VSL Sodba II Cp 2152/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 230,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka (1) dolžna opustiti vznemirjanje lastninske pravice tožnikov glede parcele 653/1, 653/2, 653/3 in 654/0 vse k.o. X, še zlasti pa v roku 15 dni zoper vsakokratnega lastnika objekta, ki leži na parceli 649/0 k.o. X pri pristojnem sodišču vložiti tožbo za njegovo odstranitev v delu, ki v naravi predstavlja javno pot in je v toženkini lasti, tako da bo omogočena normalna prevoznost javne poti v širini 3,45 m ter po izvršljivosti navedene sodbe in v primeru, da obveznost po sodbi ne bo prostovoljno izpolnjena, zoper njega sprožiti postopek izvršbe, (2) se toženki prepoveduje v bodoče posegati v lastninsko pravico tožnikov glede navedenih nepremičnin. Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki povrniti stroške postopka.

2Tožnika v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Izvedensko mnenje potrjuje, da je dostop do nepremičnin v lasti tožnikov v najožjem delu širok 2,20 m, da navedena širina omejuje povprečen dostop za motorna vozila, ki gravitirajo za potrebe povprečnega gospodinjstva in da lahko določene omejitve nastopijo že pri terenskih in kombiniranih ter lahkih tovornih vozilih. Če je sodišče menilo, da je mnenje nejasno in kontradiktorno, bi moralo izvedenca zaslišati (tako sklep VS RS II Ips 145/2017), namesto tega pa je tak predlog pritožnikov zavrnilo.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ne pride v poštev uporaba 212. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker je parcela 810 k.o. X javno dobro, imata pritožnika enak položaj kot služnostni upravičenec glede služeče parcele v zasebni lasti. Ker navedeni položaj ni urejen na drug način, gre za zakonsko praznino, ki jo je treba zapolniti z analogijo. Toženko veže Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Po 97. členu ZCes-1 je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, posegi pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca. Soglasje sme biti izdano le, če s predlaganim posegom niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej. Ne glede na širino varovalnega pasu ni sporno, da kozolec ne posega le v varovalni pas, ampak v samo cesto. Toženka je s konkludentno izraženim soglasjem povzročila slabo prevoznost ceste, ki je v zimskem času tudi neočiščena. Toženka se na njune pozive ni odzvala. S tem je ravnala tudi v nasprotju s 3. členom Zakona o stvarnem premoženju države in lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), ki določa, da upravljanje stvarnega premoženja lokalne skupnosti pomeni predvsem skrbi za pravno in dejansko urejenost.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni dokazana toženkina korist od vznemirjanja. Navedla sta, da je izkazana korist najmanj v prihranku stroškov za pluženje.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Presoja navedb o režimu javnih cest kot javnega dobra ne spada v pristojnost pravdnega sodišča. Ustrezno varstvo njunega položaja je zagotovljeno pred upravnim sodiščem. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da toženka niti neposredno niti posredno ne vznemirja lastninske pravice tožnikov. Zahtevek je neizvršljiv. Z izpolnitvijo obveznosti se položaj tožnikov ne bi izboljšal.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika sta zahtevek za opustitev vznemirjanja lastninske pravice glede parcel v njuni lasti utemeljevala s trditvami, da do teh parcel vodi javna pot v toženkini lasti, da dostopno pot zožuje kozolec, ki sega prek sosednje parcele na javno pot, in da zaradi tega do njunih parcel ne morejo dostopati večja vozila (gasilno, reševalno, vozilo za čiščenje odpadnih voda, vozila zimske službe) in da toženka s tem krši svojo obveznost v zvezi s splošno dostopnostjo javnega dobra. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na stališču, da tožnika nista dokazala, da bi toženka imela neposredno, dejansko korist od tega, da kozolec delno sega na javno pot in da je to korist odobrila.

6Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni dokončalo dokazovanja z izvedencem. Sodišče je pojasnilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna, ker dejstva, ki jih je ugotavljalo z njegovo pomočjo, niso (več) pomembna za odločitev o zahtevku. Ker gre za dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga, očitana pomanjkljivost ne posega v pravico tožnikov do izjave.

7Pred presojo o pravilnosti stališča v izpodbijani sodbi o vprašanju, ali ima toženka korist od zatrjevanega posega (opustitve), je treba odgovoriti na vprašanje, ali sporno toženkino ravnanje predstavlja nedopustno (prekomerno) vznemirjanje lastninske pravice tožnikov. Okvir za presojo predstavljajo določbe SPZ o dolžni obzirnosti lastnikov v sosedstvu. Po splošni določbi 73. člena SPZ morajo lastniki sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pri uporabi nepremičnine so dolžni opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njihove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija) (75. člen SPZ). V primerih nedopustnega vznemirjanja lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje (99. člen SPZ).

8Po tožbenih trditvah je vir vznemirjanja del zgradbe, ki stoji na javni poti in ki onemogoča dostop do nepremičnin v njuni lasti z večjimi vozili. Ker pravica do dostopa do nepremičnine ni sestavni del lastninskih upravičenj glede te nepremičnine, sam obstoj zgradbe ne vpliva na izvrševanje lastninskih upravičenj glede njunih parcel. Da bi imela druge vrste civilnopravnega upravičenja, ki bi se nanašal na pravico do dostopa, pa tožnika nista zatrjevala. Zahtevek sta utemeljevala z upravičenji, ki izvirajo iz položaja sosednje parcele kot javnega dobra, ta pa jima ne dajejo zahtevanega varstva po 99. členu SPZ. Drži sicer, da je toženka dolžna zagotavljati dostopnost javnega dobra vsem pod enakimi pogoji.¹ Pravilno je tudi stališče tožnikov, da je toženka kot upravljavka občinskih cest dolžna zagotavljati varen in neoviran promet po javni poti kot eni od vrst občinske ceste.² Iz teh toženkinih nalog pa ne izhajajo civilnopravna upravičenja tožnikov. Enaka dostopnost javnega dobra za vse korenini namreč v javnopravni ureditvi pravnega položaja te stvari.³

9Neutemeljeno je opozorilo tožnikov na pravno praznino in posledično potrebo po njeni zapolnitvi z določbami SPZ, ki urejajo varstvo služnostnih upravičenj. Upravičenja, ki izvirajo iz javnega dobra, se bistveno razlikujejo od upravičenj, ki izvirajo iz služnostne pravice. Ustanovitev javnega dobra in upravljanje z njim je v pristojnosti oblastnega organa, posameznikova upravičenja, ki izvirajo iz javnega dobra, pa niso izključujoča, kar je na drugi strani bistveni element (civilnih) stvarnopravnih upravičenj.⁴

10Poleg tega tudi ne drži, da civilno pravo ne varuje lastnikov sosednjih nepremičnin. Zagotovljeno je tako v okviru zgoraj predstavljenih določb sosedskega prava kot v obligacijskopravnem varstvu pred viri povečane nevarnosti (133. člen OZ). Ker iz navedb tožnikov ne izhaja, da bi iz toženkine nepremičnine izvirala večja nevarnost zanju ali za nepremičnine v njuni lasti, je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen.

11Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Upoštevaje pritožbeni uspeh sta tožnika dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 230,72 EUR, in sicer gre za strošek zastopanja v pritožbenem postopku (375 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po 11. členu Odvetniške tarife (7,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Čl. 3 v zvezi s 24. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1).
² Čl. 100 v zvezi s 25. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1.
³ Prim. Berden, v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 129.
⁴ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je za presojo o obstoju oziroma obsegu civilnopravnega varstva pomembno, ali gre za varstvo civilnih pravic ali varstvo upravičenj, ki izvirajo iz položaja stvari kot javnega dobra. Glej odločbi VS RS II Ips 746/2005 z dne 19. 3. 2008 in II Ips 238/2014 z dne 19. 5. 2016.