VSRS Sklep Cp 34/2020

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji tek postopka

1Sodišče druge stopnje je v sodbi in sklepu II Cp 1950/2019 z dne 4. 3. 2020 med drugim odločilo o pritožbenih stroških. Pritožnik je zoper to odločitev vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, saj je menil, da je sodišče odločilo le o pritožbenih stroških na list. št. 72 spisa, ne pa tudi stroškov, priglašenih z obvestilom z dne 27. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je (v sedaj izpodbijanem sklepu) odločilo, da se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka za izdajo dopolnilnega sklepa (II. točka izreka). Obrazložilo je, da mora stranka praviloma stroške priglasiti že v pritožbi (tretji odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče roka ne sme podaljševati, naknadna zahteva je mogoča le izjemoma (sedmi odstavek 163. člena ZPP), gre za okoliščine izven sfere stranke. Te okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane. Sodišče druge stopnje je tako pravilno priznalo vse pravočasno priglašene stroške postopka. Podlage za izdajo dopolnilnega sklepa ni.

2Proti sklepu o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka tožnik vlaga pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa ugodi in toženki naloži, da je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti dodatne stroške pritožbenega postopka pred sodiščem druge stopnje v višini 2.803,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila dodatna vloga tožnika vložena pred sejo senata sodišča druge stopnje in je vložena pravočasno. V času vložitve pritožbe dne 24. 4. 2019 ni bila jasna vrednosti z njegove strani izpodbijanega dela sodbe, od katere se izračunajo sodna taksa in drugi stroški. Sodišče prve stopnje se namreč ni prepričalo o vrednosti spornega predmeta po nasprotnih zahtevkih toženke in je o tem odločilo s posebnim sklepom. Posledično stroškov v pritožbi ni mogel dokončno specificirati, zahtevo pa je opredelil takoj, ko je to bilo mogoče, 27. 8. 2019.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki predlaga zavrnitev pritožbe. Naknadna priglasitev stroškov ni bila pravilna. Odvetnik mora znati izračunati vrednost spora, sestavo pritožbe bi lahko izračunal glede na celotno vrednost, sodišče pa bi po uradni dolžnosti prisodilo ustrezno nižje stroške.

Odločitev o pritožbi

4Pritožba ni dovoljena.

5Kadarkoli sodišče druge stopnje glede vprašanja, o katerem odloča s sklepom, nastopa kot sodišče prve stopnje, je zoper tak sklep dopustna pritožba. Vendar pa izjema velja za sklep o stroških postopka, kakršen je tudi izpodbijani sklep.¹ Pri tem ni pomembno, ali je sklep o stroških del glavne odločbe ali pa je o stroških odločeno s posebnim sklepom, v tem primeru (tudi) s sklepom o zahtevi za izdajo dopolnilnega sklepa.

6Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije namreč ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Odločitev o stroških postopka je odločitev o stranski terjatvi, ki nastane med postopkom in zaradi postopka, zato je odločanje vsakega sodišča (tako sodišča prve stopnje kot instančnega sodišča) nujno povezano tudi z nadaljnjimi stroški, o katerih mora (na predlog stranke) tudi odločiti. O stroških, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno prvič odloči sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu. Vendar pa to ne more pomeniti, da je zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo. Vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev o stroških bi se namreč ob takšni razlagi nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu povzročilo novo in prvo odločitev o nadaljnjih stroških. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči.²

7Pritožba tožnika zoper odločitev o pritožbenih stroških po obrazloženem ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (1. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 363. člena ZPP).³

8Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da ni odločilno, da je sklep sodišča druge stopnje vseboval pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba, o kateri bo odločalo Vrhovno sodišče. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

9Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora upoštevaje Odvetniško tarifo povrniti njene pritožbene stroške. Ti skupno znašajo 279,99 EUR, kar vključuje stroške za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške v višini 2% ter 22 % DDV.

10Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej 2. točko komentarja Jana Zobca k 363. členu ZPP v: Ude in drugi: Pravdni postopek – zakon s komentarjem – 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 504.
² Glej sklep Ustavnega sodišča RS Up-188/01 z dne 25. 3. 2002.
³ Enako npr. sklep Vrhovnega sodišča Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020, Cp 18/2015 z dne 19. 11. 2015, Cpg 3/2012 z dne 10. 7. 2012.