VSRS Sodba I Ips 47538/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 4. 2018 obsojeno A. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo tri leta in poseben pogoj, da po pravnomočnosti sodbe omogoči in uresniči izvršljive odločbe glede mladoletne A. A., določene s sodno poravnavo N 399/2015 z dne 17. 12. 2015, tako, da omogoči stike mladoletne A. A. z očetom A. C. Obsojeni je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 4. 2019 zavrnilo pritožbi obsojenkine zagovornice in okrožne državne tožilke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenkina zagovornica iz razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje oziroma zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe. Zahteva trdi, da v ravnanju obsojenke ni podan zakonski znak zlonamernosti, da je neizvrševanje stikov posledica odtujenosti hčerke od oškodovanca, da na hčerko ni aktivno vplivala v smeri preprečevanja stikov in je bila dejansko ponovno spoznana za krivo za svoja ravnanja iz preteklosti, za katera je bila že pravnomočno obsojena.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan in zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Navedel je, da je naziranje vlagateljice glede trajajočih kaznivih dejanj pravno zgrešeno in nesprejemljivo, kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1 ni trajajoče kaznivo dejanje, dokončano je s storitvijo oz. opustitvijo, ki protipravno stanje povzroči. Pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona, opredelilo pa se je tudi do elementa zlonamernega ravnanja obsojenke ter s tem zatrjevane pasivnosti, izjav prič in izvedenskih mnenj, zdravniških poročil, kakor tudi dejstva večkratne obsojenosti za isto kaznivo dejanje. Predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici. Obsojenkina zagovornica se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjasnila in navedla, da je v zahtevi izpostavila pomembna pravna vprašanja, na katera je potrebno odgovoriti. Ta vprašanja so, ali gre glede na konkreten opis kaznivega dejanja, ki je pod obtožbo za trajajoče kaznivo dejanje ali trenutno oziroma enkratno dejanje, kdaj in če protipravno stanje v konkretnem primeru sploh preneha, to je, ali bo lahko obsojenka v kazenskih postopkih spoznana za krivo vse do A. A. dopolnjenega osemnajstega leta starosti. Odgovoriti pa je potrebno tudi, ali je še vedno prisoten zakonski znak zlonamernosti.

B.1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavlja, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B.2.

6Zagovornica trdi, da je bil kazenski zakon prekršen glede vprašanja, ali je obsojenka pri preprečevanju stikov ravnala zlonamerno. Obsojenka je bila spoznana za krivo, da je v letu 2016, ko je bila hči, ki jo ima skupaj z oškodovancem, stara devet let, v osmih primerih zlonamerno preprečila stik očeta s hčerko, kot je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodni poravnavi. V štirih primerih je lažno prikazala, da je hči tako bolna, da se stikov ne more udeležiti, v štirih primerih pa je neupravičeno ni pripravila na stik. Na zlonamernost obsojenkinega ravnanja, povezanega s A. A. boleznijo, sta sodišči sklepali iz tega, da ni šlo za hujše bolezni (angina, viroza, bruhanje), zato bi lahko zanjo poskrbel tudi oče. A. A. je bilo v vseh primerih odrejeno počivanje, kar bi lahko tudi pri očetu, prav tako bi jo oče lahko peljal na kontrolni pregled k zdravniku. Poudarili sta, da je bila A. A. pri zdravnici pregledana vedno prav na dan, ko bi morala na stik, da ji je zdravnica svetovala počivanje, vendar jo je obsojenka takoj naslednji dan oziroma v enem primeru čez dva dni, poslala k pouku, s čimer jo je podpirala v njeni somatiki in ji dala znak, da je to primeren način za izogibanje stikov.

7Pri ostalih štirih primerih preprečitve stikov, iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da A. A., ki naj bi jo je oče prevzel za stik ob koncu tedna v šoli, s sabo ni imela stvari, ki jih potrebuje za preživljanje konca tedna (kovčka), niti ni vedela, da gre na stike oziroma ji je obsojenka naročila, da pride po šoli domov. Sodišči sta presodili, da navedeno kaže, da mladoletna A. A. za stike z očetom s strani obsojenke tudi ni imela psihične podpore in vzpodbude. Sledili sta izvedencu, da je zgolj obsojenka kot starš, kateri je bila A. A. dodeljena v vzgojo, imela možnost nanjo delovati tako, da bi jo na stike pripravljala in jo k stikom vzpodbujala, saj oče, ki z otrokom nima stika, za navedeno ne more poskrbeti. Presodili sta, da vse našteto kaže, da obsojenka kljub temu, da je bila že dvakrat obsojena za enako kaznivo dejanje¹ in so izvedenci, postavljeni tako v kazenskih postopkih, kakor tudi v postopkih pred družinskim sodiščem poudarili, da je za A. A. pomembno, da ima stike z očetom, hči podpirala v tem, da stike zavrača. Tako ni pritrditi zahtevi, da obsojenka ni izpolnila zakonskega znaka zlonamernosti, temveč je bila obsojena zgolj na podlagi svoje pasivnosti. Sodišči sta na zakonski znak zlonamernosti sklepali na podlagi konkretnega obsojenkinega ravnanja in sta utemeljeno presodili, da v nobenem od obravnavanih primerov ni bilo nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov, temveč je tako ravnala obsojenka z nepoštenimi nameni, njen edini cilj je bil, da oškodovancu preprečuje stike zaradi njunega medsebojnega nerazrešenega konflikta, ki traja vse od spočetja A. A. dalje. Presodili sta, da se je obsojenka zavedala, da s tem, ko A. A. onemogoča stike z očetom, le tej škoduje tudi dolgoročno. Razlaga zakonskega znaka zlonamernosti v pravnomočni sodbi je skladna z razlago tega zakonskega znaka v odločbi Up-616/2015 Ustavnega sodišča, na katero se zahteva sklicuje.

