VSRS Sodba XI Ips 52438/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 52438/2020 z dne 31. 12. 2020 zoper obdolženega A. B. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s prvim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 52438/2020 z dne 14. 1. 2021 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da obdolženec ni bil član hudodelske združbe, da je sodišče neutemeljeno presodilo, da sta pri njem podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, da bi bilo pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom – javljanjem na policijski postaji, in da obdolženčevi obrambi ni bila dana možnost prisostvovati pri zaslišanju ključnih prič – državljanov Iraka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zavrne oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je sodišče obstoj pripornih razlogov razumno utemeljilo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, in da določba 166. člena ZKP ne daje podlage za „zagotavljanje obvezne zagovorničine navzočnosti pri zaslišanju prič“.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnica zahteve sicer trdi, da obdolženec ni bil član hudodelske združbe, da za njen obstoj sploh ni vedel, da vozila, v katerem so bili prebežniki, ni vozil, temveč je bil le sopotnik, da je šlo le za enkratni dogodek, ne pa „za neko kriminalno dejavnost“, da povečana komunikacija med obdolžencema in Danom Bucatarijem še ničesar ne pomeni, in da obdolženec za svoje ravnanje ni dobil plačila. S temi trditvami, vezanimi na obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Obdolženčeva zagovornica v zahtevi trdi, da je neutemeljena ugotovitev sodišča, da pri obdolžencu obstajajo okoliščine, ki kažejo na njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost.

7Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo s težo in nevarnostjo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter okoliščinami, da naj bi se na izvršitev kaznivega dejanja dobro in skrbno pripravil, da naj bi poskrbel za zatemnitev stekel na vozilu, da naj bi kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, pri čemer naj bi ga vodila izključno želja po pridobivanju zaslužka. Upoštevalo je tudi, da je pripotoval iz oddaljene Moldavije v Slovenijo, kar naj bi kazalo na visoko stopnjo njegove vztrajnosti in odločnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem obdolženčeve ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi, in kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

8Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zaključek o obstoju pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP oprlo na okoliščine, da je obdolženec državljan Moldavije, ki naj bi živel in delal na Poljskem, da v Sloveniji nima bivališča, zaposlitve in družine, in da naj bi kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, zaradi česar bi ob njegovi izpustitvi na prostost obstajal interes ostalih članov kriminalne združbe, da se zoper njega ne izvede kazenski postopek. Takšne okoliščine dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil uspešni izvedbi kazenskega postopka.

9S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornih razlogov, da je sodišče spregledalo, da se obdolženec nima namena izogibati kazenskemu postopku, da „ima do sodišča strahospoštovanje“, da je še mlad in doslej nekaznovan, in da so dokazno nepodprti zaključki, da naj bi se na izvršitev očitanega kaznivega dejanja dobro in skrbno pripravil, vložnica ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Obdolženčeva zagovornica v zahtevi trdi, da pripor v obravnavanem primeru ni nujen, ker bi bilo mogoče enak namen doseči z odreditvijo milejšega ukrepa – javljanja na policijski postaji.

11Zoper obdolženca je bil pripor odrejen iz dveh pripornih razlogov, in sicer zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, glede na vse okoliščine, s katerimi je utemeljilo obstoj pripornih razlogov, ugotovilo, da je pripor edini ukrep, s katerim se lahko zagotovi, da obdolženec ne bo oviral kazenskega postopka s tem, da bo pobegnil, se skrival in izognil sojenju, in da ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora tudi utemeljeno presodilo, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev odreditev kateregakoli milejšega ukrepa, saj z njim ne bi bilo mogoče preprečiti nevarnosti obdolženčevega pobega in ponavljanja kaznivih dejanj.

12Obsojenčeva zagovornica v začetnem delu obrazložitve zahteve trdi še, da je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker njegovi obrambi ni bila dana možnost prisostvovati zaslišanju prič – treh državljanov Iraka.

13Iz podatkov kazenskega spisa so razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

– dne 3. 10. 2020 je policija obdolžencu odvzela prostost in ga med drugim poučila, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. Obdolženec je izjavil, da zagovornika ne bo zahteval;

- dne 4. 10. 2020 je preiskovalni sodnik v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišal tri državljane Iraka. Pri njihovem zaslišanju je bil obdolženec navzoč in med drugim poučen, da ima pravico pričam zastavljati vprašanja;

- obdolženec je bil dne 5. 10. 2020 priveden k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njega odredil sodno pridržanje in mu postavil zagovornico po uradni dolžnosti. Naslednjega dne ga je preiskovalni sodnik v navzočnosti njegove zagovornice zaslišal.

14Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča¹ je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave, kršeno pa tudi ni bilo načelo enakosti, saj sta bila ob zaslišanju tujih državljanov prisotna državni tožilec in obdolženec.

C.

15Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

¹ Primerjaj na primer odločbe v zadevah XI Ips 20349/2018 7 z dne 7. 6. 2018, XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012 in XI Ips 59421/2020 z dne 21. 1. 2021.