VSRS Sklep I Up 40/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 0042-4951/2016/2 z dne 1. 8. 2017, ker ni sledil sklepu sodišča z dne 7. 9. 2017 ter imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji oziroma ni imenoval pooblaščenca, ki bi izpolnjeval pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali izjavil, da se bo v tem upravnem sporu zastopal sam in tožbo lastnoročno podpisal.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Upravno sodišče med drugim navedlo, da je tožnik vložil tožbo po osebi A. A. v zadevi verifikacije devizne vloge in ker po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi v tujini, v Sloveniji pa nima pooblaščenca, ga je s sklepom z dne 7. 9. 2017 pozvalo, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Sloveniji oziroma imenuje pooblaščenca, ki bo izpolnjeval pogoje za zastopanje oziroma tožbo lastnoročno podpiše. Na ta poziv je sodišče 5. 10. 2017 prejelo vlogo, naslovljeno "tožba", ki jo je poslal odvetnik B. B., tožbi pa je bilo priloženo pooblastilo, s katerim A. A. pooblašča odvetnika B. B. za zastopanje. Glede na to je Upravno sodišče odvetnika B. B. pozvalo, da predloži tožnikovo pooblastilo za vložitev tožbe oziroma zastopanje v tem upravnem sporu. Na ta poziv je odvetnik B. B. 19. 4. 2018 priložil pooblastilo - notarski zapis notarja C. C., iz katerega naj bi med drugim izhajalo, da je tožnik pooblastil A. A. (tudi) za prenos pooblastila na tretjo osebo in za zastopanje pred upravnim sodiščem. Vendar pa je ob pregledu vseh predloženih listin (notarskega zapisa in prevodov tega zapisa) Upravno sodišče ugotovilo, da se listine razlikujejo v dodatnem besedilu, v navedbi, da tožnik daje pooblastilo A. A. za prenos pooblastila na drugo osebo. V izvirniku listine izrecno pooblastilo tožnika za prenos pooblastila ni dano. Iz navedenega razloga je sodišče štelo, da A. A. ni izkazal, da ima izrecno pooblastilo tožnika za prenos pooblastila na drugega, odvetnik B. B. pa skladno s pozivom tudi ni predložil pooblastila tožnika za zastopanje. Ker tožnik tudi ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in tožbe ni lastnoročno podpisal, je sodišče tožbo zavrglo.

3Zoper navedeni sklep Upravnega sodišča je A. A. po odvetniku B. B. vložil pritožbo. V pritožbi je navedel, da jo vlaga kot pravni naslednik po pokojnem D .D. ter pojasnil, da je tožnik D. D. dne 24. 1. 2017 umrl. Vztrajal je pri izkazanosti pooblastila za prenos pooblastila ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, ugotovi, da je bil predmetni postopek prekinjen s tožnikovo smrtjo dne 24. 1. 2017 in postopek nadaljuje s tožnikovim pravnim naslednikom A. A.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Kot izhaja iz sodnega spisa naj bi tožnik D. D. 1. 9. 2017 priporočeno po pošti vložil tožbo pred Upravnim sodiščem. Glede na to, da tožbe tožnik ni podpisal sam, pač pa "pooblaščena oseba A. A." in glede na to, da tožnik po lastnih navedbah živi v tujini, ga je po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno pozvalo, da imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Sloveniji oziroma imenuje pooblaščenca s pravniškim državnim izpitom oziroma sam podpiše tožbo ter priloži izpodbijani upravni akt. Iz določbe prvega odstavka 146. člena ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, jasno izhaja, da če tožnik, ki je v tujini, v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, mora ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožnik ne imenuje pooblaščenca, sodišče tožbo zavrže. Prav tako je bil pravilen poziv glede imenovanja pooblaščenca, saj 87. člen ZPP jasno določa, da je v postopku pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

7Glede na citirane zakonske določbe je torej bilo ravnanje Upravnega sodišča pravilno.

