VSL Sklep IV Cp 2176/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca postopka nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom delno ugodilo predlogu predlagateljice za spremembo stikov in za spremembo načina plačevanja preživnine, ter sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v ... IV P 000/2012 z dne 20. 6. 2013, spremenilo tako, kot to izhaja iz I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Kar je predlagateljica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Sklenilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, razen stroškov, ki so nastali s pridobitvijo izvedenskih mnenj, ki sta jih udeleženca postopka dolžna kriti vsak polovico, zaradi česar je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti znesek v višini 634,21 EUR spp (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev smiselno v ugodilnem delu se laično pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožnik se v bistvenem zavzema za ohranitev režima stikovanja in načina plačevanja preživnine, kot je bil dogovorjen s sodno poravnavo. Prvenstveno navaja, da sodišče prve stopnje prave želje in voljo mladoletne A. ni ugotovilo. Meni, da je deklica pri izpovedovanju svoje volje, kolikor jo je sploh izrazila, sledila željam matere, prave želje in volje pa si ni upala izpovedati. Verjame, da si mladoletna A. želi ohraniti več kot deset let uveljavljen režim stikov in da bo sprememba, kot jo določa izpodbijani sklep, v A. življenje povsem po nepotrebnem prinesla več stresa, nemira in obremenitev. Sodišče prve stopnje je v postopku zagrešilo kršitev četrtega odstavka 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih¹ in prvega odstavka 410. člena ZPP, ker ni pridobilo mnenja mladoletne A., niti je ni zaslišalo, čeprav je njena starost in sposobnost razumevanja takšna, da bi na sodišču svoje mnenje lahko izrazila. Nadalje navaja, da v obdobju od sklenitve sodne poravnave ni prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin in pri tem poudarja, da odraščanje otroka ne more predstavljati pravno relevantne spremembe. Sodišču prve stopnje očita, da je z zavrnitvijo predloga za izvedbo dokaza z drugim izvedencem za področje klinične psihologije prekršilo tretji odstavek 254. člena ZPP. V konkretnem primeru se je namreč pojavil indic, da v dokazni temi obstoji realno znanstveno tveganje za napako. Izvedenka je bila pri podaji svojega videnja situacije pristranska, svoje mnenje je tekom postopka večkrat povsem neosnovano spremenila, njene navedbe in zaključki pa so bili pogosto povsem napačni in niso bili v interesu A. Predlog izvedenke je tudi v nasprotju z njenimi lastnimi predhodnimi ugotovitvami, da so selitve za A. stresne, pri tem pa je ponudila predlog, ki vključuje še več selitev in pogostejšo menjavo okolja. Izvedenkina strokovnost in videnje obravnavane situacije je bila dokončno postavljena pod vprašaj, ko je v drugem dopolnilnem izvedenskem mnenju predlagala, naj se A. med tednom namesti kar v internat. Poudarja, da za A. zelo lepo skrbi, z njo se veliko ukvarja, tudi glede na njene posebne potrebe, ter ji nudi prav vse, kar deklica za svoj razvoj in usposobitev za samostojno življenje potrebuje. Nasprotni udeleženec se tudi ne strinja z odločitvijo spremembi načina plačevanja preživnine.

3Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o predlogu materialno pravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi, zlasti pa nimajo materialno pravne podlage v zbranem dokaznem gradivu. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

6V obravnavani zadevi sta udeleženca 20. 6. 2013 sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je bila njuna mladoletna hči A. zaupana v varstvo in vzgojo materi (predlagateljici). Stike sta udeleženca dogovorila tako, da je mladoletna A. preživljala mesečno 2 tedna pri očetu (nasprotnemu udeležencu), pri čemer se je stik izmenjaval na teden dni.

7Četrti odstavek 421. člena ZPP določa, da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

8Zaradi ugotovitve, ali obstajajo v predlogu zatrjevane spremenjene okoliščine, ki bi pogojevale spremembo stikov mladoletne A. z očetom, je sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke klinične psihologije dr. B. B. ter izvedenke spec. psihiatrije dr. C. C.

9Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik neutemeljeno graja izvedensko mnenje oziroma delo izvedenke dr. B. B. in ji očita pristranskost in nestrokovnost, sodišču pa, da je na njeno mnenje oprlo odločitev ter da ni postavilo drugega izvedenca klinične psihologije. Po vpogledu v spisovno gradivo pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je izvedenka od nje zahtevano delo opravila v skladu s stroko, na pripombe obeh udeležencev odgovorila argumentirano, konsistentno in smiselno, tako v pisnih dopolnitvah kot tudi ustno na dveh narokih za glavno obravnavo. Izvedensko mnenje je popolno in obrazloženo tako, da je udeležencema in sodišču omogočen preizkus. Kot je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v 48. točki izpodbijanega sklepa, nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, v konkretnem primeru še celo le s tistim delom, ki pritožniku ni v korist, ni razlog za postavitev drugega izvedenca. V izvedenskem mnenju tudi ni zaznati protislovij, ki jih zatrjuje pritožnik, in sicer, da naj bi bil izvedenkin predlog režima stikov (in končna ureditev režima stikov v izpodbijanem sklepu), po katerem bi se A. selila večkrat, kot po obstoječi ureditvi stikov, v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, da A. potrebuje več stabilnosti in bolj konstantno okolje. Izvedenka je na naroku 23. 12. 2019 pojasnila, da je svoj predlog režima stikov oblikovala z zavedanjem, da vsebuje več voženj, da pa tak režim stikov otroku omogoča, da ima večino delovnih dni stvari za šolo v enem domu in da lahko starš, ki je med tednom več z njim, kontinuirano spremlja šolske obveznosti, pri čemer je upoštevala materine večje kapacitete, kar se tiče spremljanja šolskega dela in učenja z A. ter očetove večje kapacitete, kar se tiče prostočasnih dejavnosti in športa. Ob oblikovanju predloga je upoštevala različne dejavnosti, ki v največji meri varujejo koristi otroka. Pritožbeno sodišče po proučitvi izvedenkinih odgovorov na pripombe pritožnika tako ne zazna zatrjevanih nasprotij in pojasnilo izvedenke sprejema kot ustrezno in strokovno utemeljeno. Pritožnik nadalje neutemeljeno izvedenki očita nestrokovnost zaradi podaje predloga, da se A. med tednom namesti v internat, organiziran v sklopu šole, ki jo A. obiskuje. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spisovno gradivo ugotavlja, da je izvedenka navedla, da bi bilo o takšnem predlogu vredno razmisliti, če bi se spor med staršema nadaljeval, kasneje pa je ugotovila, da to ne bo potrebno, saj je tudi nasprotni udeleženec pokazal določeno prilagodljivost pri izvrševanju stikov. V delu oziroma mnenju izvedenke prav tako ni zaznati okoliščin, ki bi pritožbenemu sodišču vzbujale dvom v nepristranskost izvedenke oziroma bi izkazovale njeno pristranskost in naklonjenost predlagateljici. Ni jasna oziroma razumljiva pritožbena navedba, da naj bi ugotovitve izvedenke o pritožnikovi izredni energičnosti in (verjetno) hiperaktivnosti v mladosti izkazovale njeno nenaklonjenost pritožniku, pritožba pa za tako sklepanje tudi ne ponudi pojasnila. Pritožbene navedbe, da so bili predlogi pritožnika za večanje A. samostojnosti neosnovano zavrnjeni, predlagateljičini pa sprejeti z odobravanjem, so prav tako povsem nekonkretizirane in pavšalne, zato jih ni mogoče preizkusiti. Nadaljnje izvedenki očitane napake pri povzemanju nekaterih izjav pritožnika niso bistvene in ne vplivajo na njene strokovno ugotovljene zaključke. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da pritožnik ni izpostavil nobene relevantne okoliščine, ki bi izkazovala obstoj realnega znanstvenega tveganja za izvedenkino napako ali njeno pristranskost. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog pritožnika za postavitev drugega izvedenca klinične psihologije ter svojo odločitev pravilno oprlo na izvedensko mnenje angažirane izvedenke.

10Ne držijo pritožbene navedbe, da se od sklenitve sodne poravnave z dne 20. 6. 2013 pa do izdaje izpodbijane sklepa okoliščine niso bistveno spremenile. Sodišče prve stopnje je v 50. točki izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo razloge za spremembo stikovanja, in sicer je na podlagi skladnega mnenja pristojnega CSD in izvedenskega mnenja dr. B. B. ter po presoji izpovedi udeležencev in analizi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da obstoječi režim stikovanja, torej da A. preživi teden dni izmenjaje pri vsakem od staršev, deklici ni več v korist. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo z ozirom na dejstvo, da je A. otrok s posebnimi potrebami in upoštevaje ugotovljeno potrebo po stalnem nadzoru in dnevni pomoči pri nalogah, česar v tedenskih stikih ni mogoče optimalno izvajati. Dodatno je upoštevalo tudi dejstvo, da je deklica v času predmetnega postopka že mladostnica v 15 letu starosti in so njene potrebe druge oziroma drugačne od tistih, ki so bile v ospredju ob sklenitvi sodne poravnave v letu 2013. Stališče pritožnika, da odraščanje ne predstavlja bistvene spremembe okoliščin, saj gre za neizogibno dejstvo vsakega otroka, ni pravilno. Pri odločitvi o spremembah stikov je prilaganje življenjskim spremembah namreč nedvomno pomemben in upoštevan materialno pravni dejavnik, ravno zaradi različnih čustvenih in razvojnih potreb otroka pri odraščanju. Zlasti pa to velja v konkretnem primeru, ko gre za deklico z intelektualnim funkcioniranjem v območju lažje motnje v duševnem razvoju in je prilaganje njenim potrebam še toliko bolj pomembno in ključno za nadaljnji celoviti razvoj. Pritožnik sicer pravilno poudarja osnovno vodilo pri določitvi stikov s staršem oziroma pri odločanju o spremembi stikovanja, to je korist otroka, vendar pri tem ne prepozna, da dosedanji oziroma ustaljeni režim stikovanja za A. ni več primeren ter da zanjo ni najbolje tisto, kar meni sam. Pritožbeno sodišče razume pritožnikovo željo po ohranitvi obstoječega režima in njegovo razočaranje ob izpodbijani odločitvi in verjame, da je skrben in ljubeč oče, ki se s hčerjo veliko ukvarja, tako na športnem kot na šolskem področju, vendar pa je pri odločanju o spremembi stikovanja potrebno slediti le A. koristi in stike prilagoditi spremenjenim okoliščinam na njeni strani. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja pristojnega CSD ter na podlagi izvedeniškega mnenja tako pravilno ugotovilo, da mladoletna A. potrebuje bolj konstantno okolje, enotna navodila in vzgojna postopanja ter da mati bolje razume razvojne potrebe A., poleg tega pa da si A. sama takšne spremembe želi in se je veseli. Na podlagi obširne dokazne ocene je tudi pravilno zaključilo, da je sprememba stikovanja na način, kot ga je določilo v izpodbijanem sklepu, nujno potrebna, da se v največji meri zavarujejo koristi mld. A., kot to narekuje določba 102. člena ZZZDR.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo prave želje in volje A. ter da bi moralo samo pridobiti njeno mnenje in jo zaslišati. Sodišče prve stopnje se je z A. željo seznanilo preko mnenja pristojnega CSD, poročila razredničarke in izvedenskega mnenja, kar jasno izhaja iz obrazložitve v 17., 18., 20. in 30. točki izpodbijanega sklepa. V postopku tako ni bilo potrebe po dodatnem zasliševanju in pridobivanju mnenja deklice s strani sodišča, saj so njeno mnenje že pridobili strokovnjaki, usposobljeni za delo z otroci s posebnimi potrebami, zlasti pa angažirana izvedenka klinične psihologije.

