VSL Sklep II Cp 1842/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev prvostopenjskega sodišča:

1Sodišče prve stopnje je v pravdi zaradi motenja posesti tožencema naložilo, da v roku treh dni odstranita smreko in dva kompostnika z dvorišča na parceli 000/2, k. o. ..., ter štiri betonske cevi s parcele 000/1, k. o. ..., tako, da bo imela tožnica neoviran prehod za hojo in vožnjo samokolnice ter ročnih vozičkov (I. točka izreka); jima prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v soposest tožnice pri nemotenem prehajanju peš, s samokolnico in ročnim vozičkom po spornih parcelah (II. točka izreka); zavrnilo zahtevek v delu, s katerima je tožnica zahtevala izrek denarne kazni za primer kršitve prepovedi (III. točka izreka, ni izpodbijano) in tožencema naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov, ki bo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, da je tožnica imela soposest spornih parcel, ki sta jo motila toženca, njuno ravnanje je bilo samovoljno in protipravno in ni izpolnjevalo znakov za dovoljeno samopomoč.

Pritožbeni postopek:

3Zoper zanju neugodni del (I., II. in IV. točka izreka) izpodbijanega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki med drugim navajata, da sta se smreka in kompostnika ter cevi na spornih parcelah nahajali že vsaj 10. 4. 2019, ko je tožnica posnela prve fotografije, motenje 3. 5. 2019 pa ni v njihovi postavitvi, temveč v njihovi prestavitvi na način, da je prehod onemogočen. Kljub temu je sodišče tožencema naložilo, da morata odstraniti navedene predmete, s čimer pa ni dajalo pravnega varstva glede na zadnje posestno stanje, temveč je preseglo tožbeni zahtevek, ki bi ga bilo treba iz tega razloga v celoti zavrniti. Pravno nevzdržna je teza prvostopenjskega sodišča, da je šlo za ponavljajoča se motilna dejanja, saj naj bi tožnica med motilnimi dejanji večkrat vzpostavila prejšnje stanje. Napačna je ugotovitev, da sodna poravnava P 000/2000 in P 000/98 ne bi bila ovira za vsebinsko odločanje. Prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določbe drugega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika,¹ ki določa, da na silo ali skrivaj pridobljena dejanska oblast nad stvarjo ne uživa pravnega varstva nasproti tistemu, ki je izvrševal dovoljeno samopomoč. Deplasirana je obrazložitev prvostopenjskega sodišča, ki pohvali tožnico, da svoje posesti ni skrivala, temveč jo je izvrševala suvereno, na očeh drugih in v pripravljenosti boriti se zanjo (13. točka obrazložitve), kar je v nasprotju s 33. členom SPZ. Ekonomski interes sodišče utemeljuje s krožno argumentacijo, kar ni pravilno, saj bi moralo rešiti vprašanje, koliko težje oziroma ali sploh lahko tožnica zagotovi rabo kozolca tudi na drug način; v konkretnem primeru lahko tožnica le z nekaj koraki več pride do svojega kozolca po utrjeni makadamski poti.

4Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa odgovora nanjo ni podala.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku²) kršitev, sprejelo je pravilno odločitev, ki jo je tudi skrbno, sistematično in zgledno obrazložilo.

Glede obsega posestnega varstva:

