VSC Sodba II Kp 50547/2016

Sodba sodišča prve stopnje se v odločbi o krivdi spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo ″ker je v februarju in prvi polovici marca 2016 še vedno poskrbela za nakazila za plačilo že zapadlih računov družbe M., d. o. o.‶, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obtoženi A. F., v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjeni preizkusni dobi, določena kazen zniža na 5 (pet) mesecev zapora,

sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena A. F. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen šestih mesecev zapora, z dodatnim splošnim pogojem, da v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe, ne stori novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, ji pa je naložilo v plačilo nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovane družbe (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

2Zoper obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča so se pravočasno pritožili obtoženkini zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena, je pa sodišče druge stopnje moralo v prvostopenjsko sodbo poseči po uradni dolžnosti.

5Sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu opisa obtoženki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije ugotavlja, da se v njem že od same vložitve obtožnice ter kljub njeni modifikaciji na zadnji glavni obravnavi 14. 7. 2020, nahaja protispisna navedba, ki naj bi sicer ob ostalih potrjevala obtoženkin preslepitveni namen in sicer, da je „v februarju in prvi polovici marca 2016 še vedno poskrbela za nakazila za plačilo že zapadlih računov družbe M., d. o. o.“. Gre za očitno pisno napako v opisu kaznivega dejanja, ki je državno tožilstvo in sodišče nista odpravila, čeprav iz spisovnega gradiva in obrazložitve obtožnice nedvomno izhaja, da je navedeno obtoženkino izvršitveno ravnanje potekalo februarja in v prvi polovici marca leta 2015. Nenazadnje je 25. 1. 2016 obtoženka že vložila predlog za uvedbo postopka osebnega stečaja. Ob dejstvu, da se zoper aktualno sodbo okrožno državno tožilstvo ni pritožilo, je sodišče druge stopnje glede na to, da obtoženki v letu 2016 ni mogoče očitati navedenega preslepitvenega ravnanja, opis kaznivega dejanja spremenilo tako, da je iz njega izpustilo tekst ″ker je v februarju in prvi polovici marca 2016 še vedno poskrbela za nakazila za plačilo že zapadlih računov družbe M., d. o. o.‶ (prvi odstavek 394. člena ZKP). Kljub temu pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tudi ob takšni spremembi, opis kaznivega dejanja še vedno vsebuje vse zakonske znake, na podlagi katerih se z gotovostjo obtoženko bremeni storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije.

6Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb pritožnikov, pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovor obtoženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila očitano ji kaznivo dejanje poslovne goljufije. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

7Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja obtoženkino preslepitveno ravnanje še vedno konkretizirano v skladu z aktualno sodno prakso¹. Preslepitev kot eden izmed bistvenih znakov kaznivega dejanja in izvršitveno ravnanje mora biti konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvomno razbrati, da so bile storilčeve izjave in obljube prazne ter neresnične oziroma, da je storilec zavestno prikrival dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil ali ne bo mogel izpolniti. Preslepitev je pri konkretno obravnavanem kaznivem dejanju opisana v okoliščini, da je obtožena ne le obljubljala, da bo zapadle račune za dobavljeno blago, čeprav z zamudo poravnala, ampak je pri tem izkoriščala zaupanje pogodbenega komercialista oškodovane družbe S. K., zgrajeno na preteklem korektnem poslovnem sodelovanju. Preslepitveno ravnanje obtoženke je konkretizirano v opisu, da zapadlih obveznosti do oškodovane družbe ni poravnala, čeprav ji je finančno stanje na transakcijskem računu to omogočalo. Za plačilo zapadlih obveznosti ni poskrbela niti pozneje, ampak si je pridobila drugega dobavitelja morske hrane (temu pa je obveznosti poravnavala). Da iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče zaključiti, da je šlo za civilnopravno razmerje, potrjuje zapisana trditev, da obtoženka ni imela namena računov poravnati, niti jih ni poravnala ne ob zapadlosti niti kasneje (celo po sklenjeni poravnavi z oškodovano družbo in zavezi o obročnem odplačilu dolga). Tako formuliran opis kaznivega dejanja je po prepričanju sodišča druge stopnje neoporečen za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Kot posledica obtoženkinega preslepitvenega ravnanja pa je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda v višini 7.021,20 EUR, torej v tolikšnem znesku kot znaša seštevek vseh obveznosti po zapadlih in neplačanih računih. Tako gre v nasprotju s pritožniki zaključiti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje le gole zaveze in obljube obtoženke, pač pa njeno konkretno preslepitveno ravnanje in zato izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8Pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pritožniki gradijo na prepričanju, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi selektivnega povzemanja izpovedb priče S. K. K. naj bi potrdil, da mu je obtoženka povedala, da nima denarja za plačilo robe, pa ji je Korošec slednjo kljub temu dobavljal, oziroma povedano drugače, obramba meni, da K. ni bil preslepljen s strani obtoženke, ampak je bil seznanjen z njeno finančno situacijo, pa ji je tudi zaradi lastnega zaslužka v obliki provizije za prodano blago, naročeno robo še vedno dobavljal.

