VSRS Sodba XI Ips 5199/2021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. B. in zagovornice obdolženega A. C. se zavrneta.

II. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega A. D. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepi I Kpd 5199/2021 z dne 1. 2. 2021 obdolženim A. B., A. C. in A. D. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da se obdolženci v sostorilstvu storili kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolžencem je v pripor vštela čas pridržanja. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 5199/2021 z dne 5. 2. 2021 pritožbe obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljene.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega A. B., zagovornica obdolženega A. C. in zagovornica obdolženega A. D., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izrečene odločbe. Zagovornik obdolženega A. B. v zahtevi trdi, da ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in da bi bilo zoper njega mogoče odrediti hišni pripor. Zagovornica obdolženega A. C. v zahtevi izpostavlja, da obdolženec v hišnem priporu ne bi mogel ponoviti očitanega kaznivega dejanja. Zagovornica obdolženega A. D. pa v zahtevi navaja, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti preiskovalna sodnica vzgojne ukrepe, ki so bili izrečeni obdolžencu, neutemeljeno štela v njegovo škodo, in da bi bilo zoper obdolženca mogoče odrediti hišni pripor. Vložniki zahtev Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolžence odpravi, oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

3Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njihovo zavrnitev. Navedla je, da je sodišče v obrazložitvi sklepov konkretno obrazložilo obstoj utemeljenega suma za vsakega izmed obdolžencev, da so prepričljivo obrazložene tudi okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti, in da je sodišče utemeljeno ocenilo sorazmernost in nenadomestljivost priporov z milejšimi ukrepi.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženci in njihovi zagovorniki seznanjeni. O odgovoru se je izjavila zagovornica obdolženega A. C., ki je ponovila trditve zahteve in poudarila, da je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva "splošen in nepoglobljen".

B.

5Obramba obdolžencev v zahtevah za varstvo zakonitosti sicer trdi, da obdolženci očitanega kaznivega dejanja niso storili, da je obdolženi A. B. le prevažal ostale soobdolžence v Grosuplje, da v zvezi z njim v oškodovančevi hiši ni bilo najdenih nobenih sledi, da je preiskovalna sodnica v zvezi z obdolženim A. C. podala argumente "preveč hipotetično", da "razen tega, da se je A. C. nahajal v avtomobilu z ostalimi soobdolženci, ni drugega dokaza ali sledi, ki bi kazala na obdolženca kot sostorilca kaznivega dejanja". S temi trditvami, vezanimi na obstoj obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, po vsebini ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Neutemeljena je tudi trditev zagovornika obdolženega A. B. in zagovornice obdolženega A. C., da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, in da bi bilo pripor zoper obdolženca mogoče nadomestiti s hišnim priporom.

7Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo s težo in nevarnostjo obdolžencema očitanim kaznivim dejanjem in okoliščinami, da naj bi kaznivo dejanje storila premišljeno, načrtovano in dobro pretehtano. V zvezi z obdolženim A. B. je ugotovilo, da je bil že desetkrat obsojen za premoženjska kazniva dejanja, obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil v času preizkusne dobe, poleg tega je brez zaposlitve, premoženja in prejemnik denarne socialne pomoči. Sodišče je zaključilo, da naj bi si preživljanje zagotavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj. V zvezi z obdolženim A. C. pa je ugotovilo, da je bil že enaintridesetkrat obsojen pretežno za premoženjska kazniva dejanja, da izrečene pogojne in zaporne kazni nanj niso vplivale, da je zoper njega vložena pravnomočna obtožnica zaradi sedmih kaznivih dejanj velike tatvine, da je brez poklica, premoženja in zaposlitve, in da mu finančna pomoč, ki jo prejema s strani države, ne zadošča za preživetje. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti obdolženih A. B. in A. C. so razumni in kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bosta obdolženca na prostosti nadaljevala z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

8Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo tudi, da je v povezavi z visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženih A. B. in A. C., pripor v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - hišnim priporom.

