VSRS Sodba U 2/2021-30

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Sodnega sveta Su 384/2019-23 z dne 26. 11. 2020 se odpravi in se predlogu predsednika Okrožnega sodišča na ... za hitrejše napredovanje okrožnega sodnika svétnika na Okrožnem sodišču na ..., A. A. v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ugodi in se navedenega sodnika z dnem izdaje sodbe uvrsti v 55. plačni razred.

1Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju Sodni svet) je z izpodbijano odločbo ponovno zavrnil predlog predsednika Okrožnega sodišča na ... za napredovanje tožnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.¹ Svojo odločitev je utemeljil s tem, da javni interes za njegovo napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu skladno z namenom Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) ni izkazan.

2Zoper odločbo Sodnega sveta tožnik vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve). Navaja, da je toženka določbo 34.a člena ZSS zopet razlagala v nasprotju z namenom zakonodajalca in v nasprotju z usmeritvami Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče). Meni, da je diskrecijska pravica toženke v postopkih glede napredovanj sodnikov ožja od diskrecijske pravice, ki jo ima v izbirnih postopkih za sodniška mesta. V postopkih napredovanj sodnikov se mora toženka nasloniti na konkretne okoliščine dela posameznega sodnika in jih primerjati s primerljivimi sodniki, v izbirnih postopkih pa mora primerjati več kandidatov z vidika specifičnih potreb sodišča. Navaja, da je že sedaj ves čas razporejen za sojenje v pomembnejših zadevah in za opravljanje mentorstva novim sodnikom s področja pravde in gospodarskega prava. Realizacija možnosti, da se sodnika, ki napreduje v višji naziv, dodeli na sodišče višjega položaja, pa ni sestavni del tovrstnega napredovanja, temveč predvsem rezultat potreb posameznih sodišč. Po mnenju tožnika je javni interes pri presoji tovrstnih predlogov tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje. Po prepričanju tožnika, toženka ni ustrezno utemeljila neizpolnjevanja standarda nadpovprečnosti. Nadalje tožnik opozarja, da preteklih ocen sodniške službe ni mogoče presojati z današnjimi standardi in merili, temveč je treba pri podatkih o številu potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih odločb upoštevati takratno ureditev in možnost vlaganja rednih in izrednih pravnih sredstev. Določene ocene so bile izdelane v času enormnega pritiska na sodstvo v smislu velikega števila nerešenih zadev, zaradi česar je bila pri ocenjevanju sodnikov v ospredju predvsem količina rešenih zadev. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter podredno, naj odločbo odpravi in samo odloči o stvari.

3Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je morala toženka ob ponovnem odločanju oblikovati dodatna pravna stališča za odločitev v zadevi, ki ji omogočajo pravilno in zakonito izvrševanje njene ustavne funkcije. V svoji odločbi je opredelila namene, za katere je njena diskrecijska pravica uporabljena, ter utemeljila, da so bili zasledovani prav ti nameni in ne morebiti kakšni drugi, ki iz zakonske ureditve napredovanj ne izhajajo. Po oceni toženke je to koristno tudi zaradi določene neenotnosti v stališčih sodne prakse glede razumevanja 34.a člena ZSS.

4Tožnik je vložil pripravljalno vlogo, v kateri opozarja, da se je znašel v položaju, ko je bilo njegovo napredovanje obravnavano neenakopravno v primerjavi z napredovanji iz istega časovnega obdobja, za kar ni pravne podlage. Ne razume odločitve toženke, da bi njegovo napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu spodkopalo kredibilnost celotnega sistema napredovanj in povzročilo nezaupanje javnosti v sodstvo.

5Toženka je v svoji pripravljalni vlogi vztrajala pri zavzetih stališčih ter predlagala Vrhovnemu sodišču, naj o zadevi čim prej odloči.

6Tožba je utemeljena.

