231. člen ZDavP-2

Prvotni izvršilni naslov, ki je v madžarskem jeziku, ni izvršilni naslov v konkretni izvršilni zadevi, tega namreč predstavlja enotni izvršilni naslov, ki pa ga je tožnik prejel v slovenskem jeziku. Zoper enotni izvršilni naslov ni dovoljeno pravno sredstvo zoper izvršilni naslov.

Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v obravnavanem primeru ni bil izdan na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe domačega davčnega organa, ampak je bil izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova iz določb Direktive in Izvedbene uredbe. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo tudi v takšnem primeru.

Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, vendar se tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči je prav to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, v uradnem jeziku te države članice.

Tudi v postopku davčne izvršbe je potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2.

Iz enotnega izvršilnega naslova izhaja, da naj bi bil izvršilni naslov, odločba britanskega davčnega organa, vročena tožniku, kakor to zahteva nacionalna zakonodaja države prosilke, v nadaljevanju enotnega izvršilnega naslova pa je mogoče razbrati, da datum vročitve izvršilnega naslova v državi prosilki ni na razpolago. Ob upoštevanju 12. člena Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, ki določa, katere podatke mora vsebovati enotni izvršilni naslov (med drugim podatke za identifikacijo prvotnega izvršilnega naslova, vključno z vsemi datumi, ki so pomembni za postopek izvršitve), oz. ob upoštevanju priloge II Izvedbene uredbe komisije (EU) št. 1189/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, ki v točki 8 izrecno določa, da je potrebno v enotnem izvršilnem naslovu navesti datum vročitve prvotnega izvršilnega naslova, je datum vročitve izvršilnega naslova potreben za veljaven enoten izvršilni naslov.

Davčni organ države prosilke (Nemčija) je pristojnemu organu Republike Slovenije podal zaprosilo za izterjavo terjatev s priloženim enotnim izvršilnim naslovom. Ker je iz podatkov, s katerimi je razpolagal prvostopenjski davčni organ ob sprejemu izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi razvidna oznaka akta, ki dovoljuje izvršbo, datum vročitve akta naslovniku, datum izvršljivosti ter znesek glavnice iz obresti tere dejstvo, da dolgovana obveznost do izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana, je pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

V primeru, kakršen je obravnavani, ko država prosilka za isto terjatev navede različna roka zastaranja, po presoji sodišča davčni organ ne more nekritično slediti navedbam države prosilke in se sklicevati na datum zastaranja, ki je naveden v zaprosilu, temveč je dolžan ugotoviti, kateri rok je v skladu s predpisi države prosilke.

V konkretnem primeru je carinski urad prejel zahtevek za plačilo italijanskega carinskega urada. Na podlagi zaprosila organa države prosilke, pristojni davčni organ v skladu z določbo 231. člena ZDavP-2 opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo.