VSL Sklep II Cp 341/2021

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je s sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov, da je toženka dolžna odstraniti del kovinske ograje zabetonirane v tla, ki stoji na parc. št. 524/9 in 524/23, ki je označena na skici v prilogi 1 sklepa, in zajema obe vratni krili, da se toženki prepoveduje nadaljnje motenje posesti nepremičnine parc. št. 524/22 k. o. X, zlasti postavljanje kovinski konstrukcij in drugih podobnih ovir, ki preprečujejo parkiranje in obračanje vozil na nepremičnini parc. št. 524/22; zavrnilo je njihove tožbene zahtevke, da je toženka dolžna odstraniti stebrička kovinske ograje, ki sta na parc. št. 524/9 in 524/23,¹ v zvezi s posestnim varstvom nepremičnine parc. št. 524/1 k. o. X, da je toženka dolžna na izkopano zemljo na parc. št. 524/1 k. o. X pripeljati gramoz in drug material za utrditev zemljišča (parkirišča) in prepoved nadaljnjega motenja nepremičnine parc. št. 524/1 k. o. X² s podobnimi ravnanji. Zavrnilo je tudi predlog pritožnikov za izdajo začasne odredbe, da je toženka dolžna naslednji dan po izdaji sklepa o začasni odredbi na nepremičnino pripeljati izkopano zemljo, gramoz in drug material, s katerim bo zemljišče utrdila in izravnala ter da je dolžna izročiti pritožnikom ključe od kovinske ograje. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

Povzetek pritožbenih navedb

2Pritožniki vlagajo pritožbo zoper zavrnitveni del sklepa. V pritožbi navajajo,³ da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki imeli v posesti del nepremičnine, na katerem je bilo urejeno parkirišče za potrebe stanovanj, ki so bili v lasti pritožnikov, zato je v tem delu zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek.

3Nepremičnina je po namenski rabi kmetijsko zemljišče, katere del se uporablja kot parkirišče. Toženka je prijavila inšpekciji za kmetijstvo, da se del nepremičnine ne uporablja za kmetijske namene, pač pa za parkiranje, kar je zloraba pravic. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zloraba pravic za ta postopek ni pomembna. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pritožnikom odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

4Pritožniki oziroma njihovimi pravnimi predniki so sklenili dogovor o ustanovitvi služnosti s toženko.

5Pritožniki niso bili stranke inšpekcijskega postopka, zato jih upravna odločba ne veže in ne vpliva na njihove pravice. Pri inšpekcijski odločbi gre za oblasten, enostranski posamičen akt, s katerim je na podlagi zakona avtoritativno odločeno o pravici ali obveznosti stranke.⁴

6Toženka na podlagi inšpekcijske določbe ni dobila pravice do posega v obstoječe stanje in s tem do motenja posesti.

7V sodni praksi je zavzeto stališče, da bi morala biti upravna odločba pravnomočna, kar pa v tem postopku ni izkazano.

8Po sodni praksi⁵ gre za zlorabo pravice, če se izvršuje sodno varstvo izključno z namenom škodovati drugi stranki. Toženka ni dala prijave inšpektorju, ker je želela na nepremičnini gojiti kmetijske rastline, njen namen je bil v tem, da bi se izognila protipravnosti. Toženka je zlorabila upravni postopek z namenom, da škoduje pritožnikom. Toženka je dolžna inšpekcijsko odločbo izvršiti na način, da ne posega v pravice tožnikov. Po sodni praksi⁶ posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu, kar predstavlja izjemo od splošnega pravila, ki prepoveduje poseganje v obstoječe posestno stanje, izjeme pa je treba v pravu vselej razlagati ozko.

9Toženka ne uporablja ostalega dela nepremičnine za kmetijske namene, čeprav je bistveno večji od dela, ki je namenjen parkirišču. Toženka ni zatrjevala, da je registrirana za kmetijsko dejavnost. Inšpektor je opravil ogled le na južnem delu nepremičnine, kjer se nahaja parkirišče. Inšpekcijska odločba se zato nanaša le na ta del, ne pa na severni del, čeprav tam ni posajenih kmetijskih rastlin. Prijava inšpekciji in ravnanje inšpektorja je bilo usmerjeno samo na del, kjer je parkirišče, kar pomeni, da namen inšpekcijskega postopka ni bil zagotovitev uporabe nepremičnine za kmetijske namene, čeprav mora kmetijski inšpektor po 107. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) nadzirati, ali lastnik, obdeluje kmetijsko zemljišče kot dober gospodar.

Odgovor na pritožbo

10Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Odločitev o pritožbi

11Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev postopka

12Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

13S tem, ko je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo razloge, zaradi katerih ravnanje toženke ni protipravno, se je opredelilo tudi glede trditev pritožnikov, da je toženka zlorabila pravico. Sodišče prve stopnje zato ni storilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja pritožba.

14Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP. V sklepu se je argumentirano opredelilo do odločilnih dejstev.

Glede uporabe materialnega prava

15Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede (ne)utemeljenosti posestnega varstva pravilno oprlo na prvi in tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 24. in 25. členom SPZ. Te zakonske določbe je povzelo sodišče prve stopnje v 13. tč. obrazložitve sklepa, zato jih pritožbeno sodišče znova ne povzema.

Dejanske ugotovitve

16Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin izhaja, da je del nepremičnine, ki so ga pritožniki imeli v posesti ter ga uporabljali za parkirišče in obračanje vozil, kmetijsko zemljišče, ki je bilo posuto z gramozom, da iz lokacijske informacije 3501-547/2019-3-MR z dne 9. 4. 2019 izhaja, da je nepremičnina po namenski rabi GO-območje gozdov ter je namenjena gospodarjenju z gozdovi in kmetijski predelavi, da na teh zemljiščih niso dopustni objekti in dejavnosti, da so dopustni zgolj omejeni posegi v prostor, med temi posegi pa niso navedena parkirišča in obračališča za vozila, da je po (samo)prijavi toženke kmetijski inšpektor 29. 6. 2020 opravil ogled in napravil zapisnik, v katerem je opozoril toženko, da je nasutje gramoza na delu nepremičnine v nasprotju s 4. členom ZKZ, da je Inšpektorat RS za kmetijstvo po uradni dolžnosti izdala odločbo št. 0611-2020/2020-7 z dne 24. 8. 2020, s katero je bilo toženki kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega zemljišča v namene kmetijske proizvodnje vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani gramoz in na zemljišče nasuje plast rodovitne zemlje do višine okoliških parcel do 20. 10. 2020, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve, da iz odločbe izhaja, da je v postopku sodeloval drugo tožnik, ki se je skliceval na tek sodnega postopka o ustanovitvi služnosti in navajal, da je vložil pobudo za spremembo namembnosti nepremičnine, da je inšpekcijski organ njegove ugovore zavrnil in v obrazložitvi odločbe pojasnil, da sporni del nepremičnine predstavlja kmetijsko zemljišče, ki se je zaradi potrebe parkirišča utrdilo z gramozom, kar pa ni v skladu z 4. členom ZKZ, zato je bilo toženki z odločbo naloženo, da gramoz odstrani in ta del zemljišča nasuje z rodovitno zemljo, da je toženka 24. 8. 2020 prekopala sporni del nepremičnine ter odstranila gramoz in material ter na ta način preprečila pritožnikom, da uporabljajo ta del nepremičnine za parkiranje in obračanje vozil.

Presoja utemeljenosti pritožbenih navedb

17V posestni pravdi se ne ugotavlja pravica do posesti, zato niso relevantne navedbe, da so pravdne stranke sklenile dogovor o ustanovitvi služnosti na delu nepremičnine, ki predstavlja parkirišče in da se vodi pravdni postopek za ugotovitev služnostne pravice pritožnikov na nepremičnini.

