VSL Sklep II Ip 12/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 104,73 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka roka dalje do plačila.

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščenki pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se upnikov stroškovni zahtevek zavrne, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. V skladu z določbo 293. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja.

6Sodišče prve stopnje je o izpodbijanih stroških odločilo na podlagi upnikove vloge z dne 9. 10. 2020, h kateri je priloženo tudi Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja. Ugotovilo je, da so bili stroški pravočasno priglašeni (osmi odstavek 38. člena ZIZ) ter da so bili tudi potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj je upnik za izterjavo svoje terjatve upravičen uporabiti vsa izvršilna sredstva, ki mu jih daje na voljo ZIZ, pri čemer iz spisovnih podatkov izhaja, da terjatev upnika do oprave navedenih izvršilnih dejanj izvršitelja še ni bila poplačana.

7Dolžnik zaključek o potrebnosti stroškov v pritožbi izpodbija z navedbami, da je protispisna ugotovitev sodišča, da terjatev še ni bila poplačana. Navaja, da je bila izvršba na premičnine dovoljena le za izterjavo že zapadlih zneskov preživnine v višini 470,55 EUR, ta znesek pa je bil že poplačan s plačili z dne 25. 8. 2020 zneskih 2,50 EUR, 335,15 EUR in 33,38 EUR, za katere upnik še ni podal umika, ter dokončno s plačilom z dne 10. 9. 2020 v znesku 738,28 EUR, za katerega je upnik podal umik šele 15. 9. 2020. Dne 7. 10. 2020 je dolžnik prejel obvestilo izvršitelja o neuspelem vstopu v stanovanje, šele naslednji dan pa je sodišče s sklepom premičninsko izvršbo ustavilo. Dolžnik zato meni, da stroški izvršitelja za izvršbo niso bili potrebni, saj je bila izvršba že pred opravo izvršilnega dejanja realizirana.

8Višje sodišče ugotavlja, da so take navedbe neutemeljene. Iz podatkov spisa je razvidno, da je upnik predlog za izvršbo vložil tako za izterjavo že zapadlih zneskov preživnin za obdobje od aprila 2019 do julija 2020 v skupnem znesku 470,55 EUR kot tudi za izterjavo še nezapadlih zneskov preživnin za obdobje od avgusta 2020 do avgusta 2021. Za izterjavo zapadlih zneskov je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba na dolžnikove premičnine, za izterjavo nezapadlih zneskov pa izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Ko je torej banka z dopisom z dne 14. 9. 2020 sodišče obvestila, da je dokončno poplačala sklep o izvršbi, ni bilo glede na predlog in sklep o izvršbi nobene podlage za sklepanje, da so bili z odtegnjenim zneskom poplačani že zapadli obroki, zato je bilo treba šteti, da gre za odtegnitev v naprej, za še nezapadle zneske. Tudi iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 21. 9. 2020, s katerim je na podlagi upnikovega umika izvršbo delno ustavilo za dne 10. 9. 2020 plačan (pravilno: preko banke z dolžnikovega računa prisilno odtegnjen) znesek 738,28 EUR, ob opisanem ni mogoče potegniti zaključka, da bi bil ta znesek namenjen poplačilu že zapadlih preživnin. Taka ugotovitev, torej da so bili z bančnimi odtegljaji poplačani že zapadli zneski preživnin, prvič izhaja šele iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 8. 10. 2020, s katerim je ustavilo izvršbo na premičnine, v pravilnost take ugotovitve pa se višje sodišče na tem mestu ne spušča, saj je sklep že postal pravnomočen. Še enkrat pa je poudariti, da do izdaje tega sklepa ni bilo mogoče šteti, da so bili že zapadli zneski preživnin poplačani, saj je bila izvršba na denarna sredstva, v okviru katere je prišlo do realizacije sklepa o izvršbi, dovoljena le v zvezi s še nezapadlimi preživninami. Izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe, ki je bila glede izterjave že zapadlih zneskov dovoljena kot edino izvršilno sredstvo, so bila opravljena dne 7. 10. 2020, kar je pred izdajo prej omenjenega sklepa, zato so bila upravičena in potrebna, enako pa velja za z njimi povezane stroške.

9Dolžnik nadalje v pritožbi nepotrebnost stroškov utemeljuje tudi z navedbo, da izvršitelj rubeža sploh ne bi smel opravljati, ker je dolžnik že pred tem predlagal odlog izvršbe.

10Tudi tem navedbam ni mogoče slediti. Sam predlog za odlog izvršbe namreč nima suspenzivnega učinka na tek izvršilnega postopka in torej ne preprečuje oprave izvršilnih dejanj, temveč je izvršba odložena šele takrat, ko sodišče sprejme konstitutivni sklep o odlogu izvršbe (prim. npr. VSL sklep I Ip 1589/2014 z dne 24. 6. 2014, VSL sklep I Ip 3261/2011 z dne 19. 9. 2011).

11V pritožbi dolžnik še navaja, da je treba potrebnost stroškov presojati tudi skozi načelo sorazmernosti, v okviru katerega si mora upnik prizadevati, da v postopku ne prihaja do nesorazmernih stroškov. Pojasnjuje, da je predmetna izvršilna zadeva že četrta, ki jo je upnik sprožil zoper njega, v vseh dosedanjih postopkih pa je predlagal le izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. V vseh zadevah je bil s tem sredstvom tudi takoj poplačan, zato ni potrebno, da je v tej zadevi predlagal izvršbo na premičnine, gre le za nagajanje in za povzročanje čim višjih stroškov dolžniku.

12Navedbe so neutemeljene. Najprej je pojasniti, da argumentacija iz VSL sklepa II Ip 1918/2013 z dne 14. 8. 2013, na katerega se v zvezi s sorazmernostjo sklicuje dolžnik, v obravnavani zadevi ni neposredno uporabljiva, saj je višje sodišče v tem sklepu obravnavalo popolnoma drugačno dejansko situacijo, ko izvršitelj že drugič zapored brez pravno upoštevnega razloga ni opravil izvršilnega dejanja rubeža. V zvezi z očitki o nepotrebnosti premičninske izvršbe pa je pojasniti, da prvi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom istega člena in v zvezi s 30. členom ZIZ upniku kot gospodarju postopka (dominus litis) skladno z načelom dispozitivnosti omogoča prosto izbiro izvršilnih sredstev, dokler terjatev ni v celoti poplačana. Dolžnik se izvršbi z določenimi sredstvi in s to izvršbo povezanim stroškom lahko izogne s predlogi v okviru drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ. Oprave izvršbe za izterjavo zapadlih preživnin na denarna sredstva pri banki namesto na premičnine dolžnik ni predlagal, zato se je premičninska izvršba, s katero so nastali odmerjeni stroški, utemeljeno opravljala. Na očitek, da upnik s predlaganjem premičninske izvršbe dolžniku le nagaja in mu povzroča dodatne stroške, pa višje sodišče odgovarja, da je bil glede na dolžnikove lastne navedbe mladoletni upnik primoran zoper njega sprožiti že več izvršilnih postopkov, v katerih je bil uspešen, kar pomeni, da je dolžnik tisti, ki se izogiba prostovoljni izpolnitvi preživninske obveznosti do lastnega otroka. S tem na nek način pristaja na prisilno izterjavo, ki pa je vedno povezana s stroški.

13Višine stroškov, ki so mu naloženi v plačilo, dolžnik konkretizirano ne napada, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da so odmerjeni skladno s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ter skladno z Odvetniško tarifo.

14Po pojasnjenem je odločitev materialnopravno pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).