VSL Sklep I Cpg 460/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki uvodoma navedene sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Prvo tožena stranka Občina ... , in drugo tožena stranka A., d. o. o., L., sta dolžni tožeči stranki C., d. d., B., v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek 105.708,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2Prvo tožena stranka Občina ... , in drugo tožena stranka A., d. o. o., L., sta dolžni tožeči stranki C., d. d., B., povrniti vse njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.“

V II. točki uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka VI., B.1), ki se glasi:

„1. Prvo tožena stranka Občina ... , je dolžna tožeči stranki C., d. d., B., v roku 15 dni plačati znesek 105.708,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2Prvo tožena stranka Občina ... , je dolžna tožeči stranki C., d. d., B., povrniti vse njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.“

V III. točki iste sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka VI., B2), ki se glasi:

„1. Drugo tožena stranka, A., d. o. o., L., je dolžna tožeči stranki C., d. d., B., v roku 15 dni plačati znesek 105.708,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

2Drugo tožena stranka, A.. d. o. o., L., je dolžna tožeči stranki C., d. d., B., povrniti vse njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.“

V IV. točki prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka C., d. d., B., dolžna toženima strankama Občini ... , in A., d. o. o., L., povrniti njune pravdne stroške, nastale v tem postopku, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2Zoper citirano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo in uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi in toženi(-ma) strank(-i/-ama) naloži, da je/sta dolžn(-a/-i) tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka, tako postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi vse stroške pritožbenega postopka, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3Na pritožbo tožeče stranke je prva toženka odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E.

5Pritožba je utemeljena.

6Tožeča stranka pritožbeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva (prim. 8. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe):

- prva toženka kot naročnik in družba D. kot izvajalec (in vodilni konzorcijski partner) sta dne 8. 5. 2013 sklenila Pogodbo o izgradnji vrtca E. (v nadaljevanju: Pogodba o izgradnji vrtca);

- v 1. členu Pogodbe o izgradnji vrtca je bilo določeno, da je njen sestavni del Konzorcijska pogodba z dne 5. 4. 2013, s katero je za vodilnega partnerja konzorcijskega partnerstva D. in C. določen izvajalec iz naslova te pogodbe, tj. D.;

- Konzorcijsko pogodbo z dne 5. 4. 2013 sta sklenila D. kot vodilni partner in C. (tožeča stranka) kot partner;

- v 1. členu te pogodbe sta podpisnika ugotovila, da obstaja interes podpisnikov, da skupaj nastopita kot partnerja z namenom, da pridobita posel in izvedeta dela na podlagi objave iz predhodne alineje (objave Občine na Portalu javnih naročil z dne 11. 3. 2013 o obvestilu o naročilu za „IZGRADNJO VRTCA E. ", po odprtem postopku);

- v prvem odstavku 6. člena Konzorcijske pogodbe je določeno, da partnerja imenujeta za vodilnega partnerja D., ki bo v primeru uspeha na javnem razpisu iz 1. člena te pogodbe neomejeno zastopal konzorcij v razmerju do naročnika; ter

- v drugem odstavku 6. člena Konzorcijske pogodbe je določeno, da pooblastilo vodilnemu partnerju D. in njegovemu zakonitemu zastopniku F. F. velja tudi za pripravo in podpis skupne ponudbe v imenu in za račun obeh partnerjev kot tudi za sklenitev, podpis in izvedbo pogodbe ter koordinacijo z naročnikom in vložitev eventualnega revizijskega zahtevka ter za vsa dejanja in ravnanja v postopku javnega naročila, razen če zakon ne določa drugače.

Pritožba pa graja materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil na temelju Pogodbe o izgradnji vrtca zgolj in le vodilni partner tisti subjekt, ki je v razmerju do (tretjih oseb in) prve toženke kot naročnika pridobil pravice in obveznosti (med drugim neposredni zahtevek na plačilo izvedenih del)¹ in da zato tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje neposrednih (odškodninskih) zahtevkov na (dodatno) plačilo od prve toženke kot naročnika. Pri tem pritožnica navaja številne razloge za drugačno materialnopravno presojo in zatrjuje, da je prva toženka (ki je sklenila pogodbo o izvedbi javnega naročila – tj. Pogodbo o izgradnji vrtca – z vodilnim partnerjem) stopila v pogodbeno razmerje z obema partnerjema konzorcija in ne zgolj z vodilnim partnerjem. Tožeča stranka je bila konzorcijski partner vodilnega partnerja, med katerima je bilo vzpostavljeno konzorcijsko razmerje (na temelju sklenjene Konzorcijske pogodbe), pri čemer sta bila oba subjekta pogodbena izvajalca in sta bila v internem razmerju vodilni partner – partner.

