VSC Sklep EPVDp 1/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilka brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), v pritožbi pa opravičuje zamudo z odložitvijo predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z življenjsko situacijo, v kateri se nahaja in poudarja, da je vozniško dovoljenje zanjo bistvenega pomena za opravljanje službenih obveznosti in s tem izpolnjevanje svojih finančnih obveznosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je storilki s sklepom EPVD 804/2020 z dne 10. 8. 2020 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ter da je storilki v preteklosti že bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 96/2018 z dne 29. 3. 2018, s katerim ji je bila določena preizkusna doba, ki je trajala do 7. 2. 2019. Ker od dneva poteka preizkusne dobe določene z zadnjim sklepom o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti, je sodišče prve stopnje storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v predmetni zadevi zavrglo, saj četrti odstavek 202. d člena ZP-1 določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti, je sodišče prve stopnje ob takih, pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, utemeljeno zavrglo storilkin predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5Sodišče prve stopnje pa je hkrati ugotovilo tudi, da je storilka predloga za odložitev izvršitve vložila prepozno, saj je 15-dnevni rok za vložitev predloga začel teči 26. 8. 2020 in se je iztekel 9. 9. 2020, storilka pa je predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poslala 29. 9. 2020, torej po izteku roka, kar pomeni, da je storilkin predlog bil tudi prepozen.

6Storilka v pritožbi pojasnjuje, da je v trenutku vložitve pritožbe, to je 23. 10. 2020, bila v fazi selitve iz stalnega naslova v V. na novega v L. in ker se je selitev pričela prehitro in nepremišljeno, ima vse stvari trenutno žal zametane v garaži in je bila prepričana, da je vso dokumentacijo poslala pravočasno, da resnično obžaluje in si neizmerno želi, da bi lahko izpit obdržala. Poleg tega, da navedeni razlogi ne izpostavljajo okoliščin objektivne narave, ki bi povzročili zamudo pri vložitvi predloga, ni mogoče spregledati dejstva, da storilkina vložitev predloga ni bila zgolj prepozna, temveč tudi nedovoljena. Sodišče bi tako njen predlog zavrglo tudi v primeru, če bi ga vložila pravočasno, saj od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista potekli dve leti, kar je v skladu s četrtim odstavkom 202. d člena ZP-1 razlog za zavrženje ponovnega predloga kot nedovoljenega. Do drugačne odločitve glede storilkinega predloga pa ne morejo privesti niti pritožbene navedbe, da si storilka neizmerno želi, da bi lahko obdržala izpit, da ji izguba izpita pomeni resnično preveliko izgubo tako finančno kot drugače, da je skoraj nemogoče, da bi v danem trenutku bila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj delo opravlja v drugem kraju in je tudi sicer trenutno na veliki življenjski preizkušnji v zvezi s selitvijo, dano situacijo s korono, ko ne ve niti ali bo še službo imela ali ne in da je ob vseh ostalih mesečnih stroških zanjo bilo praktično nemogoče, da bi ponovno opravljala vozniški izpit. Te navedbe se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve in so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7Ker storilka s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.