7V zadevi gre za odločanje o predlogu za hitrejše napredovanje tožnika v neposredno višji sodniški naziv na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS. Po citirani določbi lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Ocena, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, se izda, če sodnik nadpovprečno izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 28. člena ZSS (drugi odstavek 32. člena ZSS).²

8Tožnik omenjene formalne pogoje za napredovanje izpolnjuje, saj je bil na položaj svétnika imenovan že leta 2011, personalni svet Vrhovnega sodišča pa je ocenil, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.³

9O napredovanju v višji sodniški naziv Sodni svet odloča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri čemer se ravna po kriterijih iz 28. člena ZSS. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da Sodni svet pri odločanju o napredovanju ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet, ampak odloča po prostem preudarku.⁴ Prav tako ni dvoma, da je treba Sodnemu svetu zato, da lahko uresničuje svojo ustavno vlogo in preko nje prevzema svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, priznati določeno polje proste presoje pri uporabi kriterijev ocenjevanja iz 28. člena ZSS. Ni torej ovire, da Sodni svet glede izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje odloči drugače od personalnega sveta. Vendar mora imeti v primeru drugačne odločitve zanjo utemeljene razloge, zlasti če ta temelji na strožji presoji predpisanih kriterijev. Vrhovno sodišče pritrjuje tožniku, da se v nasprotnem primeru (lahko) prekomerno poseže v namen te oblike napredovanja, ki je v tem, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenimi sodniki – tj. da nadpovprečno usposobljeni sodniki z ustreznimi izkušnjami ostanejo na sodišču nižjega položaja in prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na tem sodišču. Zagotavljanje stalnosti sodnikov pri sodiščih nižjega položaja, zlasti pri sodiščih prve stopnje, je po mnenju predlagatelja zakona največje zagotovilo za visoko strokovno in učinkovito delo sodišč.⁵

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je namenska razlaga pravnih določb le eden od razlagalnih elementov, zato je pristop, ki pomen četrtega odstavka 34.a člena ZSS in s tem tudi meje prostega preudarka veže izrazito na namen zakonodajalca, preozek iz več razlogov. Z vidika sistematične razlage institut napredovanja sodnikov, kot je določen v ZSS, po mnenju toženke ni cilj sam po sebi. Je le sredstvo za dosego višjega cilja, to pa je neodvisno in odgovorno ter učinkovito sodstvo. Iz njenih navedb dalje izhaja, da na sistem napredovanja že nekaj časa vpliva več zelo močnih, med seboj tudi nasprotujočih si dejavnikov, ki ga do določene mere izkrivljajo in ki terjajo iskanje ravnotežja med tem, da je napredovanje v službi zagotavljanja tako materialne neodvisnosti sodnikov na eni strani kot odgovornosti in učinkovitosti sodstva na drugi strani.

10Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 27. člena določa, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je zato v obravnavani zadevi omejeno (le) na preizkus, ali iz obrazložitve Sodnega sveta izhaja, da je sprejeta odločitev skladna z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano, in ali je odločitev sprejeta v mejah danega pooblastila (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Polje proste presoje je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna, diskriminatorna.

11Stališče toženke je, da je pri sistemu napredovanj javni interes širši od le osebne kariere sodnika ter da javni interes zahteva, da Sodni svet pri odločanjih o napredovanjih upošteva tudi načelo enakosti pred zakonom med sodniki (enako plačilo za enako delo, enakost pri uporabi kriterijev za ocenjevanje itd.) in zlasti skrb za učinkovito in odgovorno sodstvo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah opredelilo meje prostega preudarka Sodnega sveta pri odločanju na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS.⁶ Obstoj formalnih pogojev, ki jih določa četrti odstavek 34.a člena ZSS, vzpostavlja domnevo, da obravnavani sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da se s tem odpira polje presoje, znotraj katerega se mora Sodni svet vprašati, ali bi obravnavni sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom, v postopku lahko uspel. Navedeno pomeni, da je določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS zato treba razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku, kot je obravnavani, opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člena ZSS.

12Sodni svet je pri ponovni presoji predmetnega predloga zapisal, da gre brez dvoma za sodnika, ki na podlagi dobrih rezultatov in uspehov pri delu izpolnjuje formalne pogoje, vendar pa ni izkazan javni interes za njegovo napredovanje. Iz odločbe izhaja, da od sodnika ni mogoče pričakovati še nadaljnjega preseganja rezultatov dela do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje, kar temelji tudi na presoji uspešnosti dela v njegovi celotni dosedanji karieri. Sledi analiza podatkov o njegovih pravnih sposobnostih oziroma strokovnem znanju, ki izhajajo iz vseh ocen sodniške službe za sodnika.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah poudarilo, da ni niti logično niti smiselno, da Sodni svet v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svétnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih dejansko že upoštevano.⁷

Sodni svet je v odgovoru na tožbo podal tri razloge, ki nasprotujejo navedenemu stališču Vrhovnega sodišča. Prvi se nanaša na primerjavo z izbirnim postopkom za višja sodniška mesta, kjer Sodni svet na podlagi 8. in 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto (v nadaljevanju Merila) presoja vse ocene sodniške službe in ne samo zadnje. Drugi razlog se nanaša na teoretičen primer, ko sodnik napreduje na položaj svétnika že pri prvem napredovanju po nastopu sodniške službe.⁸ Iz tretjega razloga pa izhaja skrb Sodnega sveta, da obstoječi sistem nagrajevanja dopušča, da lahko npr. okrajni sodnik po 34.a členu ZSS napreduje vse do naziva višjega sodnika le z delom na okrajnem sodišču, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah okrožnega in višjega sodišča, kar lahko pri premalo kritičnem odnosu do te vrste napredovanja vzpostavlja neutemeljeno neenakost med sodniki glede zakonske ureditve plač v povezavi z naravo in zahtevnostjo dela. Te primerjave Sodnega sveta niso ustrezne. Tu gre za presojo napredovanj sodnikov, katerega glavni namen je, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje s sodniki, ki lahko prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na teh sodiščih. Sodni svet v vsakem primeru posebej preveri, da gre za izkušene in nadpovprečne sodnike, ki te pogoje izpolnjujejo.

13Sodni svet je povzel zadnjo oceno sodniške službe za sodnika, ki jo je napravil Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru, ter oceno Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ki je sodnika ocenil za nadpovprečnega. Tudi ob ponovnem odločanju je sprejel ugotovitve zadnje ocene, da je tožnik uspešen, prizadeven, odgovoren in zelo dober prvostopenjski sodnik. Nadalje pa je ocenil, da 60 % oziroma 82 % pritožbeni uspeh, če se upošteva število zadev, ki so bile spremenjene le v bistveno nepomembnem delu, ob 18 % razveljavljenih zadev in 22 % spremenjenih zadev, še vedno ne pomeni takega odstopanja, da bi bilo mogoče govoriti o kvaliteti, ki bi utemeljevala napredovanje v naziv višjega sodnika, še zlasti, ker so imeli primerljivi sodniki glede reševanja podobnih zadev v enakem obdobju potrjenih 72 % zadev, brez upoštevanja morebiti spremenjenih in razveljavljenih zadev v vsebinsko nepomembnem delu. Podatek o tem, da je bilo le v 8 % zadev vloženo pravno sredstvo, je Sodni svet ovrednotil z vidika okoliščine, da je sodnik v ocenjevalnem obdobju reševal zelo različne zadeve, med katerimi so bile tudi take, pri katerih že po sami naravi stvari do pritožb v večini primerov ne prihaja (npr. zakonske zveze brez otrok, sporazumne razveze...). Nadalje je zapisal, da v zadnji oceni tudi ni izkazano, da bi sodnik od drugih sodnikov, ki sodijo na istih področjih, tudi po obsegu dela bistveno odstopal, čeprav je mogoče razbrati, da je povprečen obseg dela presegal, obenem pa ga tudi mnenje gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru ne oddaljuje od ostalih sodnikov v meri, ko bi bilo mogoče govoriti o kvaliteti, ki utemeljuje napredovanje v naziv višjega sodnika. Sodni svet je zaključil, da tožnik ni izkazal, da bo v primeru napredovanja zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegal nadpovprečne rezultate dela do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Iz ugotovljenih okoliščin njegovega dela ter razgovora s sodnikom in predsednikom sodišča pa naj ne bi izhajalo, da bi bil tožnik v primeru napredovanja razporejen za sojenje v pomembnejših zadevah ali da bi bilo zanj predvideno opravljanje dodatnega dela v okviru mentorstva ali podobnih nalog ter da bi bil dodeljen na višje sodišče za opravljanje nalog, ki bi tako pridobljenemu nazivu ustrezale.