7Pogodba o konzorciju v našem pravu ni zakonsko urejena (gre torej za inominatno pogodbo avtonomnega prava). Pravni redi pogodbo o konzorciju zato obravnavajo kot obliko družbene pogodbe, a to je le pravni okvir, ki ga je v vsakem konkretnem primeru treba napolniti s konkretno vsebino.² Tako je v XXVII. poglavju Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), konkretno 995. členu določeno: (1) Če družbenik ali poslovodja nasproti tretjim osebam nastopa v svojem imenu in na račun družbe, pridobi v razmerju s tretjo osebo pravice in obveznosti sam. (2) Če družbenik ali poslovodja nastopa v imenu družbe ali družbenikov, se uporabljajo določbe OZ o zastopanju nasploh. (3) V primeru iz drugega odstavka tega člena postanejo vsi družbeniki solidarni upniki oziroma dolžniki in se uporabljajo določbe tega zakonika o solidarnih obveznostih; drugačen dogovor med družbeniki nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam. (4) Obveznosti družbenikov po tem členu nasproti tretjim osebam ne prenehajo s prenehanjem družbe.

8V prvem odstavku 995. člena OZ gre za t. i. indirektno ali – bolje rečeno – prikrito zastopanje. Zunanji videz ne kaže, da bi družbenik ali poslovodja nastopal za družbo ali druge družbenike. Zato je v razmerju s tretjo osebo prav "zastopajoči" družbenik imetnik pravic in obveznosti iz tega razmerja. Za to, da bi družba ali družbeniki lahko uveljavljali terjatve nasproti tretji osebi, je potreben odstop terjatve (417. do 420. člen OZ).

9V drugem odstavku 995. člena OZ je urejeno neposredno zastopanje. Ker družba ni pravna oseba in kot taka ne more imeti pravic in obveznosti, se označba "v imenu družbe" nanaša le na zunanji videz, pravno pa so učinki takega nastopanja enaki kot pri nastopanju v imenu družbenikov. Ker se navedeni odstavek izrecno sklicuje na določbe OZ o zastopanju nasploh, v poštev pridejo določbe 69. do 79. člena OZ.³

10Izmed številnih vprašanj odnosov med člani konzorcija je torej ključno imenovanje vodilnega konsorta. Vloga in pooblastila vodilnega konsorta, kot to vsebinsko opredeljuje vsaka konkretna konzorcijska pogodba, namreč pojasnjujejo, v kakšnem razmerju so člani konzorcija do tretjih oseb. To razmerje je odvisno od konkretnega primera, v prvi vrsti pa od tega, ali vodilni konsort nastopa proti tretjim osebam v imenu in za račun drugih konsortov ali samo kot njihov komisionar (788. člen OZ).⁴

11Vprašanje, v kakšnem razmerju so člani konzorcija do tretjih oseb, pa je bistveno tudi za rešitev obravnavane pritožbe. Kot že pojasnjeno, pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje pravnorelevantna dejstva s tem v zvezi sicer pravilno ugotovilo, da pa je napravilo napačen materialnopravni sklep, da je bil v pogodbenem odnosu s prvo toženko zgolj vodilni konsort, tj. družba D.

12Pritožbeno sodišče navedenemu stališču pritožnice pritrjuje. Na temelju Konzorcijske pogodbe, ki je bila po izrecni določbi 1. člena Pogodbe o izgradnji vrtca sestavni del te pogodbe, je mogoče ugotoviti, da je bila tudi tožeča stranka (kot konzorcijski partner) pogodbena partnerica prvo tožene stranke (kot naročnika), s tem pa aktivno legitimirana za uveljavljanje konkretnega tožbenega zahtevka.

13Pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem meni, da v obravnavanem primeru za rešitev vprašanja obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke ni ključna presoja posameznih določil Pogodbe o izgradnji vrtca, ki so citirana in presojana v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pomemben je predvsem njen 1. člen, ki izrecno določa, da je njen sestavni del Konzorcijska pogodba z dne 5. 4. 2013 (s katero je za vodilnega partnerja konzorcijskega partnerstva D. in C. določen izvajalec iz naslova te pogodbe, tj. D.) ter – posledično – določila slednje. Upoštevaje 1. člen Pogodbe o izgradnji vrtca, je namreč za odgovor na vprašanje, v kakšnem razmerju so člani konzorcija do tretjih oseb (v obravnavanem primeru gre za vprašanje, v kakšnem razmerju je bila tožeča stranka do prve toženke) ključna vsebina Konzorcijske pogodbe.

14Sodišče prve stopnje je sicer presojalo tudi to. Relevantno določilo 6. člena Konzorcijske pogodbe je pravilno preneslo v drugi odstavek 14. točke svoje obrazložitve ter v nadaljevanju zaključilo, da je D. neomejeno zastopal konzorcij v razmerju do naročnika (prve toženke), in sicer v imenu in za račun obeh partnerjev konzorcija. Po stališču pritožbenega sodišča pa navedeni ugotovitvi ni pripisalo pravilnega pomena. Dejstvo, da je D. kot vodilni partner v razmerju s tretjo osebo oziroma pri sklepanju Pogodbe o izgradnji vrtca nastopal v imenu in za račun obeh partnerjev konzorcija, pomeni, da je nastopal za družbo oziroma za drugega družbenika in da se zato v obravnavanem primeru (za presojo vprašanja, ali je tudi tožeča stranka pogodbena stranka Pogodbe o izgradnji vrtca) skladno z drugim odstavkom 995. člena OZ, uporabljajo določbe tega zakonika o zastopanju nasploh (69. do 73. člen OZ). Ker prvi odstavek 70. člena OZ določa, da pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko, pa je po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi tožeča stranka nedvomno pogodbena stranka Pogodbe o izgradnji vrtca (ki jo je kot zastopnik sicer sklenil D. in bil v njej določen kot izvajalec). V takšnem primeru postanejo vsi družbeniki solidarni upniki oziroma dolžniki in se uporabljajo določbe OZ o solidarnih obveznostih; drugačen dogovor med družbeniki nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam (tretji odstavek 995. člena OZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zaradi ugotovitve, da je D. neomejeno zastopal konzorcij v razmerju do naročnika (prve toženke), D. tisti, ki je nasproti tretjim osebam in nasproti naročniku pridobil pravice in obveznosti skladno s prvim odstavkom 995. člena OZ, je materialnopravno zmotno. D. je v razmerju do naročnika neomejeno zastopal konzorcij, vendar je na podlagi pooblastila, da pogodbo sklene v imenu in za račun obeh partnerjev, s sklenitvijo Pogodbe o izgradnji vrtca tudi tožeča stranka postala njena pogodbena stranka.

15Da je nenazadnje tudi sama prva toženka tožečo stranko štela za pogodbeno stranko Pogodbe o izgradnji vrtca, pa je mogoče ugotoviti iz njenih (sicer nekoliko nasprotujočih si) navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. V 2. točki odgovora na tožbo je sicer navedla, da (ne glede na določila zakona, ki ureja pravno varstvo v postopkih naročanja) uveljavlja ugovor aktivne legitimacije, saj meni, da je v danem primeru mogoče tožbo vložiti le s strani vodilnega partnerja oziroma da bi morala glede na določila 6. člena Konzorcijske pogodbe kot aktivno legitimirana stranka nastopati družba D. Kasneje, ko je pojasnjevala, da se je na temelju četrtega odstavka 4. člena Pogodbe o izgradnji vrtca tožeča stranka odpovedala uveljavljanju škode za primer obstoja stvarnih napak v projektni dokumentaciji, pa je v 4. točki odgovora na tožbo prva toženka navedla, da je nesporno, da je pogodbo v imenu in za račun tožeče stranke podpisala družba D. kot vodilni partner, da je Pogodba z dne 5. 4. 2013 (pravilno 8. 5. 2013 – nobenega dvoma ni, da ima prva toženka v mislih Pogodbo o izgradnji vrtca) za tožečo stranko obvezujoča, da jo je dolžna spoštovati in da je dolžna sprejeti tudi zaveze, ki jih je zanjo sprejela družba D. kot vodilni partner v celotnem poslu (prim. navedbe na list. št. 31 in 33).

