VSC Sodba I Cpg 11/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 36/2020 z dne 12.10.2020 izreklo: ″I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 3.219,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 dalje do plačila. II. V presežku, to je za znesek 460,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2019 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 805,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.″

2Zoper sodbo v celoti je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu v ZPP in pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

Presoja sodišča prve stopnje

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da je tožena stranka (prej Adriatic Slovenica d.d.) s tožečo stranko sklenila avtomobilsko zavarovanje, katerega sestavni del je polica št...za osebni avtomobil Mercedes Benz, komercialne oznake C/220 d 4 MATIC AMG Line Avt., št. šasije:... in sicer za obdobje od 4. 7. 2018 do 24. 4. 2019 in z zavarovalno polico je med drugim dogovorjeno zavarovanje avtomobilskega kaska po osnovi za obračun premije v višini 46.032,00 EUR z 1% odbitno franšizo; (-) da je kot zavarovalec bila na zavarovalni polici navedena tožeča stranka, vendar brez dodatka s.p, kot zavarovanec pa družba .... , tožeča stranka je vozilo dobila v uporabo kot leasingojemalka na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. ... z dne ..., ki jo je sklenila z leasingodajalcem družbo ...; (-) da ni sporno, da je bilo vozilo, ki je predmet zavarovanja, dne 21. 3. 2019 poškodovano v prometni nezgodi in da je popravilo vozila izvedla družba ... d.o.o., ki je tožeči stranki izdala račun št. 610101296 z dne 24. 5. 2019 v znesku 19.438,77 EUR; (-) da je tožena stranka račun le delno plačala v višini 15.679,88 EUR iz naslova zavarovanja avtomobilskega kaska, preostanek plačila v višini 3.679,88 EUR pa je zavrnila in ga je zato 27. 9. 2019 plačala tožeča stranka, ki v pravdi terja povračilo preostanka plačila s pripadki; (-) da je ugovor aktivne legitimacije, kot ga je podala tožena stranka, neutemeljen, čeprav drži, da tožeča stranka ni bila pravna lastnica vozila, ampak zgolj leasingojemalka, vendar pa je s tem, ko je trdila, da je ekonomska lastnica in posestnica predmetnega vozila, izkazala premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal in je tako tožeči stranki kot leasingojemalki potrebno priznati aktivno legitimacijo, tožeča stranka pa od tožene stranke sme zahtevati vračilo zneska, ki ga je sama delno plačala po izstavljenem računu, ker zatrjuje, da bi ta znesek dejansko morala plačati tožena stranka in kot samostojna podjetnica nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe in gre tako za isto osebo, zato je neutemeljen ter neupošteven ugovor, da je na leasing pogodbi tožeča stranka navedena kot samostojna podjetnica, na zavarovalni polici pa brez pristavka s.p.; (-) da je tožena stranka ugovarjala stroškom popravila 19.438,77 EUR in je iz naslova zavarovalnine za avtomobilski kasko priznala in plačala znesek 15.679,88 EUR, medtem ko je zavrnila plačilo zneska v višini 3.298,57 EUR zaradi podzavarovanja ter znižala zavarovalnino za odbitno franšizo (1%) v znesku 460,00 EUR; (-) da je odbitna franšiza delež škode, ki ga nosi zavarovanec oziroma v konkretnem primeru tožeča stranka kot zavarovalec in ker je z zavarovalno polico dogovorjena odbitna franšiza v deležu 1%, je tako utemeljen ugovor tožene stranke, ki ga tožeča stranka ni uspela izpodbiti, da škodo, ki predstavlja 1 % osnove 46.032,00 EUR, torej znesek 460,32 EUR ni dolžna kriti, temveč škodo na račun odbitne franšize krije tožeča stranka, zato je tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 460,32 EUR kot neutemeljen zavrnjen (točka II. izreka sodbe); (-) da tožena stranka ni dokazala ugovornih navedb, da je bilo vozilo ob začetku zavarovalne dobe vredno več kot je znašala osnova za obračun premije in da je bilo podzavarovano v višini 17%; (-) da je na zavarovalni polici kot osnova za obračun premije naveden znesek 46.032,00 EUR, kot znesek dodatne opreme je naveden znesek 0,00 in tožena stranka je sama navedla, da je bilo za vozilo sklenjeno zavarovanje na celotno vrednost (polno zavarovanje) v smislu 7. člena Splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil ter pojasnila, da se pri določitvi premije za zavarovanje vozila ob sklenitvi oziroma obnovitvi zavarovanja upošteva nabavna vrednost novega vozila na dan sklenitve zavarovanja, ta se določa na podlagi baze podatkov Eurotax, novo nabavna vrednost je sestavljena iz cene novega vozila (po katalogu oziroma po oceni strokovne službe na centrali) ter vrednosti dodatne opreme (1. odstavek 10. člena Splošnih pogojev); (-) da tako že iz splošnih pogojev izhaja, da se osnova za obračun premije določi po ceniku oziroma po oceni strokovne službe zavarovalnice in je zato zaključiti, da tožeča stranka ni imela nobenega vpliva pri določitvi te vrednosti in je zato bila utemeljeno prepričana, da je vozilo polno zavarovano; (-) da je zavarovalni zastopnik M. G., zaslišan kot priča, izpovedal, da je najprej po telefonu pridobil vse podatke o vozilu in na podlagi tega pripravil zavarovalno polico, ki je bila kasneje podpisana in izrecno potrdil, da je opravil ogled predmetnega vozila in po ogledu ni bilo razlogov, na podlagi katerih bi popravil polico; (-) da je zaključiti, da je tožena stranka (po svojem zastopniku) tista, ki je na podlagi baze podatkov Eurotax in strokovnih znanj ocenila nabavno vrednost vozila, na podlagi izvedenega ogleda vozila pa bi se morala in bi se lahko prepričala ali je njena ocena pravilna in ker je tožena stranka najkasneje po opravljenem ogledu vozila lahko ugotovila stanje in opremo vozila, je prevzela riziko, da bo morala izplačati zavarovalnino skladno z zavarovalno polico; (-) da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na vrednost vozila iz podatkovne kartice, kjer je nad žigom družbe ... ročno zapisana vrednost vozila v višini 55.440,46 EUR, saj ta način določanja vrednosti (po nastanku škodnega dogodka) ni v skladu s splošnimi pogoji tožene stranke in ker je torej vrednost osnove za obračun premije v fazi sklenitve pogodbe enostransko določila tožena stranka (kot strokovnjakinja) in ker iz same zavarovalne police ne izhaja, da bi se tožeča stranka strinjala s podzavarovanjem, nasprotno tožeča stranka je bila ob sklenitvi zavarovalne pogodbe prepričana, da bo v primeru nezgode dobila povrnjeno celotno škodo, ni mogoče pritrditi toženi stranki, da so izpolnjeni pogoji za sorazmerno zmanjšanje zavarovalnine v posledici podzavarovanja v smislu 960. člena Obligacijskega zakonik; (-) da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo 3.219,56 EUR (I. točka izreka sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2019 dalje ( po četrtem odstavku 27. člena Splošnih pogojev obveznost zavarovalnice zapade v plačilo v roku 14 dni po dnevu, ko sta bila ugotovljena temelj za izplačilo in obseg škode in tožeča stranka je toženo stranko s pozivom z dne 4. 7. 2019 seznanila z obveznostjo plačila zavarovalnine).

