UPRS Sodba I U 2016/2018-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta nepravilnih tlorisnih dimenzij 14,60 m x 10,55 m + 2,10 m x 5,55 m, etažnosti: pritličje, nadstropje in izkoriščeno podstrešje, maksimalne višine 10,80 m s streho dvokapnico na zemljiščih s parc. št. 942/10 in 942/24, obe k.o. ..., ki jo izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); mu naložil, da mora do 1. 11. 2018 odstraniti navedeno gradnjo in vzpostaviti zemljišči v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrekel je tudi ukrepe iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da ni stroškov postopka (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo iz predložene projektne dokumentacije PGD ter stanja na terenu ugotovljeno, da tožnik ne gradi po gradbenem dovoljenju št. 351-487/81 z dne 23. 7. 1984, ampak gradi vsebinsko in oblikovno nov objekt – brez gradbenega dovoljenja. Na objektu je namreč opravil gradbene posege v nosilno konstrukcijo objekta (rušitev nosilnih sten v treh etažah in dozidava novih armiranobetonskih ter predelnih sten), s čimer je spremenil (povečal) tlorisni gabarit objekta; v vsaki od etaž (pritličje, nadstropje in izkoriščeno podstrešje) je izvedel po štiri stanovanjske enote. V skladu z navedenim gradbenim dovoljenjem pa ni bil izveden niti naklon strešnin niti armiranobetonsko stopnišče. Glede na opravljene posege organ ugotavlja, da ne gre za neskladno gradnjo (153. člen ZGO-1), temveč za nelegalno gradnjo (152. člen ZGO-1).

3Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 0612-101/2018-2-LMJ z dne 24. 8. 2018 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

4Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi z nepopolno oziroma nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja navaja, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil, da je objekt visok (maksimalno) 10,8 metra, zaradi česar naj njegova višina ne bi bila skladna z zahtevami OPN¹. Trdi, da je objekt višji od 11 metrov, kar bi prvostopenjski organ lahko ugotovil, če bi opravil potrebne meritve objekta na terenu oziroma če bi vpogledal v celotno projektno dokumentacijo. Na kraju samem je prvostopenjski organ pred izdajo izpodbijane odločbe sicer res opravil nekaj inšpekcijskih ogledov, objekt fotografiral, vpogledal v PGD za novo stanje objekta ter opravil poizvedbe in zaslišanje, vendar pa dejanskih meritev spornega objekta, ki bi bile nujno potrebne za ugotovitev pravilnega oziroma popolnega dejanskega stanja, ni nikoli opravil. Iz tega razloga ni mogel ugotoviti, kakšna je dejanska višina objekta, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je objekt popolnoma drugačen in da ima povečan tloris. Svojo odločitev je oprl zgolj na projekt ..., ki pa je glede ugotovitve maksimalne višine objekta napačen (do takega zaključka je prišel tudi projektant). Iz geodetskega načrta nasprotno pravilno izhaja, da je objekt visok od 11,41 do 11,53 metra. Nadalje še navaja, da je v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno tudi dejstvo, da je objekt napačne etažnosti. Upoštevaje OPN je namreč na območju EUP RD-144 dovoljena etažnost objektov do P + 2 ali do P + 1 + T, kamor gre uvrstiti tudi njegov objekt, ki vključuje pritličje, nadstropje in izkoriščeno podstrešje (P + 1 + Po). Objekt tako glede etažnosti v celoti ustreza pogojem iz OPN. Navaja še, da je sankcija odstranitve objekta preuranjena in pretirana, saj je postopek pridobitve gradbenega dovoljenja v teku. Poleg tega Gradbeni zakon (GZ) predvideva postopek legalizacije za objekte, ki so skladni z veljavnimi predpisi; za kar gre v njegovem primeru. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet tega upravnega spora je inšpekcijska odločba, s katero je toženka na podlagi 152. člena ZGO-1 (med drugim) odločila, da mora tožnik ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta, gradnjo odstraniti in na spornih zemljiščih vzpostaviti prejšnje stanje.

8Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe izhaja, da tožnik ne gradi po gradbenem dovoljenju, temveč gradi drug objekt. Toženka je ugotovila, da je tožnik zgradil objekt tlorisnih dimenzij 14,60 m x 10,55 m + 2,10 m x 5,55 m, etažnosti pritličje, nadstropje in izkoriščeno podstrešje, maksimalne višine 10,80 m s streho dvokapnico, v vsaki etaži pa izvedel po štiri ločene stanovanjske enote, ter da je to povsem drugačen objekt, kot je bil dovoljen z gradbenim dovoljenjem iz leta 1984, ki je dovoljeval gradnjo stanovanjske hiše tlorisnih dimenzij 13,90 m x 9,00 m + 3,00 m x 5,50 m.

9Po 152. členu ZGO-1 pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Za nelegalno gradnjo gre, če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

10Ker se po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta ali odstranitev objekta začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je za odločitev v tej zadevi bistveno le, ali tožnik gradi na podlagi gradbenega dovoljenja. Organ v inšpekcijskem postopku na podlagi 152. člena ZGO-1 zato ugotavlja le, ali ima izvedena gradnja podlago v gradbenem dovoljenju. Tega, da bi bila obravnavana gradnja izvedena na podlagi gradbenega dovoljenja, in sicer na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1984, ki ga navaja organ, ali katerega drugega gradbena dovoljenja, tožnik v tožbi ne zatrjuje.

11Tožnik v tožbi z navedbami o zmotno ugotovljeni višini objekta in napačno ugotovljeni etažnosti sicer uveljavlja, da je objekt zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom, vendar pa s tem glede na pojasnjeno ne more uspeti. Skladnost predvidene gradnje s prostorskim aktom je predmet odločanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa v inšpekcijskem postopku, v katerem inšpekcijski organ (kot rečeno) ugotavlja, ali je glede na zapoved iz prvega odstavka 3. člena ZGO-1 za izvedeno gradnjo podana podlaga v gradbenem dovoljenju.

12Če inšpektor ugotovi, da se gradnja izvaja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja, je na podlagi 152. člena ZGO-1 dolžan odrediti tudi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani. Ta določba inšpektorju ne omogoča, da bi namesto predpisanega izrekel drug, milejši ukrep ali pa da ukrepa sploh ne bi izrekel. Tožnik zato ne more uspeti z očitkom, da je ukrep odstranitve preuranjen, ker naj ne bi bila pravilno ugotovljena višina objekta. Če tožnik s tem meri na ukrepe iz 153. člena ZGO-1, pa sodišče pojasnjuje, da presoja upravnega organa, da ne gre za neskladno gradnjo iz 153. člena ZGO-1, temelji na ugotovitvi, da je izvedena gradnja že po svojih gabaritih (14,60 m x 10,55 m + 2,10 m x 5,55 m, etažnosti pritličje, nadstropje in izkoriščeno podstrešje) povsem drugačna od gradnje dovoljene z gradbenim dovoljenjem z dne 23. 7. 1984 (13,90 m x 9,00 m + 3,00 m x 5,50 m, etažnosti klet, pritličje in izkoriščeno podstrešje), in zato že iz tega razloga ne gre za neskladno gradnjo v smislu navedene določbe ZGO-1, temveč za nelegalno gradnjo, ki narekuje ukrepe iz 152. člena ZGO-1.

13Iz že pojasnjenih razlogov je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je sankcija odstranitve objekta preuranjena in pretirana, ker je pridobitev gradbenega dovoljenja za sporni objekt v teku ter da GZ predvideva postopek legalizacije; za presojo zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, je namreč bistveno le, ali je bila v trenutku njene izdaje za obravnavano gradnjo že izdano gradbeno dovoljenje.

14Glede na obrazloženo je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje med tožnikom in toženko je bilo sicer sporno, vendar je tožnik v zvezi s tem predlagal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki za odločitev niso pomembna. Kot že navedeno ugotavljanje dejstva, ali je objekt (glede višine in etažnosti) skladen z OPN za odločitev ni pravno relevantno, zato enako velja tudi za tožnikove dokazne predloge, s katerimi je to dejstvo dokazoval (geodetski načrt, Mnenje Mestne občine Ljubljana glede skladnosti s prostorskim aktom z dne 10. 10. 2018 in postavitev izvedenca geodetske stroke).

16Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (Uradni list RS, št. 78/10 s spremembami)