16Skladno z vsem obrazloženim pritožbeno sodišče torej pritrjuje pritožnici, da je na temelju Konzorcijske pogodbe, ki jo je sklenila z vodilnim partnerjem D. in katera je bila po izrecni določbi 1. člena Pogodbe o izgradnji vrtca sestavni del le-te, vzpostavila direkten pogodbeni odnos s prvo toženko (enako kot družba D. je bila torej v pogodbenem razmerju s prvo toženko) in je na tej podlagi upravičena zoper njo uveljavljati zahtevke, med katere sodi tudi zahtevek konkretnega spora. Aktivna legitimacija tožeče stranke v razmerju do prve toženke je v obravnavanem primeru torej podana. Tožeča stranka v razmerju do naročnika namreč ni pridobila zgolj obveznosti,⁵ po pravilnih navedbah pritožnice je pridobila tudi upravičenja. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje je torej utemeljen.

17Prav tako utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 22. točki izpodbijane odločitve glede neutemeljenosti zahtevka zoper drugo toženko navedlo zgolj, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje neposrednega zahtevka od prvo toženke kot naročnika, prav tako pa tudi ne od druge toženke kot projektanta, ki je pripravil projektno dokumentacijo. Za tak svoj sklep pa sodišče prve stopnje ni ponudilo prav nobenih razlogov, zaradi česar je utemeljen pritožbeni očitek, da se tožeča stranka zato do takega zaključka sodišča prve stopnje ne more konkretneje opredeliti. Sodba sodišča prve stopnje ima torej v delu (glede zahtevka zoper drugo toženko) take pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako so pravno pomembne dejanske okoliščine v zvezi z (ne)utemeljenostjo zahtevka tožeče stranke napram drugi toženki ostale v celoti neraziskane.

18Skladno z vsem obrazloženim se pritožba tožeče stranke izkaže v celoti za utemeljeno. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije tožeče stranke v razmerju do prve toženke se sodišče prve stopnje namreč ni ukvarjalo s pogodbeno odškodninsko odgovornostjo prve toženke in je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg tega prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo razlogov za sklep, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje neposrednega zahtevka do druge toženke kot projektanta, nato pa je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke zavrnilo tako primarni kot tudi oba podredna tožbena zahtevka, pri tem pa se ni opredelilo niti do utemeljenosti tožbenega zahtevka na odškodninski pravni podlagi tako prve kot druge toženke. S tem je ostal nepojasnjen praktično celoten sklop pravno odločilnih dejstev, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost obeh toženih strank. Teh dejstev pritožbeno sodišče ne more prvič samo ugotavljati na podlagi izvedbe pritožbene obravnave, saj bi s tem onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh stopnjah sojenja, s čimer bi nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe pravdnih strank. Navedeno je terjalo razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč določen del dokaznega postopka že izvedlo (med drugim je že izvajalo številna zaslišanja), zaradi česar bo moralo te dokaze le še enkrat oceniti, ostale dokaze pa izvesti le po potrebi, če bo presodilo, da je to potrebno.

19Ker je pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, razveljavilo, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Saj da je imel vsa neomejena pooblastila za zastopanje konzorcija v razmerju do naročnika in je bil posledično le vodilni partner pogodbena stranka po pogodbi o izvedbi javnega naročila, tožeča stranka pa ne.
² Prim. dr. K. Plauštajner v Podjetje in delo 6-7/2019/XLV: Konzorcijska pogodba za izvedbo gradnje, str. 959 – 973. Enako tudi sodba in sklep VSL I Cpg 705/2011, sodba VSL I Cpg 1565/2012, sodba VSL I Cpg 1215/2013 idr.
³ Dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 966 do 968.
⁴ Dr. K. Plauštajner, v n.d.
⁵ Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč ugotovilo tudi, da po 9. členu Konzorcijske pogodbe partnerja odgovarjata naročniku neomejeno solidarno za izvedbo celotnega predmeta javnega naročila, pri tem pa pojasnilo, da je s tem, ko sta D. in prva toženka v Pogodbo o izgradnji vrtca kot sestavni del vključila Konzorcijsko pogodbo, naročnik le sprejel zaveze, ki iz te pogodbe izhajajo, in da med te sodi tudi zaveza iz 9. člena (prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).