788. člen OZ

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v mandatni pogodbi določeno, da bo A. d. o. o. prevzela storitev v zvezi z izgradnjo skupne komunalne infrastrukture, ne pa da bo opravila kakšno storitev. Pritožba ne upošteva, da iz razloga, ker komisionarjeva pravna dejanja učinkujejo (povzročajo pravne posledice) za komitenta samo posredno, postanejo pravice, ki jih je komisionar pridobil na podlagi pogodb, ki jih je sklenil za komitenta, ter stvari in drugo premoženje, ki jih je komisionar pridobil pri opravljanju poslov za komitenta (na podlagi pogodb, ki jih je sklenil zanj) del komitentovega premoženja šele, ko komisionar opravi ustrezen razpolagalni posel, ki je potreben za prenos tega premoženja (premoženjskih pravic) na komitenta. Na podlagi prvega odstavka 804. člena OZ lahko komitent zahteva izpolnitev terjatve iz posla, ki ga je komisionar sklenil na njegov račun s tretjim, šele tedaj, ko mu jih komisionar odstopi.

Pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja je treba upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.

Pritožbena trditev, da je tožena stranka ob plačilu 3.850,00 EUR tožeči stranki jasno sporočila, da z izvedenim poplačilom priznanega dela terjatve poplačuje neporavnane račune po historičnem vrstnem redu izstavitve, predstavlja pritožbeno novoto. Tožena stranka te trditve pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ni v pritožbi pojasnila, zakaj te trditve ni podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.

V kolikor ni jasno, kaj konkretno je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbe. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka (protipravno) enostransko prekinila komisijsko pogodbo.

Predmet priznanja so le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki ali pravna kvalifikacija.

Pravna dejanja komisionarja (v obravnavanem primeru sklenitev prodajne pogodbe s toženo stranko) učinkujejo neposredno za komisionarja. To pomeni, da je prav on subjekt pravic in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo. Izpolnitev obveznosti iz pogodbe lahko tako zahteva le on sam. To pomeni, da lahko le on zahteva tudi pravilno izpolnitev, iz česar izhaja, da je le on tisti, ki lahko od prodajalca zahteva odpravo napak na prodani stvari.

Predpostavka za veljavno zastopanje je okoliščina, da je druga stranka za zastopanje vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega (tretji odstavek 70. člena OZ).

Prodajalec predmetnega (rabljenega) vozila z zatrjevano skrito napako je bil komisionar, in ne toženec (komisionar je kupoprodajno pogodbo s tožnikom (za toženčev avtomobil) sklenil v svojem imenu (za račun toženca)). Komisionar ni bil toženčev posrednik, temveč je kupoprodajno pogodbo sklepal v svojem imenu. Zato je bil on tisti, ki je jamčil za napake stvari (četudi rabljene) oziroma brezhibno delovanje vozila.

Védenje druge pogodbe stranke o sklenjeni komisijski pogodbi oziroma osebi komitenta, na katerega se sklicuje revident, na pravno naravo razmerja med komisionarjem in tretjo osebo ne vpliva.

25 % provizija (pri prodaji umetnin za 300.000 EUR je glede na okoliščine ustrezna in pravična tudi po samem zakonu in ni nesorazmerno velika.

Pri presoji navideznosti sklenjene komisijske pogodbe sta pomembni okoliščini plačilo provizije in prevzem rizika. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila provizija dogovorjena. Glede prevzema rizika pa je pomembno, da se po prvem odstavku 788. člena OZ komisionar s komisijsko pogodbo ne zavezuje le, da bo za komitenta našel kupca, temveč da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil komisonar na pogodbah naveden le zato, da bila tožeča stranka oproščena plačila davka na motorna vozila. Prav nasprotno, komisionar je pri prodaji vozila aktivno sodeloval. Pravdni stranki sta predmetno vozilo peljali v S. h komisionarju, ki je s tožencem kot komitentom sklenil komisijsko pogodbo in nato s tožnico pogodbo o prodaji vozila, tožnici je izstavil račun, opravil je prepis vozila in tudi preveril, ali je vozilo morebiti v evidenci ukradenih vozil navedeno kot ukradeno. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je komisionar, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, za toženca izvedel prodajo vozila.

Sodišče ugotavlja vsebino pogodbenega prava po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva, zato lahko sodišče vsebino pogodbe o finančnem leasingu v delu, ki se nanaša na prenos jamčevalnih zahtevkov, ugotavlja samo na podlagi in v mejah trditev tožene stranke. Sodišče prve stopnje ne pazi na stvarno pravno legitimacijo po uradni dolžnosti. Po sklenitvi komisijske pogodbe postane ta posel neodvisen od komisijske pogodbe v razmerju do tretjega, pa če ta za komisijsko pogodbo ve ali ne. Razlike ne more biti, ker se v razmerju do tretjega posel spelje kot neke vrste fiduciarni posel, za katerega je opredelilna značilnost, da v razmerju do tretjih kot lastnik stvari nastopa fiduciar in praviloma fiduciarno razmerje ni razkrito. Če pa je razkrito, kot naj bi bilo v obravnavani sporni zadevi, pa to v razmerju do tretjih nima vpliva, saj je tretji zavezan in ima pravice le iz posla med njim in komisionarjem. Določba 805. člena OZ ne kaže na to, da komisionar ne odgovarja za stvarne in pravne napake iz posla s tretjim, ker to določilo ureja razmerja upnikov do komisionarja v tem smislu, da komisionarjevi upniki svojih terjatev do komisionarja ne morejo

Prav je, da je sodišče na izvedbo dokazov vsebinsko pripravljeno, vendar bi kljub temu moralo zaslišani osebi najprej (pre)pustiti spontano pripoved o dejstvih, o katerih naj bi posamezna oseba izpovedovala, nato pa se ji lahko postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Gre za kršitev načela enakega obravnavanja, če stranka nima možnosti zaslišani nasprotni stranki zastavljati vprašanj (četudi do tega pride zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja te stranke na zaslišanju). V tem primeru mora sodišče izvedbo dokaza dokončati kasneje ali pa ga ne upoštevati. Komitent določi vrsto pravnega dejanja, ki naj ga opravi komisionar, in pogoje, pod katerimi naj se to pravno dejanje opravi, in sicer so to pri prodajnem naročilu predvsem stvar (blago) in cena.

Namen komisijske pogodbe je v tem, da komisionar proti plačilu v svojem imenu in za račun komitenta opravi določen posel. Bistvo komisijske pogodbe je v tem, da neposrednega stika med prodajalcem in kupcem ni.

Komisionar sam je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta. Samo komisionar je upravičen od svojega sopogodbenika (kupca pri prodajni komisiji) terjati izpolnitev obveznosti, po drugi strani pa je sopogodbenik (kupec pri prodajni komisiji) samo od komisionarja upravičen zahtevati, da pogodbo izpolni.

V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Ker tožnik ni stranka komisijske prodaje, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko, ni aktivno legitimiran za razveljavljanje te pogodbe, zaradi česar je treba ta njegov zahtevek zavrniti.

Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična le, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika, pri čemer je potrebno ta pogoj ocenjevati glede na pomen, ki ga ima tak dogovor za stranki.

Po tedaj veljavnem ZDDV je bila pri komisijski prodaji davčna osnova celotno plačilo, ki ga je komisionar prejel od kupca, torej tako tisti del plačila, ki odpade na komitenta (nabavna cena blaga), kot del, ki odpade na komisionarja (njegova provizija).

Pravni učinki komisijske pogodbe