosti nekdanji vodstveni ekipi tožene stranke. Pripadnost nekdanji vodstveni ekipi ni okoliščina iz 6. člena ZDR in devete alineje 89. člena ZDR in sama po sebi ne predstavlja diskriminatornega razloga. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bil (samo) zaradi te okoliščine neenako obravnavan in je tožena stranka pri podaji odpovedi kršila prepoved diskriminacije. Organizacija poslovanja je v pristojnosti direktorja. V poslovnem svetu ni neobičajno, da novi direktor reorganizira poslovanje, racionalizira poslovanje, na novo oblikuje delokroge vodstvene ekipe oziroma oblikuje nova vodstvena in druga delovna mesta. Na ta način si zagotovi učinkovito poslovanje, ustreznejše delovne procese, ipd. Tudi pri izbiri zaposlenih na novo oblikovanih vodstvenih delovnih mestih običajno ne zadošča le izpolnjevanje formalnih pogojev za določeno delovno mesto, temveč ocena primernosti, dodatnih usposobljenosti glede na predvidene nove usmeritve poslovanja in nove delokroge, možnosti uspešnega sodelovanja, zaupanja, itd.

Pritožba zoper sklep višjega sodišča o pritožbenih stroških kot delu sodbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi, v zakonu ni predpisana. Zato tožeča stranka ne more imeti pravovarstvene potrebe za vložitev pritožbe.