UPRS Sodba IV U 24/2018-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 4937-465/2017-1 z dne 8. 5. 2017, odločila, da se zoper dolžnika A.A., v tem upravnem sporu tožnika, kot odgovorno osebo B. d.o.o., na podlagi enotnega izvršilnega naslova Bundeszentralamt für Steuern, Finanzamt Oranienburg, Nemčija, opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 8. 5. 2017 skupaj 28.386,80 EUR, od česar odpade na glavnico 26.169,95 EUR, obresti, obračunane s strani države prosilke do 6. 4. 2017, v višini 1.960,00 EUR, obresti, obračunane od 7. 4. 2017 do 8. 5. 2017, v višini 206,85 EUR in stroške davčne izvršbe 50,00 EUR. V nadaljevanju izreka sklepa je navedla izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep, opremljen z datumom izvršljivosti, ki se nanaša na obveznosti iz naslova davka iz plač, s pripadajočimi zamudnimi obresti in stroški, ter način davčne izvršbe z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da daje kot pristojni organ zaprošene države v skladu z določbami 214. in 216. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) upravno pomoč pristojnemu organu druge države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer na podlagi zaprosila za izterjavo, ki ga je podal Bundeszentralamt für Steuern, Finanzamt Oranienburg, Nemčija, zoper tožnika kot odgovorno osebo navedene družbe. K zaprosilu za izterjavo je bil na podlagi prvega odstavka 234. člena ZDavP-2 priložen tudi enotni izvršilni naslov. Navaja še, da davčni organ na podlagi zaprosila organa države prosilke opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami tega zakona, ki se nanaša na izvršbo (231. člen ZDavP-2).

2Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ najprej navedel pravno podlago za izterjavo davščin na podlagi zaprosila organa države prosilke, iz česar izhaja, da tožnik v predmetni zadevi ne more ugovarjati zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev. Pritožbeni organ meni, da mora tožnik ugovore glede tega, ali je odgovoren za obveznosti družbe B. d.o.o., podati pri organu države prosilke. Drugostopenjski organ je tudi ugotovil, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih mora imeti sklep o izvršbi po ZDavP-2. V Direktivi 2010/24/EU, ki se nanaša na vzajemno pomoč med organi, in tudi v ZDavP-2 ni določeno, da bi moral zaprošeni organ karkoli vročati dolžniku kot predpostavko za izvršbo, če ni bil za to tudi zaprošen. Iz zaprosila organa države prosilke izhaja, da je bil izvršilni naslov vročen 30. 5. 2016 v Nemčiji in je postal izvršljiv 27. 6. 2016. Pritožbeni organ sklepno ugotavlja, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakonom.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uvodoma navaja, da je bil na podlagi izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi opravljen rubež tožnikovih denarnih sredstev pri banki, pri čemer se niso upoštevale omejitve izvršbe po 160. členu ZDavP-2, tako da tožniku na računu ni ostal niti znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo.

4Nadalje tožnik v tožbi izpodbija dejstvo, da se je tožena stranka pri sprejemanju svojih odločitev opirala na enotni izvršilni naslov nemškega davčnega organa z navedeno številko, ki ne predstavlja številke enotnega izvršilnega naslova, ampak je to številka zaprosila davčnega organa države prosilke. Številka enotnega izvršilnega naslova niti tožniku niti toženi stranki očitno sploh ni poznana. Tožnik enotnega izvršilnega naslova nemškega davčnega organa nikoli ni prejel, zato enotni izvršilni naslov, na katerega se tožena stranka sklicuje, sploh ni mogel postati izvršljiv. Tožena stranka bi morala pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti, ali je enotni izvršilni naslov izvršljiv oziroma bi ga morala v skladu z določbami ZDavP-2 tožniku vročiti, pa tega ni storila. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je bil izvršilni naslov vročen tožniku v Nemčiji dne 30. 5. 2016, vendar v zvezi s tem ni nobenega dokaza, sploh pa ne more zavezancu, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, nemški davčni organ vročati pisanja v Nemčiji.

5Tožnik še navaja, da je družba B. d.o.o. poslala na delo delavce, v zvezi s čimer je izdan predmetni sklep o davčni izvršbi, v letu 2012 in to le za obdobje štirih mesecev in ne od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. To pa pomeni, da gre za izterjavo davčnih obveznosti, starejših od petih let.

