VSL Sodba II Cpg 733/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti za pravdni stranki uporabljalo enake oznake kot po osnovni tožbi, in sicer tožeča stranka za M. d. o. o. in tožena stranka za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 403,04 EUR s pripadki in na ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni v višini 100,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni plačati 100,00 EUR s pripadki in povrniti 54,00 EUR stroškov pravdnega postopka (II. in III. točka izreka).

3Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da njenima tožbenima zahtevkoma ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne. Podrejeno je višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4Toženi stranki je bila pritožba tožeče stranke vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

8Na podlagi Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2018 z dne 31. 1. 2018 (v nadaljevanju Dogovor) sta tožeča stranka (kot izvajalka zdravstvenih storitev) in tožena stranka (kot plačnica teh storitev) dne 16. 5. 2018 sklenili Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje od 2018 do 2022 (v nadaljevanju Pogodba).

9Med pravdnima strankama je bilo sporno obračunavanje storitev po šifri 91412 (individualno svetovanje o izvajanju dietoterapije).

10Tožeča stranka je trdila, da je sporno storitev obračunala v skladu s Pogodbo in Dogovorom, in sicer je za obračun uporabila šifrante iz leta 1982, ki sta jih pravdnih stranki s Pogodbo izrecno opredelili kot podlago za obračunavanje zdravstvenih storitev. Ti so jasni in določni, zato jih tožena stranka ne bi smela razlagati s pomočjo Navodila o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov, kjer so opredeljeni odgovori in usmeritve na zastavljena vprašanja glede pravilnosti evidentiranja in obračunavanja zdravstvenih storitev (v nadaljevanju Navodila za obračun zdravstvenih storitev). Še dodatno, ker je le-te tožena stranka sprejela brez soglasja tožeče stranke oziroma stroke in ker nimajo podlage v nobenem aktu ali dogovoru. Tožeča stranka je tudi trdila, da je tožena stranka Navodila za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018 (na podlagi katerega je tožeči stranki v predhodnem postopku zavrnila plačilo storitve po šifri 91412) sprejela za nazaj, po sklenitvi Pogodbe, s čimer je nedopustno retroaktivno posegla v pogodbene pravice tožeče stranke, na način, da ji jemljejo pravico do (v tej pravdi vtoževanega) plačila, ki ji sicer gre po šifrantu 91412. Tožeča stranka je pri vseh teh navedbah vztrajala še v pritožbi.

11Tožena stranka je nasprotno trdila, da je tožeča stranka s podpisom Pogodbe, ki temelji na Dogovoru, soglašala, da se bodo storitve obračunale skladno z Navodili za obračun zdravstvenih storitev. Ta glede storitve pod šifro 91412 določajo, da se lahko obračuna in prizna kot samostojna le, če jo opravi medicinska sestra. V kolikor je opravljena s strani zdravnika, pa naj bi bila ta storitev že zajeta pod šiframa 11004 (začetna/celotna oskrba v neopredeljenih strokah) in 11303 (nadaljnja/delna oskrba v neopredeljenih strokah). Zahtevek tožeče stranke za plačilo opravljene storitve po šifri 91412, ki jo je opravil zdravnik, zato po njenem mnenju ni bil utemeljen. Ker je tožeča stranka omenjeno storitev obračunala kot samostojno storitev, je s tem tudi kršila svojo pogodbeno obveznost (11. člen Pogodbe v zvezi s 44. členom Dogovora). Tožena stranka ji je zato izrekla pogodbeno kazen v višini 100,00 EUR, katere plačilo je od tožeče stranke uveljavljala z nasprotno tožbo.

12Drugi odstavek 8. člena Pogodbe določa, da bo izvajalec Z. obračunal zdravstvene storitve v skladu z določili veljavnega Dogovora¹ in Navodili za obračun zdravstvenih storitev. Zato ni relevantna trditev tožeče stranke, da pri sklenitvi Dogovora ni sodelovala. Da morajo izvajalci za opravljene storitve Z. račune, zahtevke za plačilo in poročila izstavljati skladno s temi navodili, določa prvi odstavek 37. člen Dogovora. Nasprotno pritožbeno stališče, da Dogovor iz leta 2018 ni napotoval na uporabo Navodil za obračun zdravstvenih storitev, je očitno neutemeljeno. Enako velja za pritožbeno stališče, da tožena stranka za uporabo Navodil za obračun zdravstvenih storitev v konkretnem primeru ni imela pravne podlage, saj le to predstavljata drugi odstavek 8. člena Pogodbe in prvi odstavek 37. člena Dogovora.