18V upravnem postopku se urejajo javne pravice in dolžnosti posameznika s področja javnega prava. O zasebnopravnih razmerjih upravni organ ni pristojen odločati. V izhodišču velja, da je vsak poseg v lastninsko pravico ali drugo stvarno pravico, za katerega tretja oseba nima zasebnopravnega temelja, protipraven že sam po sebi. Ali povedano drugače. Zasebnopravna protipravnost bo izključena le tedaj, če ima graditelj tudi zasebnopravno podlago za poseg v tujo lastninsko pravico. Pa vendar je treba pri vsaki posamezni zadevi preveriti, ali je na podlagi izdane upravne odločbe dejansko mogoče posegati tudi v zasebne pravice posameznika. Sodišče je vezano le na izrek upravne odločbe, ne pa na razloge iz obrazložitve ali na predhodna vprašanja, na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev, ker le izrek odločbe določa in ureja obstoj ali neobstoj pravice in pravnega razmerja. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa o glavni stvari.⁷

19V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je upravni organ v okviru svoje pristojnosti odločil o vprašanju, ki je relevanten tudi za obravnavani pravdni postopek. V izreku upravne odločbe izhajata dve odločilni okoliščini in obe sta bistveni - nepremičnina se lahko uporablja le za kmetijsko zemljišče in toženka je kot lastnica nepremičnine dolžna do 20. 10. 2020 odstraniti iz dela nepremičnine (parkirišča) gramoz in nasuti rodovitno zemljo. Odločba ne ureja le javnopravna razmerja med državo in toženko (kot lastnico nepremičnine), marveč tudi določa način rabe nepremičnine s strani drugih posameznikov, ki nepremičnino uporabljajo. Ta odločba zato posega v zasebne pravice posameznikov glede načina rabe nepremičnine, ki mora biti v skladu s 4. členom ZKZ. Ali povedano drugače. Drugačna raba nepremičnine, kot za izvajanje kmetijske dejavnosti, ni dovoljena, ker je v nasprotju z ZKZ. Domet upravne odločbe torej ni omejen zgolj na ureditev javnopravnega razmerja med državo in toženko, marveč vpliva tudi na način izvrševanja posesti na spornem delu nepremičnine, ki se ne sme uporabljati kot parkirišče.

20Iz teh razlogov ni odločilno, da v upravnem postopku niso sodelovali pritožniki, razen drugo tožnik, ki je v upravnem postopku navajal, da pritožniki uporabljajo nepremičnino kot parkirišče, da tečejo spori pred sodiščem glede služnostne pravice na nepremičnini in da je bil vložen predlog za spremembo namembnosti zemljišča, te ugovore, pa je upravni organ zavrnil kot neutemeljene.⁸

21Sodišče je vezano na odločbo upravnega organa (načelo prirejenosti postopka), zato ne sme izdati odločbe, ki bi spreminjala ali bi bila celo v nasprotju z odločbo upravnega organa. Upravna odločba v izreku nalaga toženki, da stori dejanja, za katera pritožniki trdijo, da predstavljajo neutemeljen poseg v njihovo posest na parkirišču. Če bi sodišče dalo posestno varstvo pritožnikom, ker je toženka izpolnila obveznost iz upravne odločbe, bi na ta način ravnalo v nasprotju z upravno odločbo. Med seboj bi trčili dve izvršljivi odločbi, ki bi toženki nalagali izpolnitev diametralno nasprotnih obveznosti. Iz izreka upravne odločbe izhaja, da se nepremičnina lahko uporablja le za kmetijske namene, kar pomeni, da se nepremičnina ne sme uporabljati za parkiranje in obračanje vozil, zato pritožniki od izdaje upravne odločbe dalje nimajo pravnega interesa za posestno varstvo na nepremičnini, ker nepremičnine niso imeli v posesti zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti.

