VSM Sklep I Cpg 46/2021

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zavrglo.

Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) z odločitvijo ne soglašata. Po njuni oceni je presoja sodišča prve stopnje, da izdaja sklepa o zavarovanju ni dopustna, zmotna. Res je, da je bil nad toženo stranko (v nadaljevanju toženko) začet postopek prisilne poravnave (sklep St 2242/2020 z dne 23. 12. 2020), kar pa še ne pomeni, da predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati. Pritožnika se v zvezi s tem sklicujeta na sodno prakso, ki tudi v primeru začete prisilne poravnave pod določenimi pogoji dopušča nadaljevanje postopka izvršbe ali zavarovanja (odločbe UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020, VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011 in VSL II Ip 2504/2015 z dne 15. 9. 2015). Iz citiranih odločb izhaja, da se že začeti izvršilni postopki z začetkom postopka insolventnosti ne prekinejo, če tečejo zaradi uveljavitve upnikove nedenarne terjatve, ki ne more vplivati na obseg premoženja insolventnega dolžnika.

V skladu s stališči navedenih sodišč pritožnika zaključujeta, da gre v obravnavani zadevi za uveljavitev nedenarne terjatve, ki v ničemer ne vpliva na obseg premoženja insolventnega dolžnika (toženke) in za katero v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da se z začetkom prisilne poravnave ne spremeni v denarno. Nedenarna terjatev, v zvezi s katero sta pritožnika predlagala izdajo začasne odredbe, tudi ne posega v namen, ki ga upniki zasledujejo z začetim postopkom prisilne poravnave nad dolžnikom (toženko). Pritožnika tako menita, da so glede na sodno prakso, upoštevaje teleološko razlago oziroma namen, ki ga zasleduje določba prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za zavarovanje ugodi. Podrejeno se zavzemata razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek. V njuno korist naj sodišče druge stopnje odloči o stroških pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna.

V obravnavani zadevi sta tožnika (tudi družbenika) v skladu s tretjim odstavkom 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) vložila tožbo, s katero zahtevata, da se njun (so)družbenik, družba S. d.o.o., izključi iz družbe E. d.o.o. Resslova ul., N.m.. Za zavarovanje svoje nedenarne terjatve sta predlagala izdajo začasne odredbe s predlogom, da se toženki prepove zahtevati dostop oziroma se ji prepove dostopati, prenašati ali kako drugače razpolagati z informacijami o zadevah družbe E. d.o.o. in se ji ne dovoli vpogled v knjige in spise te družbe.

Ker se je po vložitvi predloga za zavarovanje nad toženko začel postopek prisilne poravnave (sklep Okrožnega sodišča St 2242/2020 z dne 23. 12. 2020), je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da izdaja začasne odredbe (po začetku postopka insolventnosti) ni dopustna, saj ne gre za izjeme iz tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP¹, v primeru katerih je sklep o zavarovanju mogoče izdati.

Pritožnika (v zvezi s sprejetim stališčem) utemeljeno opozarjata, da se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP² ne uporablja tako kategorično oziroma ne velja tako absolutno, kot je njegovo uporabo in veljavnost razumevalo sodišče prve stopnje. To nenazadnje izhaja tudi iz stališč sodne prakse, na katere se sklicujeta (že) pritožnika. Odločbe sodišč, predvsem odločbi UPRS II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020 in VSRS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, se sicer nanašajo na prekinitev postopkov izvršbe zaradi insolventnosti dolžnika po 132. členu ZFPPIPP, a jih je (glede na namen, ki ga zasledujejo) povsem mogoče aplicirati tudi na postopke zavarovanja in na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

V tem kontekstu velja poudariti (delno to izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011, ki se nanaša na prekinitev postopka izvršbe zaradi osebnega stečaja), da določba prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP „služi“ zagotovitvi namena stečajnega postopka (hkratnega in enakomernega poplačila stečajnih upnikov iz stečajne mase) in zagotovitvi (zaščiti) namena postopka prisilne poravnave iz 136. člena citiranega zakona (zagotovitve finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema), pri čemer pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka tega postopka, izjema so zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice (160. člen ZFPPIPP). Iz tega a contrario sledi: če izvršilni postopek oziroma postopek zavarovanja ne vplivata na obseg premoženja insolventnega dolžnika, to ne more biti razlog, da se predlagana izvršba oziroma zavarovanje ne bi smela dovoliti.

Aplicirano na obravnavano zadevo to pomeni, da je treba za pravilno razumevanje namena prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP presoditi, kakšna terjatev je predmet predlaganega zavarovanja. Odločilen je odgovor na vprašanje, ali gre za nedenarno terjatev, ki (lahko) neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika (toženke), ki je v postopku prisilne poravnave. Po izoblikovanem stališču sodne prakse se namreč v skladu s 161. členom ZFPPIPP³ z začetkom prisilne poravnave v denarne pretvorijo le tiste nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika⁴.

V obravnavani zadevi se tožnika zavzemata za zavarovanje njune nedenarne terjatve, ki je povezana s pravico družbenika iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1, v skladu s katerim sme slednji zahtevati, da se drugi družbenik, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, izključi iz družbe. Gre torej za nedenarno terjatev, ki se brez dvoma ne more pretvoriti v denarno, saj takšna kot je (po svoji naravi in vsebini) ne more vplivati na premoženje insolventnega dolžnika (toženke).

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zaključku izpodbijanega sklepa v točki točki 4 obrazložitve, da že zgolj dejstvo začetka postopka insolventnosti (postopka prisilne poravnave) predstavlja pravno oviro za dovolitev zavarovanja. Potrebna je (bila) še materialno pravna presoja, kakšna terjatev je predmet predlaganega zavarovanja. V obravnavani zadevi jo je na podlagi utemeljenih pritožbenih ugovorov opravilo sodišče druge stopnje in ugotovilo, da je postopek zavarovanja v obravnavani zadevi (ne glede na vsebino prvega odstavka 131. in ne glede na to, da ne gre za izjemo iz tretjega odstavka citiranega člena) dopusten. Ali je predlog za zavarovanje po materialnem pravu utemeljen (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju), pa bo moralo sodišče prve stopnje kritično presoditi v nadaljevanju postopka.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za zavarovanje: 1. zahtevka upnika za uveljavitev ločitve in izločitvene pravice, razen če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice in 2. terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka.

2 Po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju.

3 Nedenarna terjatev upnika do insolventnega dolžnika se z začetkom postopka prisilne poravnave pretvori v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave.

4 Odločba VSL I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014