VSM Sodba I Cp 64/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičninah k.o. S., stavba 4527, del stavbe 7 (ID ) in k.o. S., stavba 4527, del stavbe 40 (ID ), na podlagi Prodajne pogodbe za nakup stanovanja št. A.P.ST01 večstanovanjske stavbe s komercialnim imenom „S.“ z dne 18. 4. 2009, sklenjena med pravdnimi strankami, neveljavna (izrek pod točko I). Odločilo je, da se pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist tožene stranke do celote in se znova vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke do celote (izrek pod točko II) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v posest navedene nepremičnine v roku 15 dni po vročitvi prepisa sodbe prve stopnje toženi stranki (izrek