8Zaključka nižjih sodišč, da je obsojenka ravnala zlonamerno, zahteva tudi ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Pascal proti Romuniji (C 805/09). Zadevi sta primerljivi v tem, da je med staršema nepremostljiv konflikt ter hči, ki živi pri materi, zavrača stike z očetom. Vendar pa se zadevi v bistvenem razlikujeta po tem, da je bilo v kazenskem postopku, ki je tekel zoper bivšo Pascalovo partnerico v Romuniji ugotovljeno, da le ta pri preprečevanju stikov, ni ravnala v škodo interesa otroka. ESČP je navedeno zadevo presojalo z vidika, ali je prišlo do kršitve 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice², ki zagotavlja varovanje družinskega življenja s strani države in presodilo, da so romunski organi ravnali skladno z interesi otroka in družine kot celote in da so bile oškodovančeve pravice do stikov v razumnem obsegu uresničene. Država je očetu stik s hčerko omogočila z izrekom upravnih sankcij materi otroka (denarne kazni in denarni depoziti) ter s pomočjo izvršitelja. Tudi v tem se zadevi v bistvenem razlikujeta, saj so se stiki izvajali. Tako očitana kršitev 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

9Ni mogoče pritrditi zahtevi, da je odgovor pritožbenega sodišča na očitek, da ni podan zakonski znak zlonamernosti, preveč pavšalen, usmerjen v to, da je celotna odgovornost za to, da se hči pripravi na stike, na obsojenki, ne pa tudi na oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedencu, da ima zgolj obsojenka kot starš skrbnik, pri kateri A. A. živi, možnost delovati tako, da bi A. A. pripravljala na stike, saj oče, ki z otrokom nima stikov, za to ne more poskrbeti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019³ presodilo, da je kaznivo dejanje odvzem mladoletne osebe v izvršitveni obliki, ko storilec zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, nepravo opustitveno dejanje, saj se z izvršljivo sodno odločbo, s katero se uresničuje pravica starša do stikov z otrokom, vzpostavlja garantna dolžnost „rezidenčnega“ starša, da izvršitev takšne odločbe omogoči. Z neizvršitvijo sodne odločbe, ne da bi za to obstajali opravičljivi razlogi, se poseže v razmerje med nerezidenčnim staršem in otrokom ter posledično krši načelo največje otrokove koristi, s čimer se uresniči prepovedana posledica. Z nespoštovanjem dolžnosti, naloženih v pravnomočni izvršljivi sodni odločbi (ki vsebuje zapovedne norme – omogočanje stikov med očetom in njegovo hčerko) brez opravičljivih razlogov, je obsojenka kršila svojo garantno dolžnost in v ne pravi opustitvi izvršila kaznivo dejanje. Z očitanimi (opustitvenimi) ravnanji je obsojenka posegla v vsebino odločbe, preprečevala stike in onemogočala otrokov zdrav in osebnosten razvoj. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da je bila obsojenkina dolžnost kot mame, da zaradi največje koristi otroka, A. A. vzpodbuja k stikom, ter se trudi da A. A. odklonilni odnos do očeta izboljša in s tem zmanjša njeno stisko ter omogoči stike. Obsojenka pa nasprotno A. A. ni vzpodbujala k stikom in je s svojo pasivnostjo in izražanjem odklonilnega odnosa do oškodovanca, utrjevala in še poglabljala nastalo stanje, to je A. A. odklonilni odnos do očeta in s tem njeno stisko še povečala. Očitana kršitev 395. člena ZKP ni podana.

10Zahteva s trditvijo, da je bila obsojenka že dvakrat spoznana za krivo za isto kaznivo dejanje, da je v času, ki je predmet tega kazenskega postopka, le vzdrževala zatečeno stanje in bila tako spoznana za krivo zaradi izvršitvenih ravnanj, ki so bila sankcionirana že v prejšnjih obsodbah, smiselno uveljavlja kršitev 3. točke 372. člena ZKP. V tem postopku je bila obsojenka spoznana za krivo da je (ponovno) zlonamerno preprečila izvršitev pravnomočne sodne poravnave v časovnem obdobju od 22. 3. 2016 do 26. 6. 2016, ki ni bilo predmet predhodnih sodb. V pravnomočni sodni poravnavi so določeni redni tedenski stiki oškodovanca s hčerko. V primeru, da obsojenka te stike zlonamerno preprečuje in s tem (ponovno) izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, predhodne obsodbe niso ovira za njeno ponovno obsodbo. Tako očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. S trditvami, da obsojenka stikov ni aktivno in zlonamerno preprečevala, temveč je zgolj vzdrževala zatečeno stanje; da je bila psihična stiska in tesnoba A. A. skozi celotno časovno obdobje, za katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, tako huda, da je onemogoča stik z očetom; da je presoja obeh nižjih sodišč, da je bila A. A. kljub bolezni, ko je bila pregledana pri zdravnici, zmožna za stik, v nasprotju z izpovedbo njene lečeče zdravnice, zahteva ne uveljavlja nobene od zatrjevanih kršitev zakona, temveč nedovoljeno nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

11Tudi s trditvami, da je pritožbeno sodišče pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, ko je to med drugim zapisalo, da je A. A. odtujenost posledica dolgoletnega odtujevanja, kar po stališču vložnice pomeni, da je bila obsojenka dejansko spoznana za krivo zaradi izvršitvenih ravnanj, ki so bila sankcionirana že v prejšnjih obsodbah in naj bi bili ti razlogi v nasprotju s presojo pritožbenega sodišča, da obsojenka v tem kazenskem postopku ni bila že tretjič obsojena zaradi svojega ravnanja v preteklosti, vložnica dejansko ne uveljavlja zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pod videzom te procesne kršitve podaja svojo dokazno presojo.

12Zahteva trdi, da so razlogi pritožbenega sodišča, kjer je to zapisalo, da obsojenka ni neposredno aktivno vplivala na mladoletno A. A. v nasprotju s presojo, da je ravnala z direktnim naklepom. Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih navedb, da ugotovitve izvedenca ne podpirajo zaključka o zlonamernosti obsojenkinega ravnanja, povzelo navedbe pritožbe, v katerih je bilo izvedensko mnenje povzeto nepopolno. Izvedenec je ugotovil, da ni neposrednih znakov, ki bi kazali na direkten vpliv obdolžene na mišljenje in odnos mladoletne A. A., kar pa ne pomeni, da takšni vplivi niso obstajali. Navedel je, da mati s svojimi stališči, mnenji in vedenjem tudi sicer pomembno vpliva na stališča in vedenja svojih otrok. Pritožbeno sodišče je presodilo, da pritožba s sklicevanjem na izvedensko mnenja ne more uspeti. Poudarilo je, da je ocena, ali obsojenkino ravnanje dosega zakonski znak zlonamernosti, v polju presoje sodišča in pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih je le to sklepalo na obsojenkino zlonamernost. Navedeno ne nasprotuje presoji o tem, da je obsojenka ravnala naklepno.

13V pritožbi zoper sodbo ni bilo uveljavljano, da v izreku sodbe ni opisana prepovedana posledica; da je kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1 trajajoče in dokončano takrat, ko protipravno stanje, za katerega vložnica trdi, da je to odtujenost A. A. od očeta, preneha; da sodišče ni obrazložilo, kaj je tisti opravičljiv razlog, ki ekskulpira storilca; da bi bilo potrebno v kazenskem postopku upoštevati voljo otroka, tako kot se upošteva v civilnem postopku, saj bo v nasprotnem primeru možno obsojenko večno kriminalizirati do otrokovega dopolnjenega osemnajstega leta starosti; da se stiki od junija 2016 dalje ne izvršujejo, ker je oškodovanec privolil v enostransko posvojitev A. A.; da so razlogi sodbe prepis razlogov sodbe I K 60272/2012 (v pritožbi zoper sodbo je bilo zgolj pavšalno uveljavljano, da gre za prepise prejšnjih sodb, ki pa niso bile konkretizirane). Za uveljavljanje teh pomislekov pred pritožbenim sodiščem ni bilo nobenih ovir, kar pomeni, da je zahteva v tem delu materialnopravno neizčrpana in Vrhovno sodišče teh ugovorov ni presojalo. Trditve zahteve, da se po odločitvi družinskega sodišča stiki več ne izvršujejo, niso izkazane, ob tem pa navedeno za presojo zakonitosti obsojenkinega ravnanja v obdobju, ko so bili stiki določeni s pravnomočno izvršljivo sodno poravnavo, ni pravno relevantno.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenko, ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.

¹ S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 60227/2012 je bila spoznana za krivo za časovno obdobje poletnih počitnic 2011 ter v letu 2012 za razdobje od zimskih do zaključka letnih počitnic; s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 156/2016 je bila spoznana za krivo za časovno obdobje oktobra 2014 ter april do junij 2015.
² 8. člen EKČP določa: 1. vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja; 2. javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.
³ V kateri je obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene A. B. zoper sodbo I Ips 60272/2012.