960. člen OZ

Ne glede na to, da je za zavarovalnico določena višja stopnja skrbnosti kot za zavarovalca, je od njega vseeno mogoče pričakovati (vsaj to), da preveri pravilnost podatkov v zvezi s predmetom zavarovanja.

Ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki se ukvarja z logistiko in transportom, ne more vzdržati pritožbeno stališče, da se zaposlena pri tožeči stranki ob sklenitvi zavarovalne police na zavarovano vrednost 5.000,00 EUR ni zavedala, da je približno 50.000,00 EUR vredno vozilo podzavarovano. Zavarovalna zastopnica je sicer izpovedala, da je zaposleno pri tožeči stranki v telefonskem pogovoru tudi na to dejstvo posebej opozorila, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno tudi, da so bili tožeči stranki ob podpisu zavarovalne police izročeni splošni pogoji, ki definirajo pojem podzavarovanja in njegove posledice.

Po odškodninskem principu premoženjskega zavarovanja je pogoj za obveznost zavarovalnice izpolnjen z nastankom škode. Navadno škodo pa predstavlja zmanjšanje premoženja. Iz toženkinih splošnih pogojev izhaja, da se je zavarovatelj - toženka, zavezala nadomestiti vrednost oziroma zmanjšanje vrednosti kot posledice izvedene vlomne tatvine (ali poskusa vlomne tatvine) ukradenih, uničenih ali poškodovanih zavarovanih stvari. Splošni pogoji tako nikjer ne določajo, da so zavarovane le stvari, ki jih ima zavarovanec na podlagi prodajne pogodbe ali da morajo te biti plačane, oziroma da škoda nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun.

Vse obširne pritožbene navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti, kar očitno pritožba spregleda, ker kot pritožbeni razlog navaja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob ugotovljenem, da je vozilo bilo zavarovano na nabavno vrednost novega vozila po Eurotax metodologiji in da je to vrednost ugotovil njen zavarovalni zastopnik, ne more svoje neskrbnosti pri določanju zavarovalne osnove, prevaliti na tožečo stranko in se izogniti izplačilu stroškov popravila vozila s sklicevanjem na podzavarovanje kot ga ureja 960. člen OZ.

Zavarovanje na novo vrednost zavarovalcu očitno vzbuja zaupanje, da zavarovalna vsota ne odstopa od zavarovalne vrednosti in zato ne pričakuje, da bi ga lahko zadele posledice podzavarovanja. Že z jezikovno razlago izraza „nova“ vrednost pridemo navzkriž s temeljnim konceptom podzavarovanja, saj se vrednost ob začetku zavarovalne dobe in vrednost ob kasnejši točki v času lahko razlikujeta, zavarovanje na novo vrednost pa naj bi zavarovalcu nudilo varnost prav s svojim prilagoditvenim elementom prihodnjim razmeram. Čeprav OZ v 960. členu ureja podzavarovanje in posebni pogoji v splošnih določbah prav tako opisujejo, na kakšen način razmerje med zavarovalno vsoto in vrednostjo posledično vpliva na izplačilo zavarovalnine, pa določbe o zavarovanju na novo vrednost-standard iz poglavja C obravnavanih posebnih pogojev povprečnega zavarovalca zavedejo do te mere, da je prepričan, da bo dobil škodo povrnjeno do višine zavarovalne vsote iz zavarovalne police. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ne po jezikovni, ne po logični razlagi navedenih spornih določb posebnih pogojev ni mogoče najti enopomenske interpretacije. Zato je v skladu s 83. členom OZ potrebna razlaga teh določil v korist zav

Tožena stranka je zgolj navedla, da te navedbe tožeče stranke prereka. S takšno floskulo pa se stranka ne more razrešiti obveznosti obrazloženega prerekanja dejstev, ki jih je navedla nasprotna stranka.

Revizija se dopusti glede vprašanja razlage Posebnih pogojev zavarovanja hiše HIŠA-07/11 pri zavarovanju stanovanjske hiše na "nova vrednost - standard".

Tožnik zasleduje zmotno stališče, da zavarovalno vrednost na zavarovalni polici predstavlja zavarovalna vsota, oziroma da je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti. Kot določa 960. člen OZ in drugi odstavek 3. člena Posebnih pogojev, je podzavarovanje podano, če se ugotovi, da je bila ob začetku zavarovanja vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote. V takšnem primeru se zavarovalnina sorazmerno zmanjša, razen če je v pogodbi dogovorjeno drugače. Do s strani sodišča prve stopnje ugotovljene zavarovalnine v vrednosti potrebnih stroškov sanacije v znesku 76.398,83 EUR bi tožnik bil upravičen le, če bi imel hišo zavarovano za zavarovalno vsoto, ki je enaka zavarovalni vrednosti. Ker pa temu ni tako, je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo odstotek podzavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zastopniku tožene stranke predložila samo račun italijanskega proizvajalca in ničesar drugega, da konkretno vozilo ni uvrščeno v katalog Eurotax, da je tožeča stranka glede vrednosti avtodoma strokovnjak, saj je njena dejavnost zastopstvo, prodaja in servis avtodomov R., zaradi česar je zavarovalni agent vrednost, kot jo je posredovala tožeča stranka upravičeno štel za verodostojno vrednost. Toženi stranki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri določitvi zavarovalne vsote, ne glede na to, da vrednosti ni ocenila strokovna služba tožene stranke.

Pri podzavarovanju je zavarovalna vsota manjša od vrednosti zavarovane stvari. Zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovanec se zato sorazmerno zmanjša, če ni drugače dogovorjeno (1. odstavek 960. člena OZ). Takšen položaj ne nasprotuje načelom zavarovalnega prava. Je dopusten in je v dispoziciji pogodbenih strank. Ne gre torej za nična, nepravična niti nejasna določila, ki bi jih bilo treba razlagati drugače, kot so zapisana.

Sodišče bi moralo upoštevati podzavarovanje, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ne glede na to, da gre za dokazno breme toženke, izvedenca pa je predlagal tožnik. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ne pomeni, da sodišče ne sme upoštevati dejstva, ki je stranki v škodo, če tega dejstva sama ni bila dolžna dokazovati.

Ali je bila s postopanjem Višjega sodišča v Ljubljani, v okoliščinah konkretnega primera, toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem (pravica do izjave) glede ugotavljanja časovnega trenutka, po katerem se presoja vrednost zavarovane stvari pri podzavarovanju?

Stroga obličnost ni pogoj za veljavnost zavarovalne pogodbe, saj bi v nasprotnem v konkretnem primeru zavarovalec zaradi nepodpisane police izgubil svoje pravice. Takšno strogost bi težko opravičili s splošnim interesom ali interesom pogodbenih strank. Po drugi strani pa zavarovalec zaradi nepodpisane police ne more biti v boljšem položaju, kot bi bil, če bi polico podpisal. Pomembno je, kaj je v polici dejansko zapisano in ne, kaj zavarovalec misli, da bi v njej moralo pisati, in tudi ne, kaj se je z agentom tožene stranke dogovarjal. Dopustnost sočasnih ustnih dogovorov v smislu 56. člena OZ je treba pri zavarovalnih pogodbah razlagati ozko. Pogoju, da jih je mogoče upoštevati, če se z njimi zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene stranke, ustrezajo le takšni ustni dogovori, ki hkrati nasprotni stranki ne povzročijo bistvenih obremenitev in ne otežijo njenega položaja.