6Nadalje tožnik tožbeno izpodbija ugotovitev tožene stranke, da iz določb ZDavP-2 in navedene direktive ne izhaja, da bi moral biti enotni izvršilni naslov priložen zaprosilu. To po stališču tožnika ne drži, ker mora biti na podlagi 234. člena ZDavP-2 zaprosilu priložen enotni izvršilni naslov. Poleg tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da bi se tožnik lahko sam prepričal, ali navedeni podatki v izreku izpodbijanega sklepa ustrezajo podatkom zaprosila organa države prosilke tako, da bi vpogledal v spis zadeve pri prvostopenjskem organu. V zvezi s tem tožnik navaja, da je zahteval vpogled v spis zadeve pri prvostopenjskem organu, vendar mu je bil vpogled v spis onemogočen. Na takšen način tožnik nima možnosti preveriti, ali je enotni izvršilni naslov utemeljen oziroma izvršljiv. Tako lahko pride do hudih zlorab in do kršenja postopkovnih pravil in s tem onemogočenja uveljavljanja pravnih sredstev zavezancev. Poleg tega morajo biti vsi spremljajoči dokumenti prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije.

7Tožnik v tožbi še navaja, da slovenski pristojni organ na podlagi 214. člena ZDavP-2 nudi pravno pomoč pristojnemu organu druge države članice EU na podlagi njegovega popolnega zaprosila, pri čemer je treba vročiti vse dokumente, povezane z davčno obveznostjo davčnega zavezanca v drugi državi članici EU. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev zarubljenih denarnih sredstev na njen transakcijski račun, pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

8Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožena stranka ponovno pojasnjuje, da prvostopenjski davčni organ ni bil pozvan s strani organa prosilca za kakršnokoli vročanje izvršilnih naslovov, zato tudi niso podani pogoji za upoštevanje v Republiki Sloveniji veljavnih predpisov o vročanju. Tožena stranka tudi ne vidi ovire za vročanje s strani nemškega davčnega organa zavezancu s sedežem v Republiki Sloveniji, tožnik pa glede tega podaja zgolj pavšalne navedbe, brez da bi se oprl na kakšno konkretno zakonsko določbo. V zvezi s tem tožena stranka navaja 92. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka oporeka tudi tožbenemu ugovoru o napačnem stališču tožene stranke, da zaprosilu ni treba priložiti enotnega izvršilnega naslova, ker je v drugostopenjski odločbi zapisano, da iz ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral biti sklepu o izvršbi priložen izvršilni naslov. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da je enotni izvršilni naslov države prosilke predložen spisu zadeve, za kar je bil tožnik poučen, da lahko pri prvostopenjskem organu vpogleda v spis. Navedeni enotni izvršilni naslov je sestavljen na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil vročen tožniku po organu države prosilke. Tožena stranka pojasnjuje, da je enotni izvršilni naslov neke vrste seznam izvršilnih naslovov, kot ga poznamo po 145. členu ZDavP-2, v katerem se navede bistvene podatke izvršilnega naslova, ki je tisti, ki je predhodno vročen in izvršljiv. V drugostopenjski odločbi se navaja vročitev izvršilnega naslova in ne enotnega izvršilnega naslova. Spremembe po izdaji sklepa o izvršbi pa na zakonitost sklepa, ki se presoja po stanju njegove izdaje, ne morejo vplivati. Glede na vse navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

11V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega davčnega organa, ki se nanaša na izterjavo davščin na podlagi zaprosila države članice EU (Nemčije), torej gre za davčno zadevo z mednarodnim elementom.

12Mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah ureja četrti del ZDavP-2, ki v slovenski pravni red prevzema vsebino Direktive Sveta 2010/24/EU z dne 16. marca 2010 o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi. ZDavP-2 v 231. členu določa, da na podlagi zaprosila organa države prosilke davčni organ opravi izterjavo davščin iz 215. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. Zaprosilu za izterjavo se priloži enotni izvršilni naslov (234. člen ZDavP-2). Vsebina enotnega izvršilnega naslova je opredeljena tako v ZDavP-2 kot v Direktivi Sveta 2010/24/EU. V 6. točki 213.a člena ZDavP-2 je določeno, da je enotni izvršilni naslov akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi. 12. člen Direktive Sveta 2010/24/EU pa podrobneje opredeljuje vsebino enotnega izvršilnega naslova, in sicer določa, da enotni izvršilni naslov v zaprošeni državi članici odraža precejšnjo vsebino prvotnega izvršilnega naslova in je edina osnova za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi članici, vsebuje pa vsaj podatke za identifikacijo prvotnega izvršilnega naslova, opis terjatve, vključno z njeno naravo, obdobje, ki ga terjatev zajema, vse datume, ki so pomembni za postopek izvršitve, ter znesek terjatve in njene sestavne dele, kot so glavnica, nastale obresti itd., ime in priimek ter druge ustrezne podatke za identifikacijo dolžnika ter naziv, naslov in druge kontaktne podatke službe, pristojne za oceno terjatve, in, če ta ni ista, službe, kjer se lahko pridobijo nadaljnji podatki o terjatvi ali možnosti izpodbijanja obveznosti plačila. ZDavP-2 v 240. členu vsebuje določbe, ki se nanašajo na izpodbijanje davščin ali izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom tega člena ni dovoljeno pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, enotni izvršilni naslov ali vročitev, ki ga izda ali opravi organ države prosilke. Če upravičena oseba navedeno pravno sredstvo vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu države prosilke (drugi odstavek 240. člena ZDavP-2).

