VSL Sklep II Kp 24167/2015

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot preuranjen zavrglo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izrek enotne kazni (neprava obnova postopka).

2Zoper ta sklep se pritožuje zagovornik obtoženega A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlaga, „da ga pritožbeno sodišče spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami“.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zavrženem predlogu je zagovornik ugotovil, da obstajata dve sodbi, ki vsebujeta enotno kazen in predlagal, da sodišče izreče eno samo enotno kazen.

5Obtoženemu A. A. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020 izrečena enotna kazen, v kateri je bila upoštevana kazen, določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020 in kazen, določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Ks 24167/2015 z dne 30. 8. 2019. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 24167/2015 z dne 3. 6. 2020 pa mu je bila izrečena enotna kazen, v kateri sta bili upoštevani sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Ks 24167/2015 z dne 30. 8. 2019 in sodba Okrožnega sodišča v Maribor X K 46951/2015 z dne 24. 4. 2019. Pri izreku sodbe III Ks 24167/2015 z dne 3. 6. 2020 je torej bila upoštevana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Ks 24167/2015 z dne 30. 8. 2019, ki je že izgubila svojo samostojnost. Sodišče prve stopnje je predlog za izrek enotne kazni zavrglo, ker je ugotovilo, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020, zaradi vloženih pritožb soobtoženega B. B., njegovega zagovornika ter Specializiranega državnega tožilstva, še ni postala pravnomočna. Zaključilo je, da ker sodba X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020, upoštevaje pravilo privilegija pridruženja (387. člen ZKP), še ni pravnomočna, ni mogoče odločiti po določbi 407. člena ZKP.

6Pritožnik navaja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno in zato zavrženje predloga za izrek enotne kazni kot preuranjenega ni pravilno. Sodba X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020 je glede A. A. nedvomno pravnomočna in je pridobljena tudi klavzula pravnomočnosti. Obtoženi A. A. se je pritožbi odpovedal prav iz razloga, da sodba glede njega čimprej postane pravnomočna, da se mu bo potem lahko izrekla enotna kazen, kar je pogoj, da lahko zaprosi za pogojni odpust. Vložitev navedenih pritožb, povezanih s soobtoženim B. B., v ničemer ne vpliva na pravnomočno sodbo glede A. A. v smislu privilegija pridruženja. A. A. ni kriv, da je bila sodba IV Ks 24167/2015 z dne 30. 8. 2019 dvakrat upoštevana pri izreku enotne kazni in bi to napako bilo treba popraviti v smislu 407. člena ZKP in izreči pravilno enotno kazen.

7Nedvomno je, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Ks 24167/2015 z dne 30. 8. 2019 upoštevana tako v enotni kazni, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 24167/2015 z dne 28. 5. 2020, kot v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 24167/2015 z dne 3. 6. 2020. V slednji je torej bila upoštevana kazen, ki ne bi smela biti upoštevana, saj je že izgubila svojo samostojnost.

8Po določbi 406. člena ZKP se sme obnoviti kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo. To izredno pravno sredstvo se sme vložiti šele po tem, ko je sodba kot celota pravnomočna ter zajema odločitev o celotnem tožilčevem kazenskem zahtevku; zoper del sodbe ni mogoče vložiti zahteve za obnovo postopka (pravno mnenje, občna seja VSS 24.6.1991). V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na sostorilce, mora sodišče o zahtevi za obnovo postopka odločati šele tedaj, ko postane pravnomočna kot celota. Razlog za takšno ureditev je med drugim tudi obstoj privilegija pridruženja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 356/2002 z dne 27. 5. 2004 v zvezi z izrednim pravnim sredstvom zahteva za varstvo zakonitosti). Klavzula o pravnomočnosti oziroma pravnomočnost, ki je ugotovljena v končnih odredbah (potrdilo o pravnomočnosti) nima učinka na nastop pravnomočnosti, pač pa pravnomočnost le potrjuje. Klavzula o pravnomočnosti tako tudi ne more vzpostaviti pravnomočnosti, če za njen nastop niso izpolnjeni pogoji (sklep I Ips 46408/2020-157 z dne 26. 11. 2015).

9Vrhovno sodišče je sicer v navedeni sodbi I Ips 356/2002 odločilo, da so, kadar pride do kolizije dveh zahtev, formalne, ki zahteva izvedbo enotnega postopka in pravice obsojenca do sojenja v razumnem roku, mogoče tudi izjeme. Pritožnik navaja, da je za izrek pravilne enotne kazni zainteresiran v povezavi s pogoji za nastop pogojnega odpusta. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče, za kolizijo zahteve za izvedbo enotnega postopka z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), v tu obravnavanem pa gre za pravico, ki ni ustavno varovana, pač pa je privilegij obsojenca. Poleg tega je v prvem primeru šlo za okoliščine, ki so kazale na to, da bo tek postopka za daljši čas onemogočen, medtem ko v drugem primeru pritožbeni postopek teče v običajnem teku, zato ni razlogov za izjemo.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da ob danem stanju stvari napake ni mogoče odpraviti zgolj z izrekom pravilne enotne kazni, saj bo najprej treba izvesti postopek razdružitve kazni in šele nato bodo izpolnjeni pogoji za izrek enotne kazni.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.