VSC Sklep I Ip 94/2021

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v prvi alineji II. točke izreka ter zavrnilnem delu II. točke izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom sklep o izvršbi tuk. sodišča opr. št. I 18/2020 z dne 12. 2. 2020 v tč. I izreka, v 2. vrstici, navedeno opr. št. „In 6372000“ popravilo tako, da pravilno glasi: „In 63/2000“ ter sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen (I. točka izreka), ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. I 118/2020 z dne 12. 2. 2020 razveljavilo v drugi alineji I. točke, in sicer v delu, ki se glasi „(zmanjšano za v predlog za izvršbo navedene plačane zneske v letu 2001 in 2002, vse kot izhaja iz predloga)“ ter za tek zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 6.055,12 EUR za čas od 14. 8. 2000 do 17. 1. 2017 in 60,96 EUR za čas od 30. 10. 2010 do 17. 1. 2017 in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrnilo, v preostalem delu je ugovor zavrnil (II. točka izreka) ter upnici naložilo, da povrne dolžnicama 383,52 EUR izvršilnih stroškov v roku 8 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve tega sklepa dalje do plačila (III. točka izreka).

2Navedeno odločitev v prvi alineji ter zavrnilnem delu II. točke izreka s pravočasno pritožbo, vloženo po skupnem pooblaščencu, izpodbijata dolžnici iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjujeta, da sklep o izvršbi In 2000/63 z dne 26. 9. 2000, ni primeren izvršilni naslov ter v zvezi s tem izpostavljata, da nima obligatornih sestavin, ki jih določa 21. člen ZIZ. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh ugovornih trditev sploh ni opredelilo ter da je zato odločitev obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Poudarjata, da niti iz zakonskih določb niti iz samega sklepa In 63/2000 z dne 26. 9. 2000 ne izhaja, da je sestavni del sklepa o izvršbi tudi predlog za izvršbo. Opozarjata, da so bila v predmetnem postopku plačila, izvedena na račun predmetne terjatve še pred vložitvijo izvršilnega predloga, nesporna ter da jih je upnik zatrjeval že v predlogu za izvršbo. Sodišču očitata, da glede na prvo alinejo II. točke izreka izpodbijanega sklepa tega dela predloga sploh ni obravnavalo, saj v predlogu za izvršbo zatrjevana delna plačila sploh ni upoštevalo. S takšnim ravnanjem pa je, kljub zaključku, da je ugovoru delno ugodilo, dejansko odločilo z učinkom v škodo dolžnic. Glede na navedeno zatrjujeta, da je izrek sklepa v izpodbijanih delih nejasen in nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je izvršbo dovolilo v višjem obsegu, kot je bila predlagana in tako kršilo tudi načelo dispozitivnosti. Poudarjata, da z ugovornimi navedbami nikjer nista zahtevali, da se s strani upnika zatrjevana delna plačila pri dovolitvi izvršbe ne upoštevajo, ravno nasprotno, želeli sta da se upoštevajo tudi pri dovoljeni izvršbi v zvezi z glavnico, ne zgolj pri stroških, o čemer pa sklep nima nobenih razlogov. Izpostavljata, da sta v ugovoru zahtevali omejitev obresti skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, ugovarjali zastaranje zakonskih zamudnih obresti kot nepravih judikatnih terjatev ter vsled temu ugovarjali, da terjatev iz naslov zakonskih zamudnih obresti ne obstaja več. Sodišču prve stopnje očitata zmotnost zaključka, da se zaradi tega, ker je ugodilo ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti, do ugovora omejitve obresti ne potrebuje več opredeljevati. V zvezi s tem opozarjata, da je sodišče kljub utemeljenemu ugovoru zastaranja, zaradi neobravnavanja njunega ugovora omejitve obresti, upniku dovolilo izvršbo za obresti, ki so začele teči tri leta pred vložitvijo izvršilnega predloga, torej v času, ko so že presegle glavnico in ko so po samem zakonu že prenehale teči. Opozarja na napako v navedbi letnice teka zakonskih zamudnih obresti, in sicer bi naj sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo (tudi) za zakonske zamudne obresti od dne 30. 10. 2000, čeprav je bila predlagana le od 30. 10. 2010. Predlagata ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v izpodbijanih delih tako, da se ugovoru ugodi v celoti, sklep o izvršbi v celoti razveljavi, razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo pa v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo upnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo pod prvo alinejo II. točke izreka odločilo dolžnicama v škodo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da imata dolžnici pravni interes izpodbijati tudi odločitev o delni ugoditvi ugovoru v izpostavljenem delu izreka. Ker je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 12. 2. 2020 izvršbo dovolilo (med drugim tudi) za izvršilne stroške v znesku 60,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2000 dalje do plačila, zmanjšane za v predlogu za izvršbo navedene plačane zneske v letu 2001 in 2002, kot izhaja iz predloga, je z odločitvijo pod prvo alinejo II. točke izreka izpodbijanega sklepa izvršbo dovolilo v večjem obsegu kot po sklepu o izvršbi. Tako pritožba utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora dolžnic v tem delu nejasni in sami s seboj v nasprotju, sodišče druge stopnje pa zaključuje, da se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti in je zato obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da z ugoditvijo ugovoru zastaranja obresti kot nepravih judikatnih terjatev, sodišče prve stopnje upnikove terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni omejilo skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I 300/04, posledično pa so utemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi zato o teh ugovornih navedbah moralo navesti razloge, saj gre za odločilna dejstva. Ker se zaradi manjka razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, je tudi v tem delu podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7Ker sodišče druge stopnje zaradi narave stvari ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje izpostavljeno pomanjkljivost obrazložitve odpravi z navedbo razlogov, ki bodo jasni, celoviti in koherentni in kot taki omogočali preizkus sprejete odločitve.

8Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.