VSL Sodba in sklep II Cp 305/2021

I. Pritožba prvotožene stranke se v celoti zavrne, pritožbi drugotožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati 23.990,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več in sicer plačilo 15.185,00 EUR, se zavrne.“, v preostalem pa se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu v potrdi.

II. Pritožba drugotožene stranke zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in toženima strankama naložilo, da v roku 15 dni tožniku plačata 24.700,82 EUR odškodnine, ki predstavlja 20.500,00 EUR nepremoženjske škode (9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 500,00 EUR za skaženost, 2.000,00 EUR za strah in 9.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti) in 4.200,82 EUR premoženjske škode (102,22 EUR za protibolečinska sredstva, 2.486,42 EUR za izgubo dohodka, 597,18 EUR za potne stroške in 1.015,00 EUR za škodo na avtomobilu). V presežku je zahtevek zavrnilo.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.112,00 EUR stroškov postopka.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe toženi stranki, zoper sklep pa se je pritožila drugotožena stranka.

Prvotožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške prvotožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi prvotožene stranke ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Predlaga tudi, da tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov prvotožene stranke.

Izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede temelja odgovornosti prvotožene stranke, glede ugotovitev o tem, da voznica S. S. ne odgovarja za predmetno škodo, ker ni v ničemer prispevala k nastanku škodnega dogodka in je zaradi številnih nelogičnosti in nedoslednosti v izvedenskem mnenju treba postaviti novega izvedenca. Glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti trdi, da je ta neutemeljeno dosojena, podrejeno pa bistveno previsoka. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je nekoliko previsoka. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik tudi ni izkazal, da je bil menjalnik poškodovan in zato te škode ni mogoče upoštevati in je treba rešene dele upoštevati v višini 30 %. Sodišču prve stopnje še očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je, kljub določbi o prekluziji, tožeči stranki dopustilo, da je dokumentacijo, na podlagi katere je sodni izvedenec podal mnenje o materialni škodi, ki jo je tožnik utrpel iz naslova uničenja avtomobila, predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem M. M. in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnilo.

3Drugotožena stranka prav tako izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka drugotožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški. Hkrati izpodbija tudi sklep o odmeri stroškov postopka in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka drugotožene stranke.

Trdi, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje v sodbi o tem, da je za drugotoženo stranko, čeprav je v konkretnem primeru nastopala le kot izvajalec intervencij po naročilnici, obstajala dolžnost, da po prejemu obvestila OKC o politi nafti v času pred obravnavano nezgodo, upošteva zakonske določbe o zagotavljanju cestno prometne varnosti, kot sicer veljajo za izvajalca rednega letnega vzdrževanja cest. Nadalje, da je bila opustitev drugotožene stranke v tem, da vzdrževalca že ob prvem prihodu na ta kraj, ko policistov na tej cesti še ni bilo, nista poiskala začetek in konec mesta onesnaženja in da v času, ko so bili že policisti na tem kraju, nista pred mestom prometne nesreče v smeri vožnje voznice S. S. postavila prometne signalizacije in se na mestu v smeri vožnje S. S. nista lotila čiščenja naftnih madežev in v času pred nezgodo na istem mestu nista sanirala razlite nafte. In tudi, da tožniku iz naslova prikrajšanj v bolniškem staležu pripada odškodnina v višini 2.486,42 EUR, ker je iz tega naslova zahteval le 1.776,58 EUR. Končno se tudi ne strinja z zavrnitvijo priglašenih 30,00 EUR stroškov za fotokopije in poštnino.

4Stranski intervenient na strani drugotožene stranke je odgovoril na pritožbo prvotožene stranke, ostali na pritožbi niso odgovorili. Pridružuje se izpostavljenim pritožbenim navedbam, da drugotoženi stranki, ki je v času škodnega dogodka opravljala zgolj intervencijska dela, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi s prometno nesrečo in tudi, da ni vzročne zveze med prometno nesrečo in opustitvijo skrbnosti delavcev drugotožene stranke. Nelogičnosti in nedoslednosti izvedenskega mnenja s strani izvedenca A. niso bile odpravljene in bi zato sodišče moralo angažirati novega izvedenca. Ker tega ni storilo je kršilo določilo pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

5Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena le v delu, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je dosodilo materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožeče stranke zaradi bolniškega staleža v višini 2.486,42 EUR.