13Sodišče ugotavlja, da je Bundeszentralamt für Steuern, Finanzamt Oranienburg kot davčni organ države prosilke pristojnemu organu Republike Slovenije (Ministrstvu za finance) podal zaprosilo za izterjavo terjatev s priloženim enotnim izvršilnim naslovom, ki je sestavljen na podlagi izvršilnega naslova s sklicem 3053/657/01417 H. Davčni organ države prosilke je podatke, ki jih v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami ZDavP-2 in navedene direktive opredeljuje kot vsebino enotnega izvršilnega naslova, posredoval pristojnemu davčnemu organu v Republiki Sloveniji. Po podatkih davčnega organa države prosilke je bil predmetni izvršilni naslov vročen tožniku po organu države prosilke 30. 5. 2016, izvršljiv pa je postal 27. 6. 2016. Tako je iz podatkov, s katerimi je razpolagal prvostopenjski davčni organ ob sprejemu izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, razvidna oznaka akta, ki dovoljuje izvršbo, datum vročitve akta naslovniku, datum izvršljivosti ter znesek glavnice in obresti, pa tudi tožbeno neprerekano dejstvo, da dolgovana obveznost do izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

14Glede na navedeno je prvostopenjski davčni organ tudi tudi po presoji sodišča pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Ker tožnik ne more izpodbijati izvršilnega naslova, enotnega izvršilnega naslova ali vročitve, kar izda ali opravi organ države prosilke, kot to določa zgoraj navedeni prvi odstavek 240. člena ZDavP-2, sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na vročitev izvršilnega naslova oziroma enotnega izvršilnega naslova. V primeru, da se tožnik ne strinja z izvršilnim naslovom oziroma enotnim izvršilnim naslovom, bi moral pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu države prosilke (drugi odstavek 240. člena ZDavP-2). Ne glede na to, pa sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da nemški davčni organ zavezancu, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, ne more vročati pisanj v Nemčiji, pripominja, da je na podlagi drugega odstavka 92. člena ZUP fizičnim in pravnim osebam v tujini mogoče vročati pisanja tudi neposredno.

15Sodišče zavrača tudi tožbeno trditev, da je bil tožniku onemogočen vpogled v spis, ker tožnik v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza in to tudi ne izhaja iz upravnega spisa, temu očitku pa nasprotuje tožena stranka. Prav tako kot neutemeljeno zavrača tožbeno trditev, da morajo biti spremljajoči dokumenti prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije. Glede uporabe jezika pri upravni pomoči, povezani z izterjavo davščin državam članicam EU, je v prvem odstavku 217. člena ZDavP-2 določeno, da mora biti zaprosilo za pomoč, enotni obrazec za vročitev in enotni izvršilni naslov, ki ga prejme pristojni organ, preveden v uradni jezik Republike Slovenije, razen če se pristojni organ odpove prevodu, v drugem odstavku tega člena pa, da pristojni organ v primeru, če spremljajoči dokumenti iz prejšnjega odstavka niso prevedeni v uradni jezik Republike Slovenije, pristojni organ zahteva prevod le, če je to potrebno. Upoštevajoč navedena zakonska določila in vsebino podatkov, ki jih je posredoval davčni organ države prosilke, je tožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

16Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da gre za izterjavo obveznosti, ki so starejše od pet let, ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Navedenih dejstev namreč tožnik ni zatrjeval v upravnem postopku, ni pa tudi pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil prej. Tožnik bi to dejstvo lahko zatrjeval najmanj ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega davčnega organa. Opisane okoliščine po presoji sodišča izkazujejo ugotovitev, da gre za navajanje dejstev v upravnem sporu v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1.

17Sodišče še pripominja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi in to v času njegove izdaje. Tako ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu sam način izvršbe, zaradi česar se sodišče ne opredeljuje do tožbenega ugovora, da je bil rubež tožnikovih denarnih sredstev pri banki opravljen na takšen način, da niso bile upoštevane omejitve izvršbe po 160. členu ZDavP-2. V zvezi s tem pa sodišče zgolj pripominja, da se v tem upravnem sporu izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine.

18Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.