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevano pravno varstvo, saj naj bi bilo motilno dejanje v prestavitvi smrečice, kompostnika in cevi, sodišče pa je naložilo tožencema odstranitev teh stvari. Prvo točko izreka izpodbijanega sklepa je treba brati celovito: »Toženca morata v treh dneh vzpostaviti prejšnje soposestno stanje tako, da odstranita […] tako, da bo imela tožnica neoviran prehod za hojo in vožnjo samokolnice ter ročnih vozičkov.« Če se upošteva celotno besedilo I. točke izreka in ne zgolj prve vrstice, je jasno in razumljivo, da ni sodišče tožencema naložilo odstranitve spornih smrečice, kompostnikov in cevi s parcele v celoti, temveč (le) tako in toliko, da bo imela tožnica neoviran prehod za hojo in vožnjo samokolnice ter ročnega vozička. Bistveni del izreka torej ni odstranitev stvari s parcele, temveč omogočitev prehoda. Sodišče toženima strankama tudi ne more in ne sme naložiti, na kakšen način morata izvršiti tožbeni zahtevek, kadar je izvršitev možno opraviti na več načinov;³ zato je izbiri tožencev prepuščeno, kako bosta izvršila naloženo obveznost: s popolno odstranitvijo navedenih stvari s parcele ali pa le z njihovo prestavitvijo na mesto, kjer ne bodo ovirale prehoda tožnici.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe (prvi odstavek točke B), da naj bi bilo nasprotje v obrazložitvi, ko sodišče enkrat ugotavlja, da je motilno dejanje postavitev določenih stvari, nato pa, da je to prestavitev stvari. Tudi tu pritožnika ne upoštevata obrazložitve sklepa kot celote, temveč se sklicujeta le na posamezne iz konteksta iztrgane dele. Sodišče prve stopnje je nedvoumno in logično razumljivo pojasnilo (primerjaj 17. točko obrazložitve), da je motilno dejanje v tem, da se je prehod med hišama, ki je bil dotlej delno zaprt s kompostnikom, s postavitvijo smrečice v zaboju popolna zaprl. Isto motilno dejanje je mogoče opisati bodisi kot prestavitev smrečice, bodisi kot postavitev smrečice na mesto, na katerem je stala v času motenja; razlika je zgolj semantična, prestavitev daje poudarek dejanju (premiku smrečice), postavitev pa posledici tega dejanja (končnemu nahajanju smrečice). Enako velja za cevi. Tako je jasno, da izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve tudi pravilno zavrnilo ugovor pravnomočno poravnane stvari (res transacta), ker sodna poravnava iz leta 2001 v ničemer ne rešujejo pravnega razmerja glede motenja posesti, kar je (edini) predmet ta pravde. Pritožba sicer pravilno povzema, da sta si v poravnavi P 000/2000 tožnica in prvi toženec dediščino razdelila tako, da je tožnica prvemu tožencu prepustila v izključno last in posest med drugim tudi sporni parceli. S sodno poravnavo se je tožnica najbrž⁴ odrekla svoji pravici do posesti, kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je posest naknadno pridobila, pa četudi v nasprotju z izrecnim dogovorom v sodni poravnavi. Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, so pravno zgrešena pritožbena izvajanja, da poravnavi izkazujeta tožničino opustitev posesti. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica posest izvrševala vsaj štiri leta (12. in 13. točka obrazložitve), sploh ni konkretizirano izpodbijana.

Glede tožničine posesti:

10Sodišče prve stopnje je tožencema pravilno pojasnilo, da se v sporu zaradi motenja posesti ne odloča o pravici do posesti, pravni podlagi posesti, dobrovernosti itd. (33. člen SPZ in 426. člen ZPP) in da je posest (pravno varovana) dejanska oblast nad stvarjo. Posestno varstvo torej ni odvisno od tega, ali ima tožnica pravico do posesti. Številne pritožbene navedbe gradijo prav na dejstvu, da toženca (najbrž) imata pravico do posesti, tožnica pa ne, kar pa v motenjskem sporu ni pomembno. Gre za pritožbene navedbe o tem, da »se sodišče ne ukvarja z vprašanjem, ali, kdaj in kako bi tožnica pridobila soposest na spornih parcelah od prve tožene stranke kot njunega zemljiškoknjižnega lastnika,« da nista izkazani »ne volja prve tožene stranke in ne dejanska izročitev posesti tožnici s strani prve tožene stranke,« da tožnici nikoli po sklenitvi sodnih poravnav ni bila dovoljena raba spornih parcel, da se je tožnica s poravnavo odrekla soposesti in je po mirni poti nikoli več ni dobila nazaj, in o kršitvi ustavne pravice do lastnine.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo⁵ (17. točka obrazložitve), da je tožnica potem, ko sta ji toženca pot večkrat zaprla oziroma onemogočila s postavljanjem različnih ovir, to vsakič znova vzpostavila prav z dejanji, ki jih tudi toženca naštevata v pritožbi in torej očitno nesporno priznavata, da so se zgodila (odtujitev ograje, uničevanje in razmetavanje ovir). S temi dejanji si je tožnica omogočila prehod po sporni trasi, kar ustreza izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo in s tem posesti, ne glede na to, ali je tožnica imela pravico do uporabe prehoda in ali je morda tožencema povzročila škodo (primerjaj 33. člen SPZ in 426. člen ZPP). Bistveno je, da si je tožnica s temi dejanji (vsakič znova) omogočila prehod po dotedanji trasi oziroma poti in s tem ponovno pridobila (so)posest.

12Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve skrbno in pravilno pojasnilo, kakšna je razlika med nadaljevanim in ponavljajočim se motenjem, v 17. točki obrazložitve pa, zakaj je v konkretnem primeru šlo za ponavljajoče motenje. Teh razlogov pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija, razen s tezo, da naj bi tožnica s svojimi ravnanji, ko je tako ali drugače odstranjevala ovire, ki sta jih nastavljala toženca, ne vzpostavila ponovno svoje soposesti. Ta teza je zmotna, saj je posest dejanska oblast nad stvarjo, in to dejansko oblast si je tožnica z odstranjevanjem ovir tudi pridobila nazaj. Pri tem ni pomembno, ali je tožnica ravnala nesorazmerno okoliščinam primera. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za ponavljajoče motenje in da je tožba posledično pravočasna.

13Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi bilo treba ugotoviti, kdaj naj bi tožnica začela uporabljati sporni parceli, kar naj bi sodišče prve stopnje v celoti opustilo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica na bistveno enak način posest izvrševala vsaj zadnja štiri leta, kar je tudi skrbno in natančno obrazložilo (primerjaj 13. točko obrazložitve); teh pravilnih in popolnih razlogov prvostopenjskega sklepa pritožba ne izpodbija konkretizirano.

O ugovorih izvrševanja posesti kljub prepovedi, na silo, skrivaj, o vprašanju samopomoči in ekonomskega interesa:

14Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in obširno obrazložilo, zakaj ne gre za na silo ali skrivaj pridobljeno posest, ki ne uživa pravnega varstva (19. do 21. točka obrazložitve) in teh ugotovitev pritožba argumentirano niti ne napada. Sploh ne prereka pravilne in ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se lahko na viciozno posest sklicuje zgolj tisti, ki je proti kršilcu izvrševal dovoljeno samopomoč, in da v obravnavanem primeru toženca samopomoči že pojmovno nista mogla izvajati, ker sploh ne zatrjujeta, da bi jima tožnica odvzela soposest.

15Ker je med strankami obstajala soposest (ki se je kazala v tem, da so lahko oboji uporabljali sporni prehod, pri čemer je morala tožnica občasno odstranjevati ovire, ki sta jih nastavljala toženca) in ker toženca sploh ne zatrjujeta, da bi tožnica njima onemogočala uporabo prehoda ali kaj podobnega, je jasno, da ravnanja tožencev ne ustrezajo pravnemu standardu samopomoči. Samopomoč, ko je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (21. točka) ni v tem, da eden od soposestnikov – ne glede na pravico do posesti – drugega soposestnika izključi iz posesti. Pritožba pravilno ugotavlja, da mora biti samopomoč ustrezna oziroma primerna okoliščinam, vendar to ne pomeni, da sta toženca z besedno prepovedjo uporabe poti izvrševala samopomoč. Toženca spregledata, da je med zakonskimi pogoji v 31. členu SPZ določena tudi nujnost samopomoči. Ker je samopomoč izjema od pravila, da se mora varstvo pravic zahtevati v ustreznih sodnih postopkih, jo je treba – kot vse izjeme – tolmačiti ozko. To pomeni, da mora zaradi motilnega dejanja, zoper katero se uporabi samopomoč, groziti kakšna konkretna, resna nevarnost,⁶ pa okoliščine ne omogočajo, da bi imetnik pravice zahteval sodno zaščito, torej če bi sodna pomoč prišla prepozno.⁷ Take nevarnosti pritožnika sploh ne zatrjujeta in si je v konkretnih okoliščinah (občasna tožničina hoja in vožnja z ročnim vozičkom ali samokolnico) tudi pritožbeno sodišče ne more zamisliti.

