UPRS Sodba in sklep I U 1181/2020-

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1411/2020/4 (1312-21) z dne 7. 8. 2020 odpravi.

II. V preostalem delu (zoper odločbi Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 in št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 ) se tožba zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. .... 1994, državljan Kraljevine Maroko, omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožnik bo pridržan na prostore Centra za tujce (v nadaljevanju CT), in sicer od 7. 8. 2020 od 12.30 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 7. 11. 2020 do 12.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Z izpodbijano odločbo št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 je Policijska postaja za izravnalne ukrepe A. tožniku na podlagi prvega odstavka 64. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena, prvim odstavkom 66. člena in 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožniku izdala odločbo o vrnitvi in izrekla odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenija za čas 6 (šestih) mesece, z izpodbijano odločbo št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 pa je Policijska postaja za izravnalne ukrepe A. na podlagi prvega odstavka 76. in prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 tožniku odredila nastanitev v CT.

3V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je tožnik 18. 7. 2020 ilegalno vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške. Tožnik je bil zaradi postopka odstranitve iz države dne 21. 7. 2020 nastanjen v CT, kjer je 22. 7. 2020 izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje 7. 8. 2020 je navedel, da prosi za zaščito zaradi nemožnosti pridobitve dela in slabih razmer v Maroku. Povedal je, da osebnih dokumentov nima, ker je potni list in osebno izkaznico pustil pri prijateljevemu prijatelju v Turčiji. V Maroku pa ima še vozniško dovoljenje, rojstni list in izpisek iz matične knjige. Maroko je zapustil, ker je bil kot Berber diskriminiran. Udeleževal se je protestov, zaradi česar mu je policija grozila z zaporom.

4Toženka ugotavlja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo, v skladu s smiselno uporabo 97. člena ZTuj-2, v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, zato le-ta ni nesporno ugotovljena. Toženki se poraja očiten dvom tožnikovo zatrjevano identiteto, saj sam zatrjuje, da je dokumente namenoma pustil pri prijateljevemu prijatelju v Turčiji z namenom, da bi preprečil vračanje v izvorno državo. Motiv za tako ravnanje pa je po mnenju toženke v tem, da tožnik ne želi razkriti svojih pravih osebnih podatkov oz. je hotel otežiti njegovo vračanje v izvorno državo. Zato tožniku, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, še posebej, ker je obljubil, da bo poskusil pridobiti osebne dokumente, ki jih ima v Maroku, omejuje gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

5Toženka nadalje ugotavlja, da je tožnik kljub temu, da je že 18. 7. 2020 vstopil v Republiko Slovenijo, in da sta mu bili dne 21. 7. 2020 vročeni odločbi o nastanitvi v CT in vrnitvi, šele 22. 7. 2020 podal namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, kar kaže, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji oz. je zanjo zaprosil, da ga ne bi odstranili z ozemlja Republike Slovenije. Tožnikove izjave, da je ustno namero podal že na policijski postaji, takoj po prijetju, ter da naj bi lastnoročno izjavo o razlogih za mednarodno zaščito podal že takoj ob prihodu v CT, šteje za malo verjetne, kar pojasni. Pri tem posebej opozori na dejstvo, da se je tožnik ob prihodu na slovensko ozemlje tri dni izmikal vsem javnim cestam, da ga nihče ne bi našel, vključno s policijo, čeprav naj bi bila njegova ciljna država Slovenija, namesto da bi poiskal pomoč kogarkoli in zaprosil za mednarodno zaščito. S tem je objektivni pogoj podan. Poleg tega je bil tožnik po njegovih navedbah že pred približno mesecem prijet na slovenskem ozemlju in vrnjen na Hrvaško, pri čemer takrat za mednarodno zašito ni zaprosil. Prav tako si ni uredil vizuma. Toženka zato zaključuje, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito z namenom ovirati odstranitev iz države, tako da so izpolnjeni objektivni kriteriji in s tem pogoji za omejitev gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

6Gibanje na območje in prostore CT je toženka tožniku omejila na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit oziroma bi bilo z namestitvijo v azilni dom težko preprečiti tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za zaščito, kažejo, da je njegova prošnja očitno neutemeljena na podlagi 6. alineje 52. člena ZMZ-1, torej da jo vlaga zato, da bi onemogočil odstranitev. Posledično to pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da ne bo počakal na odločitev o prošnji, ampak bo prej zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka. Za njegovo nadaljevanje je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje.

