VSL Sodba in sklep II Cpg 317/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo:

I. Gospodarska spora male vrednosti, ki se vodita pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IX Pg 1384/2020 in III Pg 1484/2020 se združita za skupno obravnavanje tako, da se pravdna zadeva z opr. št. III Pg 1484/2020 pridruži k pravdni zadevi z opr. št. IX Pg 1384/2020 in se združeni postopek vodi pod opr. št. IX Pg 1384/2020.

II. Okrožno sodišče v Ljubljani – Oddelek za gospodarsko sodstvo je stvarno pristojno za odločanje v predmetnem združenem sporu.

III. Zavrne se zahtevek 1. tožeče stranke T., d. o. o.:

„1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 40695/2020 z dne, 9. 6. 2020 ostane v veljavi v 1. točki izreka sklepa glede plačila glavnice v višini 3.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000,00 EUR od 4. 5. 2020 do plačila ter od zneska 1.900,00 EUR od 4. 5. 2020 do plačila ter v 3. točki izreka sklepa glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 183,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2020 do plačila.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

IV. Zavrne se zahtevek 2. tožeče stranke F., d. o. o.:

„1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 40673/2020 z dne, 9. 6. 2020 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa glede plačila glavnice v višini 3.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.300,00 EUR od 1. 4. 2020 do plačila ter od zneska 1.700,00 EUR od 1. 4. 2020 do plačila ter v 3. odstavku izreka sklepa glede plačila stroškov izvršilnega postopka v višini 183,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2020 do plačila.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V. Prvo tožeča stranka je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti 503,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila.

VI. Drugo tožeča stranka je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti 503,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo in sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7V tej zadevi je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje združilo dve zadevi, ki sta izšli iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in v katerih gre za isto dejansko in pravno podlago. Po trditvah obeh tožnic je njun zakoniti zastopnik A. A., ki je bil zaposlen pri toženi stranki. Presežek nalog iz delovnega razmerja (po pogodbi o zaposlitvi) s toženko naj bi obračunaval preko podjetij tožnic, kar je predmet spora v obeh zadevah. V nadaljevanju bo zato višje sodišče o obeh tožnicah govorilo kot o tožeči stranki.

8Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka kljub izjavi, da sodbo in sklep izpodbija v celoti, pritožbenih razlogov zoper I. in II. točko izreka odločbe – sklep o združitvi zadev v skupno obravnavanje in ugotovitev o stvarni pristojnosti, ni podala. Ker višje sodišče uradoma upoštevnih kršitev ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba zoper I. in II. točko izreka odločbe neutemeljena.

9Tožeča stranka zahteva plačilo po računih za koordinacijska dela na objektu 63 in liniji 8 v skupnem znesku 3.900,00 EUR z obrestmi od posameznih zneskov ter plačilo za koordinacijska dela na objektu 63 in 21 v skupnem znesku 3.000,00 EUR z obrestmi od posameznih zneskov. Po trditvah tožeče stranke je A. A. nekatera dela, opravljena v imenu tožene stranke, na podlagi dogovora s toženo stranko zaračunal posebej in ga je tožena stranka plačevala posebej po izdanih računih tožeče stranke.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kljub opozorilom tožene stranke tožeča stranka ni podala trditev o tem, s kom in kdaj je njen zakoniti zastopnik dogovoril dodatna dela, zaračunana po navedenih računih, ter kaj so predstavljala dela „koordinacije“ na posameznih objektih in kdaj so bila posamezna zaračunana dela opravljena, zato ni konkretizirano opredelila pravno poslovnega razmerja (podlage) za izdajo vtoževanih in predloženih računov, zaradi česar je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da iz trditev tožeče stranke ni moč izluščiti individualiziranih historičnih dogodkov, iz katerih bi izhajala podlaga obveznosti tožene stranke.

11Pritožnica zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje ne napada, trdi pa, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem dogovora med strankama. Kot že uvodoma pojasnjeno, so na dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče prve stopnje, vezane tako stranke kot višje sodišče, zato v ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče posegati in tovrstne pritožbene navedbe tudi ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Do pritožbenih očitkov glede dodatnih del, poslovne prakse med strankama, vsebine izdanih računov, ipd. se zato višje sodišče ni opredeljevalo.

12V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožeča stranka dokazni predlog z zaslišanjem A. A. glede naknadno zatrjevane podlage zahtevka, ki da je v premalo izplačanih plačah A. A., podala prepozno. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je trditve podala šele v drugi pripravljalni vlogi, pritožnica ne nasprotuje, temveč le pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožeči stranki ni omogočilo dokazovanja, s čimer je bila tožeča stranka postavljena v podrejeni položaj in ne more dokazovati ustne pogodbe. Vendar višje sodišče ugotavlja, da se te pritožbene trditve nanašajo na dokazovanje podlage zahtevka, glede katere tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage, saj ni podala nobenih trditev, s kom in kdaj so bila dodatna dela dogovorjena in kdaj so bila opravljena, zaradi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz trditev tožeče stranke ni mogoče izluščiti individualiziranih historičnih dogodkov, iz katerih naj bi izhajala podlaga obveznosti tožene stranke. S predlaganimi dokazi pa trditvene podlage ni mogoče nadomeščati, saj 212. člen ZPP jasno razlikuje med trditvami in dokazi. Slednji so namenjeni le preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče (7. in 212. člen ZPP). Zato očitana kršitev pravil pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče ni zaslišalo A. A., ni podana.

13Ker dokaza z zaslišanjem B. B. tožeča stranka sploh ni predlagala, so tudi vse pritožbene trditve v zvezi s tem neutemeljene, prav tako tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do dokaznega predloga, podanega 16. 1. 2021, po zaslišanju J. B. Gre za dokazni predlog nasprotne stranke. Na kršitev pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče se lahko sklicuje le stranka, ki je izvedbo takega dokaza predlagala (prim. 7. in 212. čl. ZPP).

14Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353 člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa zato, ker v njem ta odgovarja pritožnici o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).