16Ko pritožnika navajata, da si je prvi toženec ob neučinkovitosti verbalne prepovedi edino s postavljanjem ovir lahko zagotovil izključno posest svojih nepremičnin, sta si sama nehote odgovorila, zakaj v tem primeru ne gre za samopomoč, in tudi na pritožbeni očitek, zakaj je pravno varstvo tožnici treba zagotoviti. Toženca sta s postavljanjem ovir spremenila dotedanji način izvrševanja soposesti oziroma dejanske oblasti nad stvarjo, ki se je kazal v tem, da je tožnica bolj ali manj redno, četudi ne vsakodnevno⁸ uporabljala sporni prehod. S postavitvijo ovir sta ji toženca to (začasno, dokler jih ni tožnica odstranila) onemogočila, s čimer sta tožnico izključila od soposesti. Torej sta toženca s svojim ravnanjem spremenila dotedanji način izvrševanja (so)posesti.

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je eden od ključnih razlogov, zakaj se daje v sodnem postopku posestno varstvo tudi osebam, ki nimajo pravice do posesti ali celo kršijo pravice drugih, v preprečevanju samovolje in jemanja pravice v svoje roke. Prav s tem namenom (preprečevanje samovolje, stihije in nasilja, kar v demokratični družbi ni sprejemljiv način reševanja konfliktov) je tudi utemeljeno stališče, da se kot pravno upoštevno motilno dejanje načeloma šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja dotedanji način izvrševanja posesti. V tem se posestno varstvo tudi razlikuje od postopkov, kjer se ugotavlja pravica do uporabe stvari (na primer v zvezi s služnostmi ali nujno potjo).

18Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno tožencema razlagati, na kakšen način bi si mogli zagotoviti »učinek dovoljene samopomoči,« saj sodišče strankam ne daje pravnih nasvetov, pritožbeno sodišče pa lahko pojasni, da SPZ pozna pravna sredstva, s katerimi lahko lastnik doseže pravno varstvo zoper osebo, ki brez pravnega naslova posega v njegovo lastninsko pravico.

19Sodišče prve stopnje ni »pohvalilo« in podpiralo ravnanj tožnice, ki jih izpostavlja pritožba, temveč je z ugotovitvijo, da je tožnica posest uveljavljala suvereno, na očeh drugih in navkljub volji lastnikov, utemeljilo zgolj (pravilno) ugotovitev, da posesti, katere varstvo sedaj zahteva, ni uveljavljala skrivaj.

20Glede ekonomskega interesa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi o tem vprašanju sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Kot je bilo že pojasnjeno, je posestno varstvo namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je načeloma ekonomski interes podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni. Posestno varstvo načeloma uživa vsaka samovoljna sprememba dosedanjega načina izvrševanja posesti, zato vprašanje, koliko daljša bi bila druga možna pot do kozolca in vrta, v tem primeru ni relevantno. Ker sta toženca samovoljno spremenila dosedanji način izvrševanja soposesti, je tožnica upravičena do posestnega varstva in pri tem ne gre za krožno argumentacijo, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo (22. točka obrazložitve), da bi sledenje stališčem tožencev razvodenelo bistvo motenjske pravde. Tudi s temi argumenti sodišča prve stopnje se toženca sploh substancirano ne soočita, temveč ponavljata teze iz postopka na prvi stopnji, ki temeljijo na njuni (domnevni) pravici do posesti, kar pa je že v izhodišču napačno.

21Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena, zato jo je na podlagi 2. točke 265. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

22Ker toženca s pritožbo nista uspela, morata sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, št. 1/95 z dne 22. 6. 1995.
⁴ Ker gre za motenje posesti, pritožbeno sodišče ni ugotavljalo, ali se je tožnica res odrekla pravico do posesti ali ne.
⁵ Obširne, skrbne in pravilne dokazne ocene ter dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija.
⁶ Primerjaj sklep VSL I Cp 648/2019.
⁷ Primerjaj sodbo VSL II Cp 613/2018.
⁸ V 12. in 13. točki obrazložitve prvostopenjskega sklepa je ugotovljeno, da je tožnica soposest izvrševala dovolj pogosto, da je upravičena do varstva, da pogostnosti uporabe ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti in da to niti ni bistveno; teh ugotovitev pritožba argumentirano ne izpodbija.