6V predmetnem sporu je sodišče obravnavalo škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nesreči na cesti B. - C. kot sopotnik v osebnem vozilu, ki ga je vozila njegova partnerica. Nesreča se je zgodila 6. 12. 2014 okoli 8.00 ure, ko je partnerka zapeljala na razlito nafto na cestišču in izgubila oblast nad vozilom. Vozilo tožnika je zaneslo prečno na nasprotni vozni pas. Vanj je nato trčilo nasproti vozeče vozilo. Tožnik je v nesreči utrpel tako materialno kot nematerialno škodo.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ker je kot upravljalka cest odgovorna za opustitev opravljanja koncesijske javne službe in ker tudi izvajalec intervencijskih opravil (drugotožena stranka) po podjemni pogodbi (sicer sklenjeni izven javno pravnih okvirjev koncesije), ni opravil dolžnega skrbnega profesionalnega ravnanja ob intervenciji. Glede odgovornosti drugotožene stranke je ugotovilo, da ji tekom pravde ni uspelo dokazati, da njeno ravnanje ni bilo malomarno, kar je predpostavka krivde.

8Prvotožena stranka se skuša najprej izogniti odškodninski odgovornosti iz razloga, ker je svoje obveznosti prenesla na drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se s podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe občina ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem lokalnih cest. Njena odškodninska odgovornost je podana na podlagi zakona¹. Če upravljalec, ki je na podlagi predpisov dolžan voditi vzdrževanje cest, to dolžnost opusti (5. člen ZCes), je podana njegova odškodninska odgovornost. Da je prvotožena stranka upravljalec ceste, na kateri se je zgodila obravnavana nesreča, ni sporno. Sporno tudi ni, da je prvotožena stranka za letno vzdrževanje občinskih cest s Komunalo X sklenila koncesijsko pogodbo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo zanesljivo ugotovljeno, da drži kar je navajala drugotožena stranka (in ne tožeča stranka kar brez potrebe opozarja pritožba, saj je treba v postopku upoštevati navedbe vseh strank), da na dan nesreče Komunala X kot koncesionar ni opravil nobenih intervencijskih del. Intervencijske naloge bi morala na podlagi podeljene koncesije brez dvoma opraviti v prvi vrsti Komunala X. To pa pomeni opustitev opravljanja koncesijske javne službe in posledično odškodninsko odgovornost prvotožene stranke.

9V obravnavanem primeru koncesionar na intervencijo sploh ni bil klican, temveč je bila na intervencijo klicana drugotožena stranka. Ta je imela s prvotoženo stranko sklenjeno podjemno pogodbo za opravljanje intervencijskih del. Glede na to, da se je na poziv na intervencijo drugotožena stranka tudi odzvala, je ta dela štela za svoja. Štela je torej, da je dolžna opraviti intervencijska dela. Ta dela pa bi morala opraviti kot dober strokovnjak. Prvotožena stranka trdi, da je drugotožena stranka storila vse kar je bilo treba v okviru intervencijskih del, zato njena odškodninska odgovornost ni podana. Da je storila vse kar je bilo treba, trdi tudi drugotožena stranka in še, da je lahko ravnala samo po navodilih policije, da pravil stroke ni in da z zakonom in pravilnikom predpisana pravila vežejo le izvajalca rednega vzdrževanja in upravljalca, ne pa tudi izvajalca intervencij. Zato tudi ona ni odškodninsko odgovorna tožniku. Navedeno ne drži. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so prepričljiva in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Ni sporno, da je drugotožena stranka profesionalna organizacija, ki se ukvarja z vzdrževanjem cest. Zato ni nobenega dvoma, da je treba od nje zahtevati skrbnost dobrega strokovnjaka ob izvajanju zaupanih intervencijskih del. To pa tudi po oceni sodišča druge stopnje pomeni, da bi morala delavca drugotožene stranke ob prvem ogledu poiskati začetek in konec razlitja nafte ter to ustrezno označiti, da bi bili vozniki opozorjeni na veliko nevarnost, kar razlita nafta na cestišču gotovo je. S tem bi zadostila zahtevi iz 26. člena takrat veljavnega Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik)². Vendar tega nista storila, ker nafte najprej sploh nista našla, v nadaljevanju pa sta sledila le navodilom policije. Glede na navedbe toženih strank, da je bilo razlitje nafte zelo obsežno in je sanacija trajala zelo dolgo, z uporabo velike količine absorberja³, pa gre le neskrbnemu ravnanju obeh delavcev drugotožene moč pripisati dejstvo, da nafte na cestišču že ob prvem ogledu nista našla. Vsakemu povprečnemu uporabniku cest je znano, da nafta na cestišču pomeni veliko nevarnost, upoštevaje še vreme (ni sporno, da je v času nezgode že rosilo) in dejstvo, da se je šele danilo, kar dodatno pomeni slabo vidljivost, pa bi morala prvi ogled brez dvoma opraviti bolj skrbno. Glede na določbe 26. člena Pravilnika pa tudi ne vzdrži trditev drugotožene stranke, da sta delavca lahko le sledila navodilom policije (pa tudi logična ni, saj ni jasno kaj bi bila potem sploh vsebina njune prve intervencije). Drugotožena stranka bi morala ravnati v skladu s Pravilnikom. Drugotožena stranka v pritožbi sama navaja, da so ji bila z naročilnico oddana v izvajanje dela iz 13. točke drugega odstavka 13. člena Pravilnika. Ta v navedenem odstavku določa katera so dela rednega vzdrževanja. Določa torej, da so intervencijska dela ena od (štirinajstih) del rednega vzdrževanja. Drugotoženi stranki so bila torej v delo oddana dela, ki sodijo med dela rednega vzdrževanja. Drugotožena stranka je torej opravljala tudi enega od del rednega vzdrževanja, čeprav mimo koncesijskih pravil, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar slednje ne more biti razlog, da navedena pravila zanjo ne veljajo. Ob tem se izkaže kot pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila na Komunalo X ta dela s koncesijsko pogodbo očitno prenesena le pro forma. Določbe Pravilnika, ki govorijo o nalogah in dolžnostih izvajalca rednega vzdrževanja za izvedbo intervencijskih del zato veljajo tudi za drugotoženo stranko, prav tako določbe petega odstavka 16. člena ZCest⁴. Glede na opisani položaj drugotožena stranka brez dvoma odškodninsko odgovarja uporabnikom ceste za morebitno malomarno izvedbo intervencijskih del⁵. Delavca drugotožene stranke pa nista ustrezno postopala ne ob prvem ogledu ceste in tudi ne kasneje, saj tudi po prihodu policije, začetka in konca onesnaženja nista označila z ustrezno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjal na povečano nevarnost, temveč sta po prihodu policije vsega skupaj lotila zgolj na enem koncu. Do nesreče pa je nato prišlo na delu cestišča, kjer intervencije (še) ni izvajala. Res je, da je razlitje nafte izreden dogodek, vendar bi (vsaj) s postavitvijo ustreznih opozoril ob prvem ogledu delavca drugotožene stranke nesrečo lahko preprečila (to bi lahko preprečila tudi, če bi signalizacijo na obeh koncih postavila po prihodu policije, saj se je nesreča zgodila kasneje). Seveda pa od njiju ni mogoče pričakovati, da bi ob tako velikem razlitju v celoti sanirala tudi cestišče, signalizacijo pa bi brez dvoma lahko postavila. Sodišče druge stopnje še dodaja, da so pritožbene navedbe o tem, da delavca drugotožene stranke nista imela pristojnosti postaviti zaporo ceste, brezpredmetne, saj sodišče prve stopnje drugotoženi stranki ne očita opustitve zapore ceste, temveč opustitev postavitve ustrezne signalizacije (opozoril na povečano nevarnost). V 131. členu OZ je določeno, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugotoženi stranki pa tega, glede na obrazloženo in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni uspelo dokazati.

10Ob tem so brezpredmete tudi pritožbene trditve prvotožene stranke, da za škodo ni odgovorna, ker je dolžnost vzdrževanja prenesla na drugotožena stranko, tožnik pa ob tem ni trdil, da je opustila dolžnost nadziranja vzdrževanja ali da ni izbrala usposobljenega izvajalca. Kaj takega tožniku tudi ni bilo treba, saj je dovolj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke ugotovitev, da je opustila opravljanje koncesijske javne službe (ker koncesionar ni opravil intervencijskih del, drugotožena stranka pa jih je opravila malomarno).

11Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da med opustitvijo drugotožene stranke in nezgodo ni vzročne zveze, temveč je vzročnost podana le med ravnanjem neznanega storilca in nesrečo. Iz ugotovljene narave odgovornosti toženih strank izhaja njuna dolžnost, da pri intervencijah na cestah zagotovita varnost v cestnem prometu. Te dolžnosti se ne moreta razbremeniti z izgovarjanjem na nastalo nevarnost na cesti (ki jo je povzročil neznani storilec kaznivega dejanja), saj je prav odprava te nevarnosti njuna dolžnost, ne glede na vzrok nastanka nevarnosti. Zaradi opustitve dolžnega ravnanja, ki je v odpravljanju te nevarnosti (neglede na to, katera tretja oseba jo je zakrivila), pa je podana vzročna zveza med to opustitvijo in predmetno nezgodo.

12Tudi pritožbena trditev, da je za nesrečo odgovorna ali vsaj soodgovorna partnerica tožnika voznica S. S., ni utemeljena. Res je prišlo do zasuka vozila tožnika čez vozni pas in prečno na nasprotni vozni pas zaradi prekrmiljenja (kot reakcije voznice, ko je vozilo začelo zanašati), vendar je izvedenec prepričljivo pojasnil, da v takih okoliščinah ustrezno reakcijo lahko pričakujemo le od profesionalnega voznika ali od izjemno izkušenega voznika, kar voznica S. S. nesporno ni. Povsem nelogično je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi madež glede na količino razlite nafte voznica morala videti. Izvedenec je ugotovil, da naftnih madežev S. S. kot voznica ni mogla zaznati (vidni so bili, če si stal na cesti). Če že kdo, bi torej naftni madež v prvi vrsti morala videli delavca drugotožene stranke, ki sta cesto pregledovala in ga iskala (po zatrjevanjih tako peš kot z vozilom) in ne voznica, ki zanj sploh ni vedela, po ugotovitvah izvedenca pa ga kot voznica tudi ni mogla videti. Prav tako za nesrečo ni kriva zatrjevana neprilagojena hitrost vožnje S. S. Ni sporno, da je hitrost na tem delu ceste omejena na 90 km/h. S. S. pa je vozila z bistveno nižjo hitrostjo od dovoljene⁶, pri čemer bi po ugotovitvah izvedenca ovinek lahko ob mokrem in gladkem cestišču izpeljala s 93 km/h (ob suhem pa do hitrosti 113,4). Zato bi bilo o neprilagojeni hitrosti moč govoriti le, če bi bile postavljene opozorilne table za omejitev hitrosti zaradi povečane nevarnosti (pa niso bile) in se te omejitve voznica ne bi držala. Ugotovitve izvedenca so jasne, življenjsko logične, prepričljive in brez pomanjkljivosti. Izvedenec je svoje mnenje ustrezno obrazložil in odgovoril tudi na pripombe. Popolnoma nobene potrebe zato ni, da bi sodišče postavljalo novega izvedenca cestnoprometne stroke glede vozničinega ravnanja.

13Neutemeljeno se pritožbi zavzemata tudi za to, da bi sodišče moralo zaslišati bivšega župana občine Y M. M. in R. R. Sodišče prve stopnje je oba dokaza utemeljeno zavrnilo. Dokazni predlog za zaslišanje priče R. R. ni substanciran, dokazni predlog za zaslišanje bivšega župana pa je pomanjkljivo substanciran. Navedba, da je treba bivšega župana zaslišati zaradi razjasnitve pogodbenih razmerij med toženima strankama oziroma v zvezi z razrešitvijo vprašanja koncesijskega razmerja, kot tudi okoliščin škodnega dogodka, ne zadostuje. Podati je treba konkretne navedbe o tem, kaj bo priča izpovedala, česar pa prvotožena stranka ni storila.

14Solidarna odgovornost za škodo pomeni, da za škodo odgovarjajo vsi udeleženci, če je škodo povzročilo več udeležencev. V obravnavanem primeru sta škodo tožniku, kot že obrazloženo, s svojima opustitvama povzročili obe toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo solidarno odgovornost obeh toženih strank za nastalo škodo na podlagi 187. člena OZ, ki govori o solidarni odgovornosti naročitelja (prvotožne stranke) in izvajalca del (drugotožene stranke)⁷. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da pojem „nepremičnina“ zajema tudi ceste, med „dela“ pa spadajo tudi intervencijska dela na cesti, med „izvajanje“ pa spadajo tudi opustitve. Obrazložitev sodišča je jasna in prepričljiva in ne pomeni nedopustne ekstenzivne razlage navedenega člena.

15V zvezi z dosojeno odškodnino za nematerialno škodo prvotožena stranka trdi, da otekanje noge tožnika ni mogoče obravnavati in priznati v okviru odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč gre za nevšečnost, ki spada v okvir bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti. Zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo s katerimi športi in kako intenzivno se je tožnik ukvarjal pred nesrečo, ni jasno v čem je tožnik prikrajšan, enako velja za manjšo gibljivost palca. Zato je odškodnina iz tega naslova neutemeljena, podrejeno pa bistveno previsoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovo delo kot CNC operaterja predstavlja delo na nogah, sedečega dela ni in po končanem 8-urnem delovniku mu noga zateče v predelu poškodbe in v predelu gležnja, ki si jo še vedno maže in hladi ob prisotnih bolečinah. Nadalje je ugotovilo, da tožnik ni več sposoben za zelo intenzivne športne aktivnosti na nogah, za zelo dolgo in naporno planinarjenje in podobno. Zaključilo je, da je manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku trajno. Navedena pritožbena trditev se tako pokaže kot neutemeljena, ne drži pa tudi, da sodišče prve stopnje ni opredelilo s katerimi športi se je tožnik ukvarjal pred nesrečo in do težav, ki mu jih povzroča negibljivost palca⁸. Pritožnikova trditev, da dosojena odškodnina iz tega naslova ni v skladu s sodno prakso pa je pavšalna in zato neupoštevna.

Prav tako neutemeljena je pritožbena trditev, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem nekoliko previsoka. Zdravljene tožnika je res potekalo brez posebnosti, trpel je bolečine kot jih navaja pritožba, poleg tega pa je trpel še številne (neprerekane) nevšečnosti⁹, ki jih je prav tako treba upoštevati pri odmeri odškodnine iz tega naslova, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in ustrezno ovrednotilo.

16Glede dosojene odškodnine za materialno škodo prvotožena stranke trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje rešene dele avtomobila upoštevati v višini 30 %, ker tožnik ni dokazal, da je bil poškodovan tudi menjalnik (zato je treba vzeti zgornjo ocenjeno vrednost 30 %). Postavljeni izvedenec je namreč ocenil, da je bila vrednost rešenih delov vozila po nezgodi med 25 in 30 %. Sodišče prve stopnje ob tem res ni posebej ugotavljalo poškodovanosti menjalnika. Ocenilo je, da bi to povzročilo pretirano zamudo oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi stroški. Glede na višino tožbenega zahtevka, je ta ocena brez dvoma pravilna. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo pooblastilo iz 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kot vrednost rešenih delov vzelo sredinsko vrednost med obema možnima ocenama, torej med 25 in 30 %.

17Na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi sodišče druge stopnje samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prikrajšanj v času bolniškega staleža dosodilo znesek 2.486,42 EUR, čeprav je iz tega naslova zahteval le 1.776,58 EUR, kar drži. To pomeni, da je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek prekoračilo in je opozorilo pritožbe utemeljeno. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odškodnino iz tega naslova znižalo za 709,84 EUR, torej na 1.776,58 EUR, kolikor je tožnik zahteval.

18Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je tožniku dovolilo, da je določeno dokumentacijo, ki jo je izvedenec dodatno potreboval za oceno škode na vozilu, predložil po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je zaradi prometne nesreče utrpel materialno škodo iz naslova totalnega uničenja osebnega vozila Citroen, letnik 2001, s prevoženimi 135.000,00 km, za katerega je zavarovalnica ugotovila t.i. ekonomsko totalko. Tožnik je ocenil, da bilo vozilo vredno 1.700,00 EUR, kolikor je iz tega naslova tudi zahteval in kot dokaz predložil fotokopijo oglasov primerljivih vozil in zapisnik o ocenitvi vozila, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je, za ocenitev vrednosti vozila, predlagal postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Povedal je tudi, da avto ni bil kasko zavarovan, odškodnine z naslova avtomobilskega zavarovanja ni uveljavljal. Sodni izvedenec avtomobilske stroke je sodišče pozval, da za vrednotenje osebnega vozila rabi še prometno dovoljenje, spisek dodatne opreme, število prevoženih kilometrov v času nezgode, servisno knjižico (ali dokumente o opravljenih servisih) in zavarovalno polico (tudi kasko, če obstaja). V drugem odstavku 252. člena ZPP je določeno, da se izvedencu lahko dajejo pojasnila, lahko se mu dovoli tudi pregled spisov, na zahtevo izvedenca pa se lahko izvedejo v skladu s 7. členom tega zakona tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Na poziv sodišča je tožnik po oceni izvedenca manjkajoče listine dostavil. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožnik glede ugotovitve vrednosti vozila podal ustrezne navedbe in dokazne predloge, s predložitvijo navedenih (dodatnih) listin pa je izvedencu nudil še dodatne podatke, ki jih je ta po lastni oceni rabil, da si je ustvaril mnenje glede vrednosti vozila. Zato v tem primeru ne moremo govoriti o obidu določb o prekluziji dokazov.