13Navodila za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018 glede vprašanja 2/24, ki se nanaša na obračun šifranta 91412 – individualno svetovanje o izvajanju dietoterapije, določajo, da se lahko ta obračuna in prizna kot samostojna storitev, če jo opravi medicinska sestra. Ko to storitev opravi zdravnik, le-ta sledi pregledu in je zato sestavni del oskrbe.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage in preko zahtevka, ko je ugotovilo, da je v prejšnjem odstavku povzeto navodilo tožene stranke glede obračunavanja storitve pod šifro 91412 veljalo že pred sprejetjem Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018. Trditve v tej smeri je namreč podala tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je trdila, da se vsebina navodil v zvezi z obračunavanjem storitve pod šifro 91412 z Navodili za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018 ni spremenila oziroma da je takšno določilo obstajalo že v Navodilih za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018.² Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožena stranka v zvezi s temi navedbami ni predložila nobenega dokaza, saj je v spis vložila relevanten izsek Navodila za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018 (priloga B1). Res je sicer, da je tožeča stranka predložila izpisek s spletne strani tožene stranke, na kateri med navodili tožene stranke Navodila za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018 niso bila navedena. Vendar ta okoliščina ni prepričala sodišča prve stopnje v prid tožničine navedbe, da sporno navodilo tožene stranke ne bi obstajalo že pred veljavnostjo Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018 oziroma pred podpisom Pogodbe (kot to zmotno meni pritožnica). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo v uvodnem besedilu Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018 jasno navedeno, da gre zgolj za posodobljeno izdajo in da sta vsako novo vprašanje in odgovor označena z opombo *NOVO* oziroma vsebinski popravki z opombo *POPRAVLJENO*. Vprašanje 2/24 v zvezi z obračunavanjem šifranta 91412 pa ni bilo označeno z nobeno od navedenih opomb. Upoštevaje navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je sporno navodilo šifranta 91412 obstajalo že pred veljavnostjo posodobljene izdaje Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018, torej pred 1. 9. 2018.

15Ob tem višje sodišče pripominja, da predhodno povzeto predstavlja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki spada med dejanske ugotovitve, v katere višje sodišče v sporih majhne vrednosti tudi sicer ne more poseči, ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog. Navedeno velja kljub temu, da tožena stranka v pravnem pouku izpodbijane sodbe ni bila izrecno opozorjena, da se lahko sodba v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani, izpodbija le iz razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, saj stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji jih daje zakon (prim. VSL sodba I Cp 126/2015 z dne 19. 3. 2015).

16Dejstvo, da se je tožena stranka v nadzorstvenem postopku sklicevala na posodobljeno verzijo Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 2/2018, ki takrat še ni veljala, na pravilnost odločitve ne vpliva. Kot pojasnjeno zgoraj, je sporno navodilo (da zdravnikovega svetovanja o dietoterapiji ni mogoče obračunati kot samostojne storitve) veljalo že v Navodilih za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018. Ta pa so očitno veljala že v času sprejetja Dogovora z dne 31. 1. 2018 oziroma pred podpisom Pogodbe z dne 16. 5. 2018, saj se oba omenjena dokumenta na Navodila za obračun zdravstvenih storitev izrecno sklicujeta, nobena od strank pa ni zatrjevala, da bi v vmesnem času (tj. od 31. 1. 2018 do 1. 9. 2018) obstajalo kakšno drugačno navodilo glede obračuna spornega šifranta 91412. V zvezi s prenehanjem veljavnosti Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018 pa sicer drži pritožbeno stališče, da je tožena stranka nelogično zapisala, da so ta navodila (št. 1/0218) veljala do 1. 2. 2018 oziroma do 1. 9. 2018. Vendar je jasno, da je pravilen datum izteka veljavnosti Navodil za obračun zdravstvenih storitev št. 1/2018 lahko bil le 1. 9. 2018, ko je začela veljati njihova posodobljena verzija št. 2/2018.

17Pritožnica končno trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da se šifranti od leta 1982 niso spremenili (s tem pa tudi ne njihovo vrednotenje), da samostojnost storitve potrjuje odsotnost zvezdic pri šifrantu 91412 in v zvezi s stališčem tožene stranke iz leta 2001, s katerimi je tožeča stranka skušala prepričati, da v Navodilih za obračuna zdravstvenih storitev razlaga šifranta 91412 ni pravilna (s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 8. in ne 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer jih je (pravilno) zavrnilo kot nerelevantne, saj prvi odstavek 37. člena Dogovora in drugi odstavek 8. člena Pogodbe izrecno napotujeta na uporabo Navodil za obračun zdravstvenih storitev. S tem so omenjena navodila postala del avtonomnega prava in kot taka za pravdni stranki zavezujoča. Torej tudi njihova določba, da ne gre za samostojno storitev, če storitev individualnega svetovanja o izvajanju dietoterapije opravi zdravnik. Gre za jasno določbo, zato drugačna razlaga ni mogoča, očitek sodišču prve stopnje, da ni presojalo navedb tožeče stranke glede vsebinske opredelitve storitve pod šifro 91412, pa je neutemeljen.

18Ker nerelevantne navedbe niso predmet dokazovanja, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo v zvezi z njimi predlaganega dokaza z izvedencem specialistom internistom, usmerjenega v diabetologijo (prvi odstavek 213. člen ZPP).

19Pritožbo proti odločitvi sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi je tožeča stranka vložila le posledično – če uspe s pritožbo zoper odločitev o zahtevku po osnovni tožbi. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi.

20Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ta je bil sprejet na podlagi 63. člena ZZVZZ.
² Gl. tč. 3, l. št. 27 spisa. Ob povedanem je neutemeljen tudi očitek kršitve razpravnega načela, ki pa tudi sicer ni dopusten pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti.