VSM Sodba I Cp 113/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati tožeči stranki znesek 45.508,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2019 dalje do plačila (izrek pod točko I.) ter 3.116,08 EUR pravdnih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila (izrek pod točko II.).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je odločitev sodišča, ki je zahtevku po plačilu odškodnine zaradi škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi neplačanih kapitaliziranih obresti ugodilo, napačna ter materialnopravno zmotna. Potrjuje, da sta pravdni stranki v letu 2010 poslovno sodelovali in sicer na ta način, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) „našla“ kupca montažnih hiš, ki jih je izdelalo podjetje M. d.o.o.,S.S. s.p., ki je bil tudi prokurist navedenega podjetja pa je tožniku za posredovanje plačal provizijo. Prepričan je, da bi provizijo bila dolžna zagotoviti družba M. d.o.o., ki je posel opravila in ne on, zato ni podane njegove odškodninske odgovornosti. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je odgovoren za škodo, ki je zaradi neplačila provizije nastala tožniku iz razloga, ker bi ga naj „zavajal“ ter, da je „spregledalo“, kljub obsodilni sodbi zoper njega, da ni deloval v lastnem imenu, ampak kot prokurist družbe M. d.o.o.,S.S. s.p. Ugovarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo njegove zamude s plačilom ter da ni pravilno odločilo o njegovem ugovoru zastaranja, saj je prepričan, da bi sodišče v tem postopku moralo uporabiti določilo 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da za obresti kot občasne terjatve velja triletni zastaralni rok ter da ne gre za terjatev za katero bi se uporabile določbe glede zastaranja v zvezi s kaznivim dejanjem. Predlaga, da „pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni na način, da tožbeni zahtevek v vtoževani višini kot neizkazanega zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

3Tožnik je vložil odgovor na pritožbo v katerem se zavzema za potrditev sodbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet tožbenega zahtevka je plačilo zneska 45.508,33 EUR, ki predstavlja seštevek zneska 27.361,89 EUR kapitaliziranih obresti od zneska 39.000,00 EUR za čas od 1. 2. 2011 do 28. 6. 2010 in zneska 18.146,44 EUR kapitaliziranih obresti od zneska 26.700,00 EUR za čas od 1. 5. 2011 do 28. 6. 2019. Tožnik uveljavlja navedeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki mu jo je toženec povzročil s kaznivim dejanjem poslovne goljufije in v zvezi s slednjim mu je bil del škode v višini 65.700,00 EUR že priznan v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca. Tožnik uveljavlja svoj tožbeni zahtevek kot odškodnino za nadaljnjo premoženjsko škodo, nastalo v posledici protipravnega ravnanja toženca, okvalificiranega kot kaznivo dejanje.

6Pravdno sodišče je v primeru identičnega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, kar pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Pravdno sodišče teh dejstev, ki ob enem tvorijo podlago o obstoju civilne odgovornosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Pravdno sodišče je torej vezano na ugotovitev dejstev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice in glede nastanka prepovedane posledice (obstoj kaznivega dejanja) ter na ugotovitev, da je bil storilec prišteven in kriv (kazenska odgovornost). Zaradi takšne vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo v pravdi zaradi plačila odškodnine iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, le ta ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo storjeno, da ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni bilo vzročne zveze, da škoda ni nastala, saj je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza kaznivemu dejanju. Pravdno sodišče lahko tako v odškodninski pravdi samostojno ugotavlja le dejstva o višini škode in presoja morebitni ugovor toženca o zastaranju.

7Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na dejstva o protipravnem dejanju toženca, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je utrpel tožnik, ugotovljena v obsodilni kazenski obsodbi, so toženčevi ugovori, da se v razmerju do tožnika ni zavezal plačati provizij ter da je deloval le v svojstvu prokurista samostojnega podjetnika, neutemeljena. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje so namreč takšne ugovorne trditve v direktnem nasprotju z vsebino izreka pravnomočne kazenske obsodilne sodbe iz katere jasno in nedvomno izhaja, da je bil toženec tisti, ki se je bil zavezal tožniku plačati provizijo, da je ni plačal, pa tudi, da so bila prav njegova protipravna ravnanja oziroma sklop njegovih ravnanj, za katera odgovarja kazensko, vzrok za tožniku nastalo škodo in da mu je prav z njimi povzročil veliko premoženjsko škodo najmanj v višini 65.700,00 EUR, zaradi česar mu je tudi kazensko sodišče naložilo, da je le to škodo dolžan poravnati.

8Sodišče je tudi glede njegove krivde pravilno zaključilo, da je toženec ravnal protipravno, da se je zavedal svojih posledic in ravnanj, ki so nastale zaradi njih in da jih je hotel, kot tudi, da so bila njegova ravnanja zavestno usmerjena k temu, da oškoduje tako tožnika kot kupce hiš, in zato ni nobenega dvoma, da toženec odškodninsko odgovarja tožniku za nastalo nadaljnjo škodo. Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da vsak sam odgovarja za svoja dejanja in da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, torej v konkretnem primeru toženec.

9V konkretnem primeru tožnik, kot že pojasnjeno, uveljavlja nadaljnjo sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo in jo uveljavlja v obliki navadne škode.

10Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v letu 2010 dogovorili, da je toženec dolžniku dolžan provizijo plačati takrat, ko bo prejel predplačilo od kupcev, kar je bilo konec septembra 2010, saj je toženec predplačilo od družine U. v znesku 80.000,00 EUR prejel poleti 2010, od družine B. v znesku 54.000,00 EUR oziroma 56.000,00 EUR septembra 2010. Tožnik je torej utemeljeno pričakoval in je bil upravičen, da bo toženec provizijo plačal najkasneje do konca septembra 2010 in ker toženec obveznosti ni izpolnil v dogovorjenem roku, to je do 30. 9. 2010, je zato prišel v zamudo (299. člen OZ), in je od 1. 10. 2010 dalje dolžan poleg provizije v skupnem znesku 65.700,00 EUR plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Neutemeljeni so, glede na obrazloženo, pritožbeni ugovori, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zamude ter da je tožnik pravico do zakonskih zamudnih obresti pridobil šele s pravnomočnostjo kazenske obsodilne sodbe od 29. 3. 2019 dalje. Ob tem je tudi izpostaviti, da je tožnik toženca večkrat ustno in pisno opominjal, da izpolni svoje obveznosti, vendar le ta provizije ni plačal, temveč se je vedno izgovarjal in odlagal plačilo ter obljubljal, da mu bo le to plačal. Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da so 30. 9. 2010 nastopile okoliščine, ki potrjujejo zapadlost toženčeve obveznosti plačila provizije. Tožnik je nedvomno dokazal, da mu je premoženjska škoda nastajala kontinuirano od 1. 10. 2010 dalje ter da je odškodninska obveznost v plačilo zapadla s trenutkom njenega nastanka, ter vsakodnevno (165. člen OZ), zato je toženec dolžan tožniku v povezavi s prvim poslom plačati 27.361,89 EUR, ki predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od dogovorjene provizije 39.000,00 EUR od 1. 2. 2011 do 28. 6. 2019 (priloga A6), v povezavi z drugim poslom pa 18.146,44 EUR, ki predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od dogovorjene provizije 26.700,00 EUR od 1. 5. 2011 do 28. 6. 2019 (priloga A7), skupaj torej odškodnino v znesku 45.508,33 EUR.

11Utemeljen tudi ni toženčev ugovor zastaranja v zvezi s pravico tožnika zahtevati izpolnitev vtoževane odškodninske obveznosti. Toženec, kot že pojasnjeno, je bil s pravnomočno kazensko sodbo spoznan storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1, in škoda, ki jo je s tem kaznivim dejanjem povzročil tožniku obsega premoženjsko škodo, prisojeno v kazenskem postopku, kot tudi v tem postopku vtoževano škodo. V konkretnem primeru je torej bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi se izteče šele s časom, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, a le pod pogojem, da je za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok (prvi odstavek 353. člena OZ). Za kaznivo dejanje goljufije zakon predpisuje, da kazenski pregon zanj zastara v 20 letih od storitve kaznivega dejanja (3. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 228. člena KZ-1), kar pomeni, da bi zastaranje vtoževane odškodninske obveznosti nastopilo šele v letu 2030. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 347. člen OZ o zastaranju občasnih terjatev.

12Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilna, tako v dejanskem, kot tudi v materialnopravnem smislu (353. člen ZPP). V postopku pred prvostopnim sodiščem pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

13Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tudi tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je v njem le ponovil že svoje dosedanje navedbe, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje (155. člen ZPP).