8Nadalje iz sodnega spisa izhaja, da naj bi 5. 10. 2017 tožnik D. D. po odvetniku B. B. vložil tožbo, pooblastilo odvetniku pa je podpisal A. A. (priloga v spisu A1). Upravno sodišče je to štelo kot dopolnitev tožbe ter odvetnika pozvalo, da predloži pooblastilo, iz katerega bo izhajalo, da ima njegov pooblastitelj pooblastilo tožnika za prenos pooblastila. Pri tem se je pravilno sklicevalo na 96. člen ZPP.

9S tožbo je odvetnik B. B. vložil notarski zapis notarja C. C., št. 187/2016 z dne 16. 2. 2016 (priloga v spisu A3), iz katerega (na drugi strani spodaj) izhaja, da D. D. pooblašča A. A. za zastopanje pred Skladom Republike Slovenije za nasledstvo ter da je to generalno pooblastilo. Na poziv Upravnega sodišča je odvetnik predložil še dopolnitev pooblastila - notarski zapis notarja C. C., št. 187/2016 z dne 16. 2. 2016 (priloga v spisu A5), iz katerega (na drugi strani spodaj) izhaja, da D. D. pooblašča A. A. za zastopanje pred Upravnim sodiščem v BIH in v R Sloveniji, kot tudi da pooblasti drugo strokovno osebo, da ga zastopa, če pooblaščenec A. A. sam tega ne bo mogel. V slovenskem prevodu navedene listine (označeno kot "kopija originala", priloga A6) in iz še enega prevoda v slovenski jezik (prevod sodnega tolmača) z dne 18. 4. 2018 (priloga A7) pa je razvidno (na tretji strani), da D. D. A. A. pooblašča za zastopanje pred Upravnim sodiščem v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji ter za prenos pooblastila na drugo strokovno osebo, če sam ne bo zmogel opraviti posla. Na podlagi vsega navedenega je Upravno sodišče ugotovilo, da se listini (A3 in A5) razlikujeta v dodatnem besedilu, s katerim tožnik daje pooblastilo A. A. za prenos pooblastila na drugo osebo in da v izvirniku listine izrecno pooblastilo za prenos pooblastila ni bilo dano. Zato je štelo, da A. A. ni izkazal, da ima izrecno pooblastilo za prenos pooblastila na drugega. In ker tožnik tudi ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji oziroma ni imenoval pooblaščenca, ki bi izpolnjeval pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP ali izjavil, da se bo sam zastopal in tožbo lastnoročno podpisal, je tožbo zavrglo.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je ta odločitev vsaj preuranjena. Če je namreč Upravno sodišče ocenilo, da zaradi dveh notarskih zapisov (v kopiji) z isto številko in datumom a različno vsebino, pooblastilo za prenos pooblastila ni izkazano, da je torej podvomilo v verodostojnost ene ali obeh kopij notarskih zapisov, bi moralo stranko pozvati k predložitvi originalnega notarskega zapisa (iz katerega bi jasno in nedvoumno izhajala vsebina oziroma obseg danega pooblastila), vključno s prevodom sodnega tolmača.

11Vendar pa je za odločitev o pritožbi po presoji Vrhovnega sodišča bistveno dejstvo, da je pritožnik A. A. ob vložitvi pritožbe seznanil sodišče, da je D. D. umrl 24. 1. 2017, torej že pred vložitvijo tožbe (celo pred izdajo izpodbijane odločbe).