14Iz ocene Personalnega sveta Vrhovnega sodišča izhaja, da je tožnik v času, ko je bil še določen pričakovani obseg dela, tega presegel za 20 %. V naslednjih letih je ohranil podoben obseg dela. Tožnik zaradi specifične kombinacije zadev, ki jih rešuje, ni bil primerjan z drugimi sodniki, kar mu ne more iti v škodo. Prav tako ni mogoče reči, da njegove delovne sposobnosti niso nadpovprečne. Glede strokovnega znanja iz mnenja gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da je dobro, tožnikova sposobnost reševanja pravnih vprašanj pa odstopa od povprečja sodnikov. Po mnenju civilnega oddelka navedenega sodišča je njegovo delo nadpovprečno v primerjavi z drugimi sodniki. Tožnik je po pritožbenem rezultatu 10 % nad povprečjem primerljivih sodnikov. Iz odločbe Sodnega sveta sicer izhaja, da je pritožbeni rezultat primerljivih sodnikov naveden brez upoštevanja morebiti spremenjenih in razveljavljenih zadev v vsebinsko nepomembnem delu, vendar tudi to ne more iti tožniku v škodo, saj drugačen podatek niti ni na voljo. Tožnik v tožbi izpostavlja, da sta vsaj dva od sodnikov, s katerimi je bil primerjan, že imela status višjega sodnika ter utemeljeno navaja, da je v ocenjevalnem obdobju rešil 585 zadev (od tega 155 zadev sodnega zaostanka), od katerih jih je bilo razveljavljeno 10 zadev (1,72 %), večina pritožb pa se je nanašala ravno na te starejše obsežne in zahtevne zadeve, tako s področja pravdnih kot gospodarskih zadev. Tožnik navaja, da je reševal zadeve iz vpisnikov Pg, P, I VP, N, Pl, R, Z, St, Srg, Ng, Zg, Plg s področja pristojnosti okrožnega sodišča, okrajnega sodišča in stečajnih zadev, primerjan pa je bil s sodniki, ki so delali le na enem ali dveh področjih. Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi zaključek, da je tožnik reševal tudi zadeve, pri katerih že po sami naravi stvari do pritožb niti ne prihaja. Tožnik utemeljeno navaja, kar izhaja tudi iz ocene njegove sodniške službe, da je rešil vsega skupaj 31 teh zadev, podatka o tem, koliko pritožb je bilo vloženih zoper te odločbe, ni. Iz ocene sodniške službe izhaja, da je tožnik zelo uspešen pri sklepanju sodnih poravnav,⁹ kar tudi kaže na njegov nadpovprečen doprinos. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja protisloven zaključek Sodnega sveta, da iz pogovora s tožnikom in predsednikom sodišča ne izhaja, da bi bila v primeru tožnikovega napredovanja predvidena njegova razporeditev za sojenje v pomembnejših zadevah ali opravljanje dodatnega dela v okviru mentorstva, saj je toženka že pri povzemanju sodnikovega dela navedla, da opravlja dodatno delo mentorja pripravnikom kot tudi novim sodnikom (sodelovanje pri projektu Izboljšanje kakovosti sodstva; pisanje vodiča za gospodarske spore). Tožnik tudi vseskozi navaja, da že je ves čas razporejen za sojenje v pomembnejših zadevah, možnost dodelitve na delo na sodišče višjega položaja pa ni sestavni del tovrstnega napredovanja, temveč rezultat potreb posameznih sodišč, čemur toženka v odgovoru na tožbo niti ni nasprotovala.

15Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka.¹⁰ Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim delo na sodiščih nižje stopnje ustreza, oziroma sodnikov iz krajev, kjer ni instančnega sodišča.

16Vrhovno sodišče v argumentaciji Sodnega sveta ne vidi podlage za utemeljitev tožnikovega neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje. Kot pozitivno okoliščino je treba upoštevati, da je njegovo delo specifično, saj rešuje zadeve iz različnih področij okrožnega sodišča, prostovoljno tudi zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča in je celotno ocenjevalno obdobje presegal pričakovani obseg dela¹¹ ter dosegel 10 % boljši pritožbeni uspeh, v pritožbenem postopku pa je bilo obravnavanih le 8 % zadev. Poleg tega je bil vodja gospodarskega oddelka na Okrožnem sodišču na ..., član Sodnega sveta do leta 2004, član komisije za pripravo Družinskega zakonika in član personalnega sveta Okrožnega sodišča na ... Sodeloval je tudi v projektu iKS kot mentor novim sodnikom in pri pisanju vodnika za področje gospodarskega prava.