12V zvezi s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi stikov povsem zanemarilo koristnost športnega udejstvovanja, ki ga A. zagotavlja pritožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tovrstnih navedb ni spregledalo in se je do njih tudi ustrezno opredelilo v 41. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

13Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da vnaprejšnje predvidevanje prvega sodišča o težjem usklajevanju pritožnikovih obveznosti, ki bi zaradi spremenjenih okoliščin na njegovi strani hipotetično utegnile nastati, ni ustrezno, vendar takšni zaključki na siceršnjo pravilnost in zakonitost odločitve ne vplivajo.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek ne nasprotuje obrazložitvi, razlogi na katere se sklep opira pa tudi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožnik grajane napake sodišča prve stopnje utemeljuje z zatrjevanjem, da je sodišče režim stikovanja spremenilo tako, da vključuje več selitev, čeprav je ugotovilo, da A. potrebuje bolj konstantno in stabilno okolje. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na izvedensko mnenje jasno in ustrezno pojasnilo, da se bo s spremembo stikovanja, kljub več vožnjam na stike k očetu, pri A. okrepil občutek varne navezanosti v materinem okolju, dosegla čustvena stabilizacija, zmanjšala njena utrujenost zaradi pogostih menjav doma, hkrati pa se ohranila možnost intenzivne povezanosti z očetom, saj so stiki še vedno določeni relativno pogosto. Pritožbeno sodišče s povzetim v celoti soglaša in odločitev, da bo deklica imela en dom, k očetu pa hodila na stike, spoznava kot pravilno in deklici v največjo korist. Pritožbeno sodišče je prepričano, da takšna drugačna ureditev stikov same kvalitete odnosa med A. in njenim očetom ne bo spremenila.

15Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da v zadevi ni razlogov za spremembo načina plačevanja preživnine. Iz med udeležencema postopka sklenjene sodne poravnave izhaja, da se je nasprotni udeleženec za preživljanje A. zavezal plačevati preživnino v višini 150 EUR mesečno, ki pa jih ne bo nakazoval na račun matere, ampak bo plačeval vse stroške v zvezi z vrtcem oziroma šolo glede na prejete šolske položnice ter stroške zunajšolskih dejavnosti, ki jih bo obiskovala mld. hči. Udeleženca postopka sta se torej dogovoril namesto plačila preživnine v denarju za drugačen način izpolnitve svoje preživninske obveznosti, vendar ne do zneska 150 EUR mesečno, kot to zmotno navaja pritožnik, temveč za znesek 150 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in izpovedbe predlagateljice ter predložene preglednice plačil, ki je pritožnik ni prerekal, ugotovilo, da pritožnik ob tako določenem načinu plačevanja preživnine mesečno ni poravnaval dogovorjenega zneska v višini 150 EUR, zato pravilno zaključilo, da mora nasprotni udeleženec preživnino za A. plačevati na bančni račun matere. Kot je že večkrat poudarila sodna praksa, mora biti finančni okvir preživljanja otroka vnaprej znan in stabilen, da lahko tisti od staršev pri katerem otrok živi ve, koliko sredstev mu je na razpolago in bo z njimi uspel pokriti vse otrokove potrebe.

16Pritožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor predlagateljice pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča (155. člen ZPP). Udeleženca postopka zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ V nadaljevanju ZZZDR