Odločitev pritožbenega sodišča

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

10Pritožba sicer izpodbija sodbo v celoti, čeprav ima pravni interes le za izpodbijanje sodbe glede I. točke izreka sodbe, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in v tem obsegu je pritožbeno sodišče tudi obravnavalo pritožbo, ki je glede izpodbijane II. točke izreka ni izrecno zavrglo kot nedovoljeno zaradi pomanjkanj pravnega interesa (določba 343. člena ZPP).

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora in sme paziti po uradni dolžnosti.

12Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

13V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339.člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka), ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka) in seveda pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi in je zato po mnenju tožene stranke, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo zmotno dokazno oceno, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Ker je dejansko stanje skupek pravno relevantnih dejstev, je jasno, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno takrat, kadar ni ugotovljeno kakšno bistveno odločilno dejstvo. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in predstavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in je v nasprotju s podatki spisa in sodno prakso.

15Pritožba pojasnjuje, da je tožena stranka zavrnila plačilo sedaj vtoževane terjatve iz razloga podzavarovanja in obrazloži, da je tožena stranka vozilo zavarovala po nabavni vrednosti novega vozila, določeni po Eurotax metodologiji na dan sklenitve oziroma na dan obnove zavarovanja, ki je znašala 46.032,00 EUR in je tožena stranka je glede na tako sklenjeno pogodbo ob nastanku škodnega primera svojo pogodbeno obveznost pri izplačilu zavarovalnine v celoti izpolnila. Pritožba pritrdi, da je res, da je trditveno in dokazno breme o vsebini zavarovalne pogodbe na toženi stranki, vendar meni, da v obravnavnem primeru ni mogoče pritrditi, da tožeča stranka pri določitvi vrednosti zavarovanja ni imela nobenega vpliva, in da je bila prepričana, da je vozilo polno zavarovano. Pritožba trdi, da je tožena stranka prepričana, da je tožeča stranka pogodbo s takšno vsebino zavestno in hote sklenila, in sicer iz razloga plačila nižje premije in zato ni mogoče slediti razlogom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka ob ogledu vozila lahko ugotovila stanje in opremo vozila. Vozilo je bilo ogledano in ob tem je bilo ugotovljeno, da je nepoškodovano. Glede na dejstvo, da z ogledom vozila ni mogoče ugotoviti dodatno vgrajene opreme (ali izboljšave) ni mogoče slediti očitku in oceni sodišča prve stopnje, da bi se zavarovalni zastopnik tožene stranke na podlagi tako opravljenega ogleda prepričal, ali je ocena vrednosti vozila pravilna. Splošno znano je dejstvo, da je to naloga osebe, ki sklepa zavarovanje, da zavarovalnega zastopnika seznani z dodatno opremo vozila, kar tožeča stranka ni naredila.

