VSRS Sodba I Ips 267/2016

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen drugi v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je obdolženega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec oškodovani družbi dolžan povrniti povzročeno premoženjsko škodo v višini 275.194,17 EUR, s preostankom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo na podlagi istega zakonskega določila napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo R. S. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

3Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je 228. člen KZ-1 kršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje. V zahtevi navaja, da je višje sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da opis življenjskega primera ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja. Za konkretizacijo navedenega kaznivega dejanja po stališču višjega sodišča ne zadostuje trditev, da obdolženec računov za dobavljeno opremo ni plačeval v roku in da sta oškodovanca glede na prejšnje poslovanje verjela, da bodo obveznosti poplačane. Tako naj bi umanjkala navedba konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo že iz opisa kaznivega dejanja mogoče sklepati, da so bile obljube neresnične. Višje sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2020 z dne 21. 9. 2017 napačno interpretiralo in apliciralo na konkretni primer. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi opozorilo, da morajo biti v opisu dejanja navedeni elementi, zaradi katerih se dejanje razlikuje od ostalih pogodbenih razmerij, in kažejo na obstoj preslepitvenega namena. Prav takšni elementi pa so razvidni iz opisa predmetnega kaznivega dejanja. V napisu je namreč navedeno, da so bile obljube za plačilo „lažnive“, da je bilo predhodno poslovanje v funkciji pridobitve zaupanja, neplačilo dobavljene opreme pa predstavlja element preslepitve. V opisu so kot skupna značilnost navedene še druge okoliščine, npr. da prihodki niso imeli pokritja v denarnem toku, da se je neutemeljeno dvigovala gotovina in vodila likvidacijska politika, ki je privedla do nezmožnosti plačila dolgov. Glede na navedbo takih okoliščin ni mogoče trditi, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe okoliščin, ki kaznivo dejanje ločijo od civilnopravnega razmerja. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen.

4Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

5Okrožno sodišče je v kazenskopravnem očitku obdolžencu prepoznalo konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, vključno z obdolženčevim preslepitvenim namenom. Očitek se je nanašal na obdolženčevo delovanje v funkciji direktorja družbe R. d.o.o. in samostojnega podjetnika M., svetovanje in storitve A. B., s.p., v vlogi katerih je poslovno sodeloval z družbo R. S. d.o.o. Z zakonitima zastopnikoma družbe R. S. d.o.o. A. Š. in R. U. se je dogovoril za prodajo in distribucijo programske računalniške ter varnostne opreme in jima obljubil, da bodo obveznosti plačane. A. Š. in R. U. sta zavezi za plačilo glede na njihovo predhodno sodelovanje verjela, mu v obdobju od maja 2009 do marca 2013 dostavljala opremo ter izdajala račune, ki so ostali deloma neplačani, tako da je višina skupne škode dosegla znesek 300.822,12 EUR. Pri tem iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da obdolženec namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub urgencam in pozivom računov ni poravnal, čeprav sta bili njegovi podjetji v takem finančnem in premoženjskem stanju, ki je omogočalo poplačila, pa jih obdolženec ni izvedel, ker je posle zavestno vodil tako, da:

- prihodki niso imeli pokritja v prilivih,

- se je v letu 2013 dvigovala gotovina,

- se je od začetka leta 2013 vodila likvidacijska politika, ki je privedla do prenehanja delovanja družbe in do nezmožnosti plačila dolgov v prihodnje,

- je prejeta sredstva samostojnega podjetništva prekomerno porabljal za osebne namene.

6Zoper sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Mariboru ugodilo ter obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 in navedlo, da so okoliščine, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje prepričalo o obstoju obdolženčevega preslepitvenega namena, sicer navedene v obrazložitvi sodbe, umanjkale pa so v njenem tenorju. Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve po stališču pritožbenega sodišča ni dovolj, da se je obdolženec z oškodovanci dogovoril za dobavo blaga, ki ga kljub obljubam ni plačal, ne da bi bile hkrati navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da so bile obljube prazne oziroma neresnične.

7S sodbo I Ips 93283/2010 je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije ter odstopilo od prejšnje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja v določenih primerih zadoščalo že, če je opis v povezavi z abstraktnim delom vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve skladno z novim stališčem tak opis ne zadošča več, saj v njem niso navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od običajne neizpolnitve pogodbenega razmerja. Da neizpolnitev civilnopravne zaveze pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja, mora opis vsebovati navedbo okoliščin, na podlagi podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe. To storilčevo zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, ne pa njeno obrazložitev.

8Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je višje sodišče nosilne argumente sodbe I Ips 93283/2010 napačno apliciralo na konkretni primer. Izhajalo je sicer iz pravilnega izhodišča, da navedba v opisu, da se je obdolženec z direktorjema oškodovane družbe dogovoril za dobavo programske računalniške in varnostne opreme ter jima za to obljubil plačilo, ki pa ga ni v celoti izpolnil, ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Napačen pa je zaključek, da v opisu hkrati ni navedeno, v čem se pri sklenitvi in izvajanju posla z zakonitima zastopnikoma oškodovane družbe kaže obdolženčev preslepitveni namen, da računov ne bo v celoti poravnal. V izreku je navedeno, da je obdolženec kot direktor družbe oziroma samostojni podjetnik od oškodovane družbe blago prejemal na podlagi predhodnega poslovnega sodelovanja in zaupanja. Očita se mu tudi, da namena plačila ni imel, in to kljub pozivom in urgencam ter kljub temu, da je premoženjsko in finančno stanje njegovih podjetij to omogočalo, kar je v opisu nadalje konkretizirano z obdolženčevimi ravnanji, tj. dvigovanjem gotovine, prekomerno rabo sredstev za osebne namene, vodenjem t.i. "likvidacijske politike", ki je privedla do nezmožnosti plačila, ter dejstvu, da prihodki niso imeli pokritja v prilivih. Vse te konkretne okoliščine je izkustveno mogoče opredeliti kot način poslovanja, ki kažejo na dekapitalizacijo obdolženčevih podjetij na škodo upnikov. Hkrati je z opisom takšnega načina poslovanja mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Z navedbo vseh teh konkretnih okoliščin je tako zakonski znak preslepitve, kot ustvarjanja zmotne predstave o okoliščinah posla pri oškodovancu z lažnim prikazovanjem dejstev, v opisu kaznivega dejanja (še) dovolj določno konkretiziran.

9Pri tem ne drži niti navedba višjega sodišča, da je konkretizacija preslepitve, po tem, ko je okrožno sodišče poseglo v opis, umanjkala. Okrožno sodišče je opis dejanja, kakor izhaja iz obtožbe, nekoliko spremenilo, in sicer v prvi od zgoraj naštetih alinej. Prvotno je opis obdolžencu očital, da prihodki niso imeli pokritja v denarnem toku ali so se sredstva iz prilivov prenašala na druge račune in namene. Zadnji del je sodišče zaradi nedokazanosti izpustilo, besedno zvezo „denarni tok“ pa je zamenjalo z besedo „prilivi“, in odločitev utemeljilo z navedbo, da denarni tok poleg prilivov obsega tudi odlive. Tudi po posegu v opis ostaja v njem očitek, da prihodki, za katere je postavljeni izvedenec finančne stroke dr. Drago Dubrovski pojasnil, da pomenijo postavko v finančnih knjigah, odstopajo od prilivov, ki imajo realno podlago v denarnem toku. Gre torej za ravnanje, ki skupaj z ostalimi očitki tvori zaključeno celoto, saj vsebuje očitek, da je obdolženec na račun upnikov finančno izčrpaval podjetje.

10Prav tako ne drži, kar je sicer navedlo pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki spadajo v tenor sodbe, nadomestilo z navedbami v obrazložitvi sodbe o tem, da se je obdolženec z izgovori in odlašanjem izmikal plačilu in to kljub temu, da je bilo finančno stanje njegovih podjetij tako, da je omogočalo poplačilo. Izmikanje plačevanje je namreč konkretizirano že v samem opisu kaznivega dejanja, obstoj obdolženčevega preslepitvenega namena pa je okrožno sodišče v točki 32 svoje sodbe utemeljilo s sklicevanjem na okoliščine iz tenorja sodbe. Okrožno sodišče je v obrazložitvi sodbe sicer res navedlo dodatne okoliščine, ki v opisu dejanja niso povzete. Zapisalo je, da se je za neplačilo izgovarjal na neplačevanje s strani njegovih končnih kupcev oziroma na postopek z davčno upravo, ki mu mora vrniti dolg. Te dodatne okoliščine so pomembne z vidika dokazanosti kaznivega dejanja, posebej očitka, da se je plačevanju izmikal. To pa ne pomeni, da opis v predmetni zadevi ni bil dovolj za konkretizacijo vseh zakonskih znakov poslovne goljufije.

C.

11Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, katerega je bil obdolženec obtožen, ni kaznivo dejanje. S tem je podana kršitev določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljano kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.