12Sposobnost biti stranka in procesna sposobnost sta procesni predpostavki in od njunega obstoja je odvisna dopustnost tožbe (81. člen ZPP). Spremenjena določba 81. člena (ZPP-E¹) določa, da če sodišče ugotovi, da je stranka umrla pred vložitvijo tožbe in se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. S to spremembo je zakonodajalec sledil tako predlogu sodišč, da se kot odpravljiva pomanjkljivost, da nekdo ne more biti stranka, navede tudi smrt tožene stranke,² kot tudi pomislekom teorije, da je sodna praksa, ki tolmači, da gre za neodpravljivo pomanjkljivost, če je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, prestroga.³

13Po sedanji (v skladu s spremenjenim 81. členom ZPP) zakonski ureditvi sodišče stranko tudi v primeru smrti tožeče stranke pozove k popravi tožbe (sprememba je namreč široka, določba se ne omejuje le na smrt tožene stranke). Kot primer na strani tožeče stranke se navaja predvsem okoliščina, ko pooblaščenec tožeče stranke ne bi mogel izvedeti za smrt stranke (ki ga je že pooblastila za vložitev tožbe) in tudi ne za njene dediče in bi zavrženje tožbe zaradi na primer izteka prekluzivnih rokov za vložitev tožbe lahko pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva.⁴ Torej gre za situacijo, ko je stranka pred smrtjo že pridobila aktivno pravdno legitimacijo, že pred njeno smrtjo so se stekli pogoji za vložitev tožbe in je v ta namen pooblastila odvetnika.

14Stranka, ki je v obravnavani zadevi navedena kot tožnik, je umrla še pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe (kar ni sporno) in že upravni postopek se (glede nje) ne bi smel meritorno zaključiti, saj ni (bilo) več nosilca pravic, obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v tem postopku. Predvsem pa je bistveno, da stranka, ki je navedena kot tožnik, zaradi smrti še pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, sploh ni mogla pridobiti aktivne pravdne legitimacije, saj je umrla, še preden so sploh bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za tako pomanjkljivost tožbe, ki bi jo v skladu z zgoraj navedenim bilo mogoče odpraviti.

15Tožnikov (takrat še bodoči) dedič - pritožnik A. A. ne navaja, da s tem dejstvom, da je D. D. umrl, ne bi bil seznanjen, njemu je bila vročena s tožbo izpodbijana odločba in tožbo bi lahko oziroma bi moral vložiti v svojem imenu ter zatrjevati oziroma izkazovati pravno nasledstvo. Ne gre torej za okoliščine, ko bi (tožeča) stranka umrla (šele) pred vložitvijo tožbe, ko bi ji že nastala aktivna legitimacija za vložitev tožbe. Pri tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, zakaj pritožnik tega dejstva, da je tožnik umrl že med upravnim postopkom, ni sporočil toženi stranki oziroma ni navedel v tožbi in je celo kot tožnika navajal mrtvo osebo.

16Glede na zgoraj navedeno so zato neutemeljene oziroma neupoštevne pritožbene navedbe, da je tožnik predložil listine, ki izkazujejo prenos pooblastila na A. A. ter nato na odvetnika B. B. Stranka, ki je navedena kot tožnik, je umrla, kot že pojasnjeno, še celo pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe in se glede na obrazloženo postopek sploh ne bi smel začeti oziroma bi morala biti tožba zavržena. Posledično tudi ni pogojev za prekinitev postopka, kot v nadaljevanju pritožbe predlaga pritožnik A. A., saj se postopek s smrtjo tožeče stranke lahko prekine le, če je že tekel in je stranka umrla med (sodnim) postopkom.

17Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

¹ Uradni list RS, št. 10/2017.
² To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva za sprejem novele (EVA: 2013-2030-0093), kjer je med drugim pojasnjeno, da je bila sprememba 81. člena ZPP sprejeta ob upoštevanju pripomb delovne skupine pri civilnem oddelku Višjega sodišča v Ljubljani, da se kot odpravljiva pomanjkljivost, zaradi katere nekdo ne more biti stranka, navede smrt tožene stranke (str. 67).
³ A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2005, str. 351 in nasl. Kot primer navaja, da lahko da upnik za smrt dolžnika niti ne ve, ter primer, ko tožbo vloži odvetnik, ki pa ne ve, da je v vmesnem času pooblastitelj umrl.
⁴ R. Štravs v Novela ZPP-E 2017 s komentarjem, Poslovna založba Maribor, Maribor 2017, str. 46-47.