7Tožnik se z izpodbijanim sklepom in odločbama ne strinja in zoper njih vlaga tožbo. V njej med drugim navaja, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso izpolnjeni zakonski pogoji, sprejeti standardi v sodbah ESČP in slovenskega Ustavnega sodišča in slovenskih rednih sodišč. Pojasnjuje, da če tožnik ne bi hotel vložiti prošnje za mednarodno zaščito, bi se Azilnemu domu izognil. Poleg tega iz spisa ne izhaja, da bi bili tožniku odločbi z dne 21. 7. 2020 vročeni in prevedeni pred uradno osebo ter da bi bil o tem sestavljen zapisnik. Prav tako iz spisa ni razvidno, da bi bila tožniku pred izdajo navedenih odločb dana možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Sicer pa je tožnik že ob prijetju v bližini Azilnega doma takoj navedel, da želi mednarodno zaščito. Razlog iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) torej ni podan. Pojasnjuje tudi, da tožnik ni bil obravnavan individualno, in da ni bil seznanjen z dejstvom, da si lahko vzame odvetnika, saj pred izdajo sklepa o vrnitvi ni imel možnosti podati prošnjo za mednarodno zaščito.

8Uveljavlja tudi, da ga ne bi smeli pridržati v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, niti zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti. Trdi, da je v njegovi zadevi več kot očitno, da ni znatno begosumen, sodna praksa pa je že sprejela stališče, da je bivanje v CT poseg v osebno svobodo.

9Glede razloga iz prve alineje tretjega odstavka 84. člena ZMZ-1 navaja, da toženka v izpodbijanem sklepu dvoma v tožnikovo istovetnost ni obrazložila. Zgolj dejstvo, da tožnik nima osebnih dokumentov za izkaz očitnega dvoma v istovetnost ne zadostuje. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnik tekom postopka spreminjal osebne podatke oziroma da bi bil nevaren za javni red in mir oz. da bi se v kakšni državi predstavljal z drugim imenom. Glede nevarnosti pobega pa je že Vrhovno sodišče RS odločilo, da je treba objektivne pogoje določiti v zakonu. Glede izpodbijanih odločb navaja, da se ne dasta izvršiti, zato sta nični, kar mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločb.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da ne glede na dejstvo, da tožnik podatkov o svoji identiteti ni spreminjal, to ne pomeni, da so njegove navedbe o njegovi identiteti resnične. Tožnikovo priznanje, da je dokumente pustil pri prijatelju v Turčiji z namenom, da bi preprečil vračanje v izvorno državo, vodi do zaključka, da bi jih lahko tudi priskrbel, če bi potreboval mednarodno zaščito. Opozarja na različen pravni položaj tujcev od prosilcev za mednarodno zaščito.

11Predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

12Tožba zoper izpodbijani sklep je utemeljena.

13Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore CT na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1.

14Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.

Glede razlogov za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

15Točka a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II¹ ureja situacijo, ko sme država članica prosilca pridržati, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. To določbo je Slovenija v svoj pravni red prenesla s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na Center za tujce), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

16Z navedeno določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.²

17Toženka očiten dvom v tožnikovo identiteto utemeljuje z dejstvom, da ji tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Dvom v prave osebne podatke prosilca pa utemeljuje tudi na tožnikovem brezbrižnem priznanju, da je dokumente pustil pri prijateljevem prijatelju v Turčiji.

18Sodišče se strinja s toženko, da je tožnik tisti, ki mora toženki izkazati svojo istovetnost in da mora to storiti s predložitvijo osebnih dokumentov, na podlagi katerih ga je mogoče identificirati. Zato se strinja tudi s presojo, da tožnik s tem, ko do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil nobenega osebnega dokumenta, ni ravnal v skladu z zakonom in ni nedvomno izkazal svoje identitete. Ne strinja pa se s presojo, da to že zadostuje za očiten dvom v tožnikovo istovetnost, to je, da tožnik ni oseba, za katero se izdaja. Res je, da tožnik s tem, ko toženki ne predloži osebnega dokumenta, otežuje njegovo identifikacijo, zlasti pa morebitno vračanje v izvorno državo, vendar pa to še ne pomeni, da podatki, ki jih navaja, niso resnični. Sicer pa je tožnik na obravnavi prepričljivo pojasnil, kaj je storil s svojimi dokumenti in zakaj ter zakaj jih še ni uspel pridobiti. Zgolj očiten dvom v resničnost zatrjevane identitete pa je lahko razlog za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

19Izpodbijani sklep pa je nezakonit tudi zato, ker iz njega ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar je (kot je predhodno pojasnjeno) druga pravno odločilna okoliščina, ki jo mora organ ugotoviti in obrazložiti za to, da lahko izreče ukrep omejitve gibanja na navedeni podlagi. Na to presojo pa ne more vplivati toženkino smiselno sklicevanje 119. člen ZMZ-1, saj se ta ureditev nanaša na varstvo osebnih podatkov prosilcev pred organi njegove izvorne države, ne pa na način zbiranja teh podatkov, kar ureja prvi odstavek 118. člena ZMZ-1.

20Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika.

Glede razlogov za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1:

21Toženka je pri presoji izpolnjenosti merila iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito, oprla na ugotovitev, da bi to lahko storil že kadarkoli po prehodu državne meje (18. 7. 2020), oziroma mesec pred tem, ko se je prvič nahajal na ozemlju Republike Slovenije, vendar je namero podal šele 22. 7. 2020, ko je bil že nastanjen v CT, in je že vedel, da bo z ozemlja Republike Slovenije odstranjen.

22Sodišče sodi, da toženka z navedenimi ugotovitvami objektivnega merila v konkretnem primeru ni ustrezno napolnila. Za izpolnjenost navedenega objektivnega merila namreč ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil že v postopku vračanja po ZTuj-2, temveč mora temeljiti na tožnikovih individualnih okoliščinah ter njegovem ravnanju pred vložitvijo prošnje in ob njej. V tem pogledu je pomembno tudi, ali mu je kot tujcu, ki se nahaja v tuji državi, znano kako in kdaj je dolžan izraziti prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer, da namero za prošnjo v Republiki Sloveniji lahko izrazi pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji (42. člen ZMZ-1), torej tudi na katerikoli policijski postaji. V zvezi s tem izpodbijani sklep razlogov ne navaja. Dejstvo, na katerem temelji izpodbijani sklep, da tožnik ni že takoj po prečkanju meje poiskal policijo in zaprosil za azil pa je logična, glede na tožnikovo preteklo izkušnjo, ko je prvič prečkal slovensko mejo, in bil takoj vrnjen na Hrvaško.

23Poleg tega je pomembno, da je pod določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki se s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prenaša v slovenski pravni red, spadajo primeri premišljenih zlorab azilnega postopka s strani tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito, saj gre za situacije, ko tujec izključno oziroma „samo“ zaradi zadržanja ali preprečitve odločbe o vrnitvi vloži prošnjo za mednarodno zaščito. To pa nujno zahteva, da toženka pri presoji izpolnjenosti objektivnega merila možnosti zaprositi za mednarodno zaščito ugotovi, ali je tožnik ravnal s takim namenom. To pa mora storiti tudi s presojo tožnikovih individualnih okoliščin.

24Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka pri presoji upoštevala tožnikove individualne okoliščine, to pa je zlasti njegovo sposobnost razumevanja in razločevanja postopkov, v katerih se nahaja, vključno s postopkom mednarodne zaščite, in s tem pomena, ki ga imajo njegova ravnanja in izjave, to je zlasti izrecna izrazitev zahteve za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotno se toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z obravnavanjem tožnika ob obravnavi s strani policije (21. 7. 2020) in ob podaji namere za podajo prošnje (23. 7. 2020) opira na listinsko dokumentacijo, ki se ne nanaša zgolj osebno na tožnika temveč na večje število tujcev. Policijska depeša ob prijetju z dne 21. 7. 2020 se tako nanaša na sedem oseb, elektronsko sporočilo z dne 23. 7. 2020 in uradni zaznamek z istega dne pa na 24 oseb, ki naj bi vse v razgovorih 22. 7. 2020 podale namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenega pa ni mogoče individualno - z vidika tožnika osebno - razbrati, kakšne so bile dejansko tožnikove možnosti, da je ob stiku s policijo razumel svojo pravno situacijo in obvezo, da policiji v tistem trenutku oziroma v postopku na policijski postaji pred namestitvijo v CT izrazi svojo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito.

25Glede na navedeno ne more biti nepomembno tudi zatrjevana in neprerekana navedba, da je bil tožnik namenjen v Ljubljano, da poišče Azilni dom. Tega verjetno ne bi storil, če v Sloveniji ne bi hotel zaprositi za mednarodno zaščito in bi hotel nadaljevati pot v tujino.

26Poleg tega iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu tudi ni razvidno, kdaj naj bi bil tožnik informiran o vsebini in pomenu postopkov glede podaje prošnje za mednarodno zaščito. Iz zapisnika o podaji prošnje z dne 7. 8. 2020 izhaja, da je bil tožnik informiran pred podajo prošnje, ne pa tudi, ali mu je bilo že pred namestitvijo v CT pojasnjeno kakšni so postopki in posledice njegovih ravnanj. Zato niti ni bistveno, ali je resnična tožnikova navedba, da je že v postopku pred policijo izrazil namero po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.

27Iz upravnega spisa pa tudi ni razvidno, ali oziroma na kakšen način je bil tožnik seznanjen z vsebino odločb o vračanju in nastanitvi.

28Glede na navedeno torej toženka ni upoštevala vseh tožnikovih individualnih okoliščin, to je zlasti njegovo sposobnost razumevanja pravne situacije, vključno z dejstvom, da se je sam napotil do Azilnega doma, in v tem pogledu ni ugotavljala, ali glede na take okoliščine tožnikova opustitev, da ob prvi objektivni priložnosti zaprosi za mednarodno zaščito, v konkretnem primeru v zadostni meri utemeljuje domnevo, da je kasneje podal prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi otežil ali preprečil odstranitev.

29To pomeni, da ugotovitev oziroma sklepanje toženke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive, ker v konkretnem primeru toženka ni pravilno uporabila objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj v konkretnem primeru ni izkazana utemeljena domneva, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive.

30Sodišče še dodaja, da ugotovitev objektivnega kriterija za omenjeno utemeljeno domnevo sam po sebi še ni dovolj za individualno oceno nujnosti ukrepa pridržanja na CT po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki je po vsebini enak odvzemu svobode. Temu mora slediti še test nujnosti za tak poseg v osebno svobodo. S tega vidika je toženka zmotno uporabila materialno pravo tudi zato, ker odločitve o izreku tega ukrepa ni obravnavala individualno³ glede na okoliščine v zvezi s tožnikom in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti, temveč se zgolj pavšalno, ne da bi to v izpodbijanem sklepu konkretno pojasnila, sklicuje na tožnikovo begosumnost.

31Sodišče je zato tožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

32Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 člena sodišče v primeru, kakršen je obravnavani (in sicer glede obeh uporabljenih alinej prvega odstavka in drugega odstavka) vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Vendar pa odprava izpodbijanega akta pomeni, da so s tem odpravljene tudi vse posledice, ki iz tega akta izhajajo. Z odpravo izpodbijanega sklepa torej preneha pravna podlaga za poseg v tožnikovo svobodo gibanja, česar vrnitev v ponovni postopek ne bi v ničemer spremenila. Sodišče je zato izpodbijani sklep le odpravilo, pripominja pa, da ne vidi ovir, da toženka ne bi kadar koli izdala novega sklepa z enako vsebino, seveda na podlagi ugotovitve, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

K II. točki izreka:

33Tožnik je po pooblaščenki vložil tožbo zoper tri različne upravne akte, in sicer izpodbijani sklep z dne 7. 8. 2020, ki se nanaša na pridržanje tožnika na prostore Centra za tujce ... na podlagi 84. člena ZMZ-1, odločbo o vrnitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020, ki se nanaša na odstranitev tožnika iz države in prepoved vstopa tožniku v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev na podlagi prvega odstavka 64., v zvezi s četrtim odstavkom 65., prvim odstavkom 66. in 68. členom ZTuj-2 in odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020, ki se nanaša na nastanitev tožnika v Centru za tujce v Postojni na podlagi 76. in 78. člena ZTuj-2.

34V skladu z določilom 35. člena ZUS-1 lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu le v primeru, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Sodišče je zato tožnika po pooblaščenki s pozivom I U 1181/2020-14 z dne 20. 8. 2020 pozvalo, naj sodišču do 20. 8. 2020 do 13.00 ure sporoči, v kolikor namerava pri Zunanjem oddelku tukajšnjega sodišča v Novi Gorici vložiti samostojni tožbi zoper odločbi Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 in št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020, nato pa mu je s pozivom I U 1181/2020-16 z dne 20. 8. 2020 rok podaljšalo do 20. 8. 2020 do 15.30 ure. Sodišče je tožnika tudi obvestilo, da je za odločanje o tožbi zoper odločbi Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 in št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 pristojen Zunanji oddelek tega sodišča v Novi Gorici ter ga opozorilo, da bo v primeru, da se na poziv sodišča ne bo odzval, obravnavalo le tožbo zoper prvo navedeni akt, to je izpodbijani sklep, v preostalem pa tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

35Ker se tožnik na poziv sodišča ni odzval, je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbi Policijske postaje za izravnalne ukrepe A., št. 2253-68/2020/53 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 in št. 2253-68/2020/54 (3E694-123) z dne 21. 7. 2020 zavrglo.

¹ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
² Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim. tudi sodbo in sklep tega sodišča I U 683/2020.
³ Glej določbo člena 8(2) Recepcijske direktive; C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 58; C-601/15 PPU, J.N., odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi O.M. v. Hungary, App. no. 9912/15, odst. 52