9V nasprotju s pritožniki, sodišče druge stopnje ugotavlja, da dokazna ocena izpovedb priče S. K. pod točko 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ni zmotna. Iz njegovih izpovedb na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 8. 5. 2017 kot tudi na glavni obravnavi 21. 1. 2020 izhaja, da je po zapadlosti in neplačilu računov oba, torej obtoženko in prokurista B. G. pozival k plačilu. Obtoženka se je izgovarjala, da je za plačilo računov zadolžen G., oba sta mu naznanila, da bosta poiskala drugega dobavitelja rib, ker je oškodovana družba predraga. Predlagal je vrnitev že prevzete robe, a je obtoženka ni vrnila. Zmeraj je prevzeme robe opravljala obtoženka, ki prevzetega blaga nikoli ni reklamirala niti ni zavrnila plačila računov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb te priče zanesljivo dognalo, da je bila obtoženka seznanjena z dejstvom, da predmetne obveznosti do oškodovane družbe niso poravnane, ves čas je obljubljala plačilo, čeprav z zamudo in s tem dosegla nadaljnje dobave blaga. Ne drži pritožbena trditev, da naj bi K. izrecno seznanila, češ da nima denarja za plačilo zapadlih obveznosti. Kot izhaja iz pričevanja prokurista B. G. pred preiskovalnim sodnikom 6. 4. 2017, naj bi namreč prav on predstavnikom oškodovane družbe ter K. navajal, da dobavljene robe ne morejo plačati, ker nimajo denarja, vendar pa njegovih tozadevnih navedb nista potrdila ne priča K., ki je poudaril, da se z G. o neplačanih računih ni pogovarjal, ne direktorica oškodovane družbe R. Š. Slednja je izpostavila predvsem, da je želel G. izsiliti, da bi poslovali mimo pogodbenega komercialista S. K.

10Sodišče druge stopnje prav tako soglaša z dokazno oceno prvega sodišča pod točkama 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ne le da je bila obtoženka seznanjena z neplačanimi računi, pač pa je tudi bila tekoče seznanjena z dnevnim prometom, stanjem na transakcijskem računu ter je odrejala plačilo računov. Res je sicer B. G. posloval preko elektronske banke N. P., a tudi iz njegovih izpovedb jasno izhaja, da sam plačevanja računov ni odrejal. Poudaril je, da je obtoženka izvajala nabavo in prodajo rib, dnevno zaključevala blagajno, delala dnevne bilance, kuvertirala račune, njegova naloga pa je bila, da dnevne izkupičke polaga na transakcijski račun in zapadle račune plačuje preko elektronskega bančništva, pri čemer je obtoženka odločala kateri imajo prioriteto plačila. Ne gre soglašati s pritožniki, da naj bi priča M. O. potrdila, da je B. G. odločal, kateri računi bodo plačani. Priča je na glavni obravnavi 4. 2. 2020 izpovedala le, da je G. račune plačeval preko elektronskega bančništva, nič pa ni vedela povedati o tem, kdo je odločal o tem, kateri naj bodo plačani oziroma o vrstnem redu plačil, saj je tudi izrecno poudarila, da so pri njihovem računovodskem servisu račune prejemali šele, ko so bili že likvidirani. Se pa je z G. dogovarjala glede plačevanja prispevkov in davščin. Prav tako ne gre pritrditi tezi pritožnikov, da naj bi predstavniki oškodovane družne preko pogodbenega komercialista K. bili seznanjeni s tem, da naj obtoženka ne bi več imela denarja za plačevanje računov, pa so ji kljub temu dobavljali robo. Direktorica oškodovane družbe je izpovedala, da se je po neplačilu predmetnih računov večkrat pogovarjala z obtoženko po telefonu. Slednja ji je sprva obljubljala plačilo, potem pa se ji več ni odzivala na klice. Ni pa bilo govora o tem, da obtoženka več nima denarja za plačilo prevzetega blaga ter da naj bi ji ga kljub temu tako rekoč vsiljevali. Glede na to, da je obtoženka očitno vso prevzeto robo, ki je hitro pokvarljiva, prodala (sama ni trdila, da naj jo ne bi oziroma, da jo je zavrgla), je izkupiček od prevzete a neplačane robe prejela, pa ga ni namenila za plačilo prevzetih obveznosti. Da pa je v kritičnem času razpolagala z sredstvi na transakcijskem računu pa potrjuje že samo dejstvo, da pa je novemu dobavitelju račune plačevala.

11Pritožniki tudi v sklepnem delu pritožbe vztrajajo, da naj bi bil pogodbeni komercialist oškodovane družbe S. K. po obtoženki seznanjen, da nima denarja za nadaljnje dobave, pri čemer se sklicuje na njegovo pričevanje na 10. strani prepisa z glavne obravnave dne 21. 1. 2020. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja drugače. Na vprašanje zagovornice, ali mu je obtoženka povedala, da trenutno nima denarja, je kot priča odgovoril, da misli, da je tako rekla, a kot izhaja iz njegovih nadaljnjih izpovedb je to navajala v kontekstu, da bo vse plačala z verjetno kakšnim tednom zamika. Torej je tudi s tem potrjen očitek, da ga je v nakazanem smislu zavajala, da bo vendarle vse poravnano in prav zato ji je K., kot sam pravi, v dobri veri verjel.

12Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje iz opisa obtoženki očitanega kaznivega dejanja izpustilo enega izmed obtoženki očitanih preslepitvenih ravnanj, ji je temu primerno v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno kazen (ob nespremenjeni preizkusni dobi) znižalo na 5 mesecev zapora. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženki za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji njene krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženke. V na novo določeni kazni petih mesecev zapora ter enoletni preizkusni dobi, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani ostali razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo drugih kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, razen tiste, ki jo je ugotovilo po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženkino korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 9. 2017, opr. št. I Ips 93283/2010, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse, da je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.