17Poudariti je tudi treba, da postopek izbire sodnika na mesto višjega sodnika in postopek napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, nista primerljiva. Poleg že povedanega, velja tudi omejitev pri nadaljnjem napredovanju, saj sodnik ne more biti imenovan na svétniški položaj (četrti odstavek 34. a člena ZSS). Iz odgovora na tožbo izhaja, da je Sodni svet zaradi negativnih učinkov te oblike napredovanja na 45. seji 18. 6. 2020 sklenil ministrstvu podati predlog za spremembo ZSS v smeri ukinitve možnosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu po četrtem odstavku 34.a členu ZSS. Kakršnokoli nasprotovanje tej zakonski možnosti ne more biti tožniku v škodo, dokler je ureditev veljavna. Druge (dejanske) okoliščine, ki bi utemeljevale neizpolnjevanje strožjih pogojev, iz izpodbijane odločbe niso razvidne.

18Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalec z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.¹² Sodni svet je v svoji odločbi zapisal, da ni izkazan javni interes¹³ za tožnikovo napredovanje. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s tožnikom, da je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje. Presoja kriterijev mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če za odstop obstajajo utemeljeni razlogi, uporaba diskrecijske pravice pa v skladu s pooblaščajočo pravno normo. Kot že rečeno, odločanje po prostem preudarku ni nevezano odločanje, saj mora organ odločiti v zakonitih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da je toženka pri svoji odločitvi, da pri tožniku ne obstaja pozitivna prognoza njegovega napredka ter da njegovo napredovanje ne more prispevati k boljšemu delu sodišča oziroma sodstva, in da posledično njegovo napredovanje ni v skladu z javnim interesom, zmotno uporabila materialno pravo in je zato tožbi ugodilo.

19Tožnik je Vrhovnemu sodišču podal tudi podredni predlog, naj skladno s 65. členom ZUS-1 samo odloči o stvari. Svoj zahtevek je utemeljeval z vsemi navedbami, ki se nanašajo na primarni zahtevek, ter z dodatnimi navedbami, ki se nanašajo na toženko po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča U 8/2019-12, s katerim je bila odpravljena prva odločba Sodnega sveta. Navajal je, da je Sodni svet po prejemu odločbe Vrhovnega sodišča ministrstvu predlagal spremembo zakonodaje – da se možnost hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ukine. Nadalje je toženka sprejela stališče, da se pri tovrstnih napredovanjih upoštevajo vse ocene sodniške službe v sodniški karieri. Toženka je odločanje o napredovanju tožnika večkrat preložila in je za odločitev potrebovala 11 mesecev. Tožnik je dalje navajal, da iz vsebine izpodbijane odločbe in ravnanj toženke izhaja, da je bila ta v nasprotju s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča in z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (sklep Vrhovnega sodišča U 8/2019-12). Pričakuje, da bi v primeru odprave izpodbijane odločbe toženka odločila enako, kar tudi daje podlago, da Vrhovno sodišče ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari, saj narava stvari to dopušča, v spisu pa je tudi dovolj podatkov za to.

20Iz 65. člena ZUS-1 izhaja, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti če: 1) bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2) izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

21V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago, glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pa je utemeljeno pričakovati, da bi Sodni svet ob ponovnem odločanju sprejel enako odločitev. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga tako za izdajo izpodbijane odločbe kot tudi za to sodbo, med tožnikom in toženko ni sporno, temveč je bila sporna le uporaba materialnega predpisa. Torej so podane okoliščine iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, da lahko sodišče odloči tudi brez glavne obravnave. Prav tako pa izvedbe glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank.

22Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče ugodilo tožnikovemu podrednemu predlogu in tožbi ugodilo ter razsodilo, da se predlogu predsednika Okrožnega sodišča na ... za hitrejše napredovanje okrožnega sodnika A. A. ugodi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

¹ Sodni svet je o predlogu prvič odločil na 27. seji 3. 10. 2019 in ga z odločbo Su 384/2019-12 zavrnil. V upravnem sporu po tožbi okrožnega sodnika svetnika A. A. je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) s sklepom U 8/2019-12 z dne 21. 1. 2020 navedeno odločbo Sodnega sveta RS odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
² ZSS v prvem odstavku 28. člena določa naslednje kriterije: (i) delovne sposobnosti in strokovno znanje, pri čemer se upoštevajo zlasti sposobnost pisnega in ustnega izražanja, sposobnost analitičnega razmišljanja, sposobnost strukturiranega dela ter obseg strokovnega znanja s področja dela sodnika, (ii) osebnostne lastnosti, pri čemer se upoštevajo zlasti odgovornost, zanesljivost in preudarnost, (iii) socialne veščine, pri čemer se upoštevajo zlasti komunikacijske spretnosti in spretnosti obvladovanja konfliktnih situacij in (iv) sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto, pri čemer se upoštevajo zlasti rezultati dela na področju, ki je sodniku zaupano.
³ Spremenil je oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru, da tožnik izpolnjuje pogoje za redno napredovanje.
⁴ Glej sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) II U 293/2013, I U 1543/2011, I U 1246/2016 in odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 270/2007, X Ips 125/2010 in X Ips 184/2012. V obrazložitvi pa je dolžan pojasniti, zakaj je odločil drugače (zakaj oceni ni sledil). Primerjaj odločbe Upravnega sodišča II U 293/2013, I U 1543/2011, I U 1246/2016.
⁵ Glej Poročevalec DZ z dne 3. 1. 2006 k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodniški službi (ZSS-F), str. 50, 51 (komentar k 10. in 17. členu). Nova oblika napredovanja je bila prvotno predvidena kot oblika izjemnega napredovanja – napredoval je lahko le sodnik svétnik, če so potekla 3 leta od zadnjega imenovanja na položaj svétnika in če je iz ocene izhajalo, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje. Novela ZSS-H je ureditev dopolnila, tako da je bilo sodnikom omogočeno napredovanje v višji sodniški naziv pod milejšimi pogoji (kot za izjemno napredovanje) z namenom, da se ohrani zasedenost sodišč nižje stopnje z izkušenimi sodniki. Primerjaj sodbo Upravnega sodišča I U 640/2011.
⁶ Glej odločbe Vrhovnega sodišča U 8/2019, U 1/2020, U 2/2020, U 3/2020.
⁷ Glej odločbe Vrhovnega sodišča U 1/2020, U 2/2020, U 3/2020. Tožnik temu sicer ni oporekal, je pa izpostavil, da bi moral Sodni svet v tem primeru upoštevati razmere v času sprejemanja ocen, kar ni bilo storjeno, ter jih tudi primerjati z ocenami sodniške službe primerljivih sodnikov. Tekom 21 letne sodniške kariere je tožnik prejel dve oceni sodniške službe o rednem napredovanju, v vseh ostalih je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
⁸ Napredovanje na položaj svétnika namreč ni vezano na dolžino sodniškega staleža, temveč na oceno za hitrejše napredovanje in starostni pogoj 45 let.
⁹ V ocenjevalnem obdobju jih je sklenil 115.
¹⁰ Tj. standarda, ki bi bil vmesna stopnja med izjemnostjo in nadpovprečnostjo sodnika. Prim. tudi odločbe U 8/2019, U 1/2020, U 2/2020, U 3/2020.
¹¹ V času, ko je bil še določen pričakovani obseg dela. V naslednjih letih je ohranil podoben obseg dela.
¹² Prim. odločbo Vrhovnega sodišča U 2/2020 z dne 17. 2. 2020.
¹³ Gre za nedoločen pravni pojem, pri katerih upravnosodna presoja vztraja pri polni presoji njihove zakonitosti. Glej komentar 153. člena Ustave RS; v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana (2002), str. 1015. Glej tudi ustavno odločbo Up 84/94, 16. točka obrazložitve odločbe: Za razliko od prostega preudarka, kjer zakonodajalec zamejuje okvir dopustnih pravnih posledic, nedoločeni pravni pojmi opredeljujejo zakonski dejanski stan. Prim. tudi 18. točko obrazložitve.