19Neutemeljeno se drugotožena stranka tudi pritožuje, da ji sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni priznalo 30,00 EUR pavšalnih stroškov iz naslova materialnih stroškov za fotokopije in poštnino. Sodišče prve stopnje je ta strošek utemeljeno zavrnilo, ker ga drugotožena stranka ni opredeljeno navedla. Pavšalno priglašen znesek se v skladu z Odvetniško tarifo priznava le pooblaščencem, ki so odvetniki. Drugotožene stranke pa odvetnik v tem postopku ni zastopal. Izpodbijani sklep o stroških postopka je zato pravilen, delna sprememba višini dosojene odškodnine pa tudi ni narekovala sprememb odločitve o stroških postopka na prvi stopnji, ker ta ne pomeni niti odstotka razlike glede doseženega uspeha.

20Ker zatrjevani pritožbeni razlogi zoper sodbo, razen glede prekoračitve tožbenega zahtevka, niso podani, prav tako ne razlogi, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjem delu potrditi (353. člen ZPP), zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pa spremeniti v delu, ki se nanaša na odmero materialne škode iz naslova izpada osebnega dohodka.

21Odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o stroških postopka temelji na 2. točki prvega odstavka 365. člena ZPP.

22Glede na to, da prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako svoje pritožne stroške sama krije drugotožena stranka, ki je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, v manj kot 5 % (165. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stranski intervenient na strani drugotožene stranke pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil.

¹ Zakon o cestah (ZCes-1, uradni list RS, št. 109/10 in 48/12) v prvem in tretjem odstavku 16. člena določa, da je redno vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja občinskih cest pa določi občina.
² Uradni list RS 62/98 in 109/10. 26. člen Pravilnika določa, da mora izvajalec rednega vzdrževanja sam ali na zahtevo policije nemudoma odpraviti vzroke zaradi katerih je oviran ali ogrožen promet ali zaradi katerih lahko pride do hujših poškodb ceste in večje materialne škode, če to ni mogoče, pa je dolžan označiti ovire in zavarovati promet s predpisano prometno signalizacijo, izvesti nujne ukrepe za zavarovanje ceste in vzpostaviti prevoznost ceste, če je to možno. In v taki vlogi tudi odgovarja uporabnikom ceste za ustrezno opravljeno intervencijo.
³ Prvotožena stranka v pritožni poudarja, da je sanacija onesnaženja trajala do 15.00 ure z absorberjem, cesta pa se je prala in pometala praktično od 8.30 do 16.30 ure.
⁴ Izvajalec rednega vzdrževanja ceste mora na podlagi tega odstavka brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej. Če to ni mogoče, mora oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo ter o oviri in drugih posledicah prepovedanih ravnanj brez odlašanja obvestiti pristojni inšpekcijski organ za ceste in upravljavca ceste.
⁵ Upoštevaje tudi, da mora uporabnik ceste vedeti na koga naj naslovi svoj zahtevek, pri tem pa mu ni dopustno naložiti nesorazmernega bremena.
⁶ Izvedenec je ugotovil, da je znašala nad 54,1 km/h (to je hitrost pri kateri začne vozilo zanašati na z gorivom onesnaženem vozišču), najverjetneje pa ni presegla 60 km/h.
⁷ in določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremični odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.
⁸ Glej 71. točko obrazložitve.
⁹ Glej 59. točko obrazložitve.