VSM Sklep I Cpg 87/2021

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o obrestnem zahtevku razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 130.103,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.708,55 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija v odločitvi, s katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od 1. 2. 2018 dalje do plačila. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter absolutnih bistvenih kršitev iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP napačna. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ni imela možnosti izjaviti o nasprotnih navajanjih tožeče stranke v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, saj je drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela skupaj s tožbo. Tožena stranka se ves čas postopka ni strinjala z navedbami tožeče stranke, ki jih je sodišče povzelo v izpodbijani sodbi, temveč je navedbam nasprotovala. Toženi stranki je bila s tem odvzeta pravica do izjave, prav tako pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, zaradi česar je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje uveljavlja zmotnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do plačila. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila odškodnine. V tožbi je namreč zatrjevala, da tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti s tem, da ni uskladila pogodbenih vrednosti in cen zdravstvenih storitev in je s tem prekršila prevzete pogodbene obveznosti in zaradi česar ji je nastala škoda v vtoževani višini. Temelj tožbenega zahtevka je tedaj poslovna odškodninska odgovornost tožene stranke in ne gre za tožbo zaradi nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. V takšnem primeru je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na poslovno odškodninsko odgovornost. Odškodnina se uveljavi z dnem, ko je poslan odškodninski zahtevek. Za nastop zamude s plačilom odškodnine je zato načeloma potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo kršitev poslovne obveznosti, ni pa se ukvarjalo s vprašanjem nastanka zamude in ni pravilno uporabilo vseh pravil, ki veljajo za odškodninske obveznosti in kjer obstoji dolžnost poziva k izpolnitvi, saj mora biti povzročitelj škode z nastankom škode seznanjen, slednja pa konkretizirana, čemur je bilo zadoščeno komaj s posredovanjem izvensodnega zahtevka, ki ga je tožena stranka prejela dne 5. 10. 2018. Takšno stališče je bilo sprejeto v že zaključenih sodnih primerih, ki so bili po temelju identični temelju v tem postopku. Ker sodišče ni štelo, da je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo 15. dan od prejema izvensodnega zahtevka in ni pravilno uporabilo vseh določb OZ, je zmotno uporabilo materialno pravo. Nenazadnje je sodba v obrestnem delu zahtevka obremenjena tudi s postopkovno kršitvijo absolutne narave iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima v obrestnem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku sodbe prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice od dne 1. 2. 2018 dalje, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice od 1. 3. 2018 dalje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v obrestnem delu, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, razen v delu, ko je sodišče, očitno pomotoma, prisodilo tožnici več kot zahteva. V tem delu predlaga spremembo izpodbijane sodbe, v preostalem zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave, temelji pa tudi na napačni uporabi materialnega prava.

6V obravnavanem gospodarskem sporu je bilo, glede na znižanje in pripoznavo tožbenega zahtevka v obsegu glavnice, med pravdnima strankama sporno le še vprašanje obrestnega tožbenega zahtevka.

7Tožeča stranka je uveljavljala plačilo vtoževane odškodninske terjatve od 1. 3. 2018 dalje z obrazložitvijo, da bi morala tožena stranka najpozneje ob izdaji končnega letnega obračuna obračunati višje cene zdravstvenih storitev, do katerih so bili izvajalci zdravstvenih storitev upravičeni, pa so bili zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke prikrajšani. Ker tožena stranka njenih obveznosti ni izpolnila najpozneje v določenem roku, torej najpozneje z izdajo končnega letnega obračuna opravljenih storitev in na njegovi podlagi izdanega poračuna, ki je zapadel v plačilo 28. 2. 2018, od tega dne dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Nasprotno je tožena stranka zavzemala stališče, da je prejela zahtevek za plačilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke 5. 10. 2020, pri čemer je tožeča stranka toženi stranki postavila rok plačila 15. dni od prejema zahtevka, zaradi česar lahko tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od 21. 10. 2018 dalje in ne že od 1. 3. 2018.

8Sodišče prve stopnje je glede izpodbijane odločitve pritrdilo tožeči stranki in obrazložilo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2018 dalje (v sodbenem izreku od 1. 2. 2018), to je od naslednjega dne po zapadlosti obračunskega računa - poračuna št. ZP1800001 v plačilo. Sklicevalo se je na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da bi morala tožena stranka sama najkasneje ob tem poračunu oziroma obračunu avtomatično upoštevati spremembo cene zdravstvenih storitev, do katere je prišlo zaradi povišanja plač planiranih delavcev, brez kakršnih koli zahtevkov ali obvestil s strani tožeče stranke, česar pa ni storila.

9Po vlogi tožene stranke, s katero je ta delno pripoznala tožbeni zahtevek glede glavnice v višini 130.103,59 EUR, nasprotovala pa je obrestnemu delu zahtevka, je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo, s katero je utesnila svoj zahtevek na znesek pripoznane glavnice in se hkrati opredelila do stališča tožene stranke v zvezi z obrestnim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke toženi stranki vročilo skupaj z izpodbijano sodbo.

10Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila s tem, ko ji sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni vročilo druge pripravljalne vloge tožeče stranke, da bi se lahko opredelila do trditev tožeče stranke v zvezi z obrestnim zahtevkom iz te vloge in je o zadevi odločalo brez razpisa naroka, kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka istovrstne trditve (na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev), kot jih je podala v drugi pripravljalni vlogi, podala že v tožbi in se je tožena stranka do teh trditev imela možnost izjaviti. Temu ustrezno sodišče prve stopnje ni storilo očitane postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev o obrestnem delu zahtevka sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Podlaga za presojo obresti je zamuda z izpolnitvijo. Tožeča stranka zoper toženo stranko v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko terjatev, zato je odločitev o obrestnem zahtevku vezana na presojo zapadlosti odškodninske terjatve in zamude z njeno izpolnitvijo. Zapadlost terjatev je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude. Pravna podlaga obrestnega dela zahtevka je tako določba prvega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, medtem ko je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu OZ. Glede na dejstvo, da v primeru odškodninskih obveznosti rok za izpolnitev (povrnitev škode) ni določen, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Zamuda je pri odškodninskih terjatvah tedaj vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo.

12Ker sodišče prve stopnje obrestnega zahtevka ni presojalo z ustreznega materialnopravnega vidika, ni ugotavljalo za presojo pravno odločilnih dejstev. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene kršitve samo ne more odpraviti (355. člen ZPP). Ugotavljati in presojati bi moralo namreč dejstva, ki do sedaj še niso bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar bi z njihovo presojo s strani sodišča druge stopnje bilo nesorazmerno poseženo v pravico strank do izjave v postopku in pravico do pravnega sredstva. Z vrnitvijo zadeve v novo sojenje tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ugotavljanje in presoja relevantnih dejstev pred sodiščem prve stopnje ne bo trajala dlje, kot bi na pritožbenem sodišču. Ob tem je potrebno izpostaviti tudi v pritožbi utemeljeno uveljavljano postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je sodišče prve stopnje v izreku tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od datuma 1. 2. 2018, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice od 1. 3. 2018 dalje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti tudi tako ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).