22Toženka je ravnala v okviru naložene ji obveznosti iz odločbe upravnega organa, zato ni ravnala protipravno. Protipravnost pa je objektivni element motenja posesti, zato pritožniki tudi iz tega razloga niso upravičeni do posestnega varstva.

23Pritožniki očitajo toženki, da bi morala pri izvršitvi upravne odločbe postopati na način, s katerim ne bi posegla v pravice pritožnikov, ne pojasnijo pa, na kak drug način bi toženka lahko izpolnila obveznost iz upravne odločbe. Ni namreč sporno, da bi morala toženka pri izpolnitvi dolžnostnega ravnanja izbrati tistega, ki bi v najmanjši meri posegal v posestne pravice pritožnikov in ki bi hkrati zadostil obveznosti, kot ji je naložena z upravno odločbo.

24Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata. Gre za konflikt dveh pravic, ko je ena izmed njiju izvršena tako, da bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo.⁹ Zlorabo pravice ni mogoče enačiti s čisto pravno kršitvijo, čeprav drži, da je zloraba sama po sebi prepovedana. Na drugi strani je treba upoštevati, da se zloraba vendarle oslanja na pravno dovoljeno izvrševanje pravice, zato je treba ravnanja upravičenca celovito ovrednotiti in enako tudi upravičenja tretjega, ki se sklicuje na nedovoljen poseg v njegova upravičenja zaradi zlorabe pravice. Tehtati oziroma ovrednotiti je treba ravnanje subjekta, ki sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje na tak način, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Zloraba pravice se navezuje na odnos pravica - dolžnost. Le-ta ni sestavina pravice, ker od subjekta ne terja, da mora pravico izvrševati. Čeprav dolžnost ni v pravici, je vendar ob njej, saj naslovljencu nalaga, naj ostane v dosegu pravno zavarovanega upravičenja.¹⁰

25Pritožniki zatrjujejo, da je toženka ravnala protipravno in zlorabila pravice, spregledajo pa, da so posest na nepremičnini uporabljali v nasprotju z ZKZ in da želijo s pravnim varstvom, kot ga uveljavljajo v tem postopku, na nepremičnini znova vzpostaviti nedopusten način izvrševanja posesti, ki je v nasprotju z rabo zemljišča. Ko se ovrednotijo ravnanja pritožnikov in toženke, se izkaže, da ni mogoče pritrditi pritožbeni tezi, da predstavlja samoprijava toženke inšpekcijskemu organu zlorabo pravice oziroma dolozno ravnanje, ker se je z odločbo upravnega organa in z izpolnitvijo obveznosti iz te odločbe s strani toženke, zavaroval javnopravni interes, da se bo nepremičnina uporablja le kot kmetijsko zemljišče in ne za druge nedopustne namene (parkirišče). Pravice pritožnikov in toženke glede načina rabe nepremičnine so enake, zato ni najti utemeljenega razloga, da bi pritožniki kot posestniki nepremičnine imeli več pravic oziroma drugačna upravičenja glede rabe nepremičnine, kot toženka kot lastnica nepremičnine, ker (tudi) niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale tako razlikovanje.

26Iz teh razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre pri tožencu za dolozno ravnanje, torej izkaz takšnega subjektivnega ravnanja, ki pomeni zgolj uveljavljanje oziroma izvrševanje sodnega varstva z izključnim ali vsaj pretežnim namenom škodovati drugi stranki oziroma namensko (voljno) ravnati v nasprotju z omenjenimi etičnimi načeli oziroma vrednotami.¹¹

27Pritožba določno ne zatrjuje, da upravna odločba ni pravnomočna, ne izpodbija pa, da je dokončna,¹² kar pomeni, da je bila toženka dolžna izpolniti obveznost, ki ji je bila naložena v upravni odločbi.¹³