16Pritožba nadalje trdi, da sta se v obravnavanem primeru pravdni stranki sporazumeli in določili zavarovalno vsoto, to je vrednost 46.032,00 EUR, in sicer na zahtevo tožeče stranke, ki je zavarovalnemu zastopniku posredovala prometno dovoljenje za vozilo, ki je bilo predmet zavarovanja in kjer je navedena identifikacijska številka vozila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nepravilno vpisala (napačno) vrednost vozila, in da je bila tožeča stranka pri sklepanju pogodbe zavedena (ni imela nobenega vpliva pri določitvi vrednosti), ne drži. V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje, kjer je višina zavarovalnega kritja točno določena, kar pomeni, da je morebitna obveznost tožene stranke omejena na že navedeno zavarovalno vsoto. V praksi je določitev obsega zavarovalnega kritja - stvar zavarovalnega produkta, ki ga ponuja zavarovalnica, odločitev glede nakupa takšnega produkta pa je v izključni pristojnosti zavarovalca/potrošnika, ki se odloča, pri kateri zavarovalnici bo glede na obseg zavarovalnega produkta svoj nakup izvedel.

17Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ocenilo nasprotujoči si izpovedbi tožnice in zavarovalnega zastopnika in ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni imela vpliva pri določitvi vrednosti ni pravilna. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na vrednost vozila iz podatkovne kartice, kjer je nad žigom družbe A. ročno zapisana vrednost vozila v višini 55.440,46 EUR.

18Pritožba očita še, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer tožeče stranke ni pozvalo, da predloži homologacijo in račun za vozilo, prav tako pa tudi ni pri družbi .... ni opravilo uradnih poizvedb glede vrednosti osebnega vozila MERCEDES - BENZ, GLC/220 d (ob nakupu) in glede dodatne opreme predmetnega vozila. Tožena stranka vztraja, da je osebno vozilo znamke MERCEDES - BENZ, GLC/220 d, reg. št. .... v višini 17% (v znesku 3.298,57 EUR) podzavarovano. Posledica podzavarovanja je, da se škoda ob nastopu zavarovalnega primera povrne v razmerju med zavarovalno vsoto in zavarovalno vrednostjo.

19Vse obširne pritožbene navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kar očitno pritožba spregleda, ker kot pritožbeni razlog navaja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

20Pritožba sama pove, da je tožena stranka vozilo zavarovala po nabavni vrednosti novega vozila, določeni po Eurotax metodologiji na dan sklenitve oziroma na dan obnove zavarovanja, ki je znašala 46.032,00 EUR, kar pa se je v posledici škodnega dogodka in nastale škode pokazalo kot podzavarovanje, za kar pa naj bi bila odgovorna tožeča stranka, ki naj bi zamolčala dodatno opremo vozila, slednje pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ker je štelo, da tožena stranka na podlagi pričevanja njenega zavarovalnega zastopnika ni uspela dokazati.

21Pritožba ne očita, da bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo zavarovalnega agenta in prav na podlagi njegove izpovedbe je sodišče prve stopnje stopnje zaključilo, da je zavarovalni agent bil tisti, ki je v zavarovalni polici določil vrednost vozila kot osnovo za kasko zavarovanje in da je ta zavarovalni agent opravil tudi ogled vozila po sklenitvi zavarovanja in da ni ugotovil okoliščin, da bi bilo vozilo podzavarovano, pritožbene navedbe, da na ogledu ni mogoče ugotoviti morebitne dodatne opreme vozila, pa so ne le pritožbena novota, temveč tudi nelogične, saj je zavarovalni agent strokovnjak, ki mora nedvomno biti sposoben zaznati morebitno dodatno opremo vozila, ki ni bila zajeta v zavarovalni polici. Ravno temu je namenjen dodati ogled po sklenitvi zavarovalne police in če agent ni zaznal dodatne opreme, je pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka namenoma zamolčala dodatno opremo vozila v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka sama odgovorna za zatrjevano podzavarovanje.

22Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob ugotovljenem, da je vozilo bilo zavarovano na nabavno vrednost novega vozila po Eurotax metodologiji in da je to vrednost ugotovil njen zavarovalni zastopnik, ne more svoje neskrbnosti pri določanju zavarovalne osnove, prevaliti na tožečo stranko in se izogniti izplačilu stroškov popravila vozila s sklicevanjem na podzavarovanje kot ga ureja 960. člen OZ. Pravilno je uporabilo materialno pravo, ko je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku.

23Pritožba tudi ne more biti uspešna z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh po toženi stranki predlaganih dokazov, saj ne pove, kakšne posledice to ima za presojo. Če pritožba meni, da bi bilo drugače ugotovljeno dejansko stanje, je potrebno ponovno poudariti, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, tako kot ga ugotovi sodišče prve stopnje in ravno zato to ni dovoljen pritožbeni razlog. Če pritožba meni, da je ne izvedba določenih dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je to ravno tako nedovoljen pritožbeni razlog, ker pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

24Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

25Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

27Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

28Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 375 točk, po 11. členu OT 7,5 točke za materialne stroške, kar skupaj zanaša 382,50 točk , ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006.