9S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornih razlogov in možnostjo nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, da je obdolženi A. C. oče sedmih mladoletnih otrok, ki ga nujno potrebujejo, vložnica ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Zagovornica obdolženega A. D. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je preiskovalna sodnica "nepravilno ugotovila subjektivne okoliščine za odreditev pripora zoper obdolženca". Kršitev utemeljuje z navedbami, da ponovitvena nevarnost obdolženca temelji na izrečenih vzgojnih ukrepih, ki so bili zoper njega izrečeni v mladoletniških kazenskih postopkih. Navaja še, da je šlo za milejše prestopke, da se mladoletnik ni zavedal pomena storjenih kaznivih dejanj, in da ni mogoče govoriti o njegovi kontinuirani kriminalni dejavnosti. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je sodišče obdolžencu izrečene vzgojne ukrepe neutemeljeno štelo v njegovo škodo.

11Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa¹ je razvidno, da je sodišče na subjektivne okoliščine v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženega A. D. v odločilni meri sklepalo na podlagi več vzgojnih ukrepov, ki so bili obdolžencu kot mladoletniku izrečeni zaradi kaznivih dejanj po 176. členu KZ-1, 211. členu KZ-1 in prvem odstavku 341. člena KZ-1. Sodišče je iz obrazložitve zadnjega izrečenega vzgojnega ukrepa z dne 8. 1. 2020 razbralo, da obdolženec nima izobrazbe, da ni nadaljeval z dokončanjem osnovne šole, da si ne išče zaposlitve, in da se ni odzval vabilu Večnamenskega romskega centra. Zaključilo je, da je do svojih ravnanj nekritičen in da vzgojni ukrepi na njega niso vplivali pozitivno v smislu, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

12V skladu z določbo 86. člena Kazenskega zakonika (KZ) se podatki iz evidenc o vzgojnih ukrepih smejo dati samo sodiščem, državnim tožilstvom in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku. Iz navedene določbe je razvidno, da se sodiščem, državnim tožilstvom in policiji smejo dati podatki o vzgojnih ukrepih le, če jih potrebujejo za kazenski postopek proti mladoletniku. Nobenemu od navedenih državnih organov ni mogoče sporočiti podatkov o vzgojnem ukrepu zoper mladoletnika, ko se zoper njega vodi kazenski postopek ali izvršuje kazenska sankcija zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil že po doseženi polnoletnosti. Izključeno je torej, da bi sodišča lahko odraslega storilca štela za povratnika v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera mu je bil še v času mladoletnosti izrečen vzgojni ukrep.²

13Vrhovno sodišče je v sodbi XI Ips 51527/2017 z dne 18. 1. 2018 presodilo, da je treba pritrditi zahtevi, da se v skladu s 186. členom KZ podatki iz evidenc o vzgojnih ukrepih smejo dati sodiščem samo v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku. V tej zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer zavrnilo, ker je med drugim ugotovilo, da bi sodišče do zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti prišlo tudi brez podatka iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov. Poleg tega se sodišče v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca v pretežni meri ni oprlo na podatke iz evidenc o izrečenih vzgojnih ukrepov in na njihovi podlagi sklepalo o obdolženčevi predkaznovanosti.

14Kot že rečeno, je sodišče v obravnavanem primeru subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženega A. D., utemeljilo z obdolžencu izrečenimi vzgojnimi ukrepi za kazniva dejanja, ki jih je storil kot mladoletnik, oziroma z okoliščinami, ki so razvidne iz obrazložitve izrečenih vzgojnih ukrepov. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z jezikovno docela jasno določbo 86. člena KZ, ki sodišču prepoveduje, da bi pridobilo podatke o vzgojnih ukrepih, ki so bili obdolžencu izrečeni za kazniva dejanja, ki jih je storil kot mladoletnik. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ponovitvena nevarnost obdolženca temelji na subjektivnih okoliščinah, ki jih sodišče pri odreditvi pripora ne bi smelo upoštevati, kar ima za posledico, da obdolženčeva ponovitvena nevarnost ni ustrezno obrazložena.

C.

15Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. B. in zagovornice obdolženega A. C. uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16Ker je Vrhovno sodišče v zvezi z obdolženim A. D. ugotovilo, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ponovitveno nevarnost obdolženca v odločilni meri utemeljilo na podatkih, ki jih v skladu z določbo 86. člena KZ ne bi smelo uporabiti, je v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo. Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je v vmesnem času pripor zoper obdolženca na podlagi izpodbijanega sklepa že potekel.

¹ 28. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 9. stran sklepa preiskovalne sodnice.
² Bele I. (2001): Kazenski zakonik s komentarjem: splošni del, GV Založba, Ljubljana, str. 474 do 475.