28Za odločitev v tem postopku niso relevantne pritožbene navedbe, da toženka ne uporablja ostalega dela nepremičnine za kmetijske namene, čeprav je bistveno večji od dela, ki je namenjen parkirišču, da toženka ni izkazala, da je registrirana za kmetijsko dejavnost, da je inšpektor opravil ogled le na južnem delu nepremičnine, kjer se nahaja parkirišče, ne pa tudi na severni del, čeprav tam ni posajenih kmetijskih rastlin in da je bilo delo inšpektorja usmerjeno samo na del, kjer je parkirišče. Odločanje o teh dejstvih je v pristojnosti upravnega organa. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožniki niso zatrjevali, da bi bila izdana odločba o spremembi rabe nepremičnine oziroma da so sprožili postopek, s katerim bi dosegli spremembo sporne upravne odločbe ali da bi bila ta odločba razveljavljena.

29Pritožba v uvodu navaja, da izpodbija sklep v celoti v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke pritožnikov in predlog za začasno odredbo, v nadaljevanju pritožbe pa se opredeli le glede zatrjevanega motenja posesti, ker je toženka prekopala del nepremičnine, ki so ga pritožniki uporabljali za parkiranje in obračanje vozil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno (tudi) zavrnilo tožbeni zahtevke pritožnikov glede odstranitve kovinske ograje, ki zajema oba stebrička kovinske ograje, ker že odstranitev vratnih kril omogoča pritožnikom vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na parc. št. 524/9 in 524/23, zato se pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa.¹⁴

30Enako se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz sklepa, s katerimi je pojasnilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo predlog za začasno odredbo. Predlog za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini je neutemeljen, ker toženka ni ravnala protipravno, glede odstranitve kovinske ograje (oziroma vrat kril) ali izročitve ključev ograje, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožniki nujnosti in potrebnosti voženj po parc. št. 524/9 in 524/23, kjer stojijo vrata zaradi izvrševanja posesti niso zatrjevali in zato niso izkazali obstoja težko nadomestljive škode, kar je zakonska predpostavka, ki mora biti izkazana, da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.¹⁵

Odločitev pritožbenega sodišča

31Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

32Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato morajo kriti sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

33Toženka mora sama kriti stroške pritožbenega postopka, ker vsebinska opredelitev do pritožbenih navedb v odgovoru na pritožbo ni pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ta vloga ni bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ugodeno je bilo tožbenemu zahtevku 6. tožnika, da se odstrani levi stebriček, ne pa tudi desni stebriček gledano v smeri parc. št. 524/1, zaradi varstva njegove posesti na parc. št. 524/23.
² V nadaljevanju označena kot nepremičnina ali parkirišče.
³ Pritožniki v pritožbi vsebinsko opredeljeno izpodbijajo del, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini (parkirišču), s katere(ga) je toženka odstranila gramoz.
⁴ Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 1821/2013.
⁵ Pritožba se sklicuje na odločbe VS RS: II Ips 231/2013 II Ips 284/2015 in II Ips 340/2017.
⁶ Pritožba se sklicuje na VSL sklep I Cp 1821/2013.
⁷ Tomaž Pavčnik: Razmerje med upravnim in civilnim postopkom: nekatera nevralgična in/ali harmonična stvarnopravna stališča, PB 1/2016, str. 61-63.
⁸ Podrobneje glej obrazložitev inšpekcijske odločbe (B73).
⁹ Enako VSRS sklep II Ips 284/2015.
¹⁰ Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba , Ljubljana 1991, str. 201-203.
¹¹ VSRS II Ips 340/2017 in II Ips 231/2013.
¹² To dejstvo je odločilno za presojo vezanosti sodišča na upravno odločbo - VSL I Cp 1681/14.
¹³ Zgolj dodatno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz odgovora na pritožbo in priloženega sklepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-2020/2020-15 z dne 2. 2. 2021 izhaja, da je sklep upravnega organa z dne 24. 8. 2020 postal dne 21. 10. 2020 izvršljiv in da v primeru, da toženka ne bo v celoti izpolnila obveznosti iz tega sklepa bo denarno kaznovana (B84).
¹⁴ Glej 25. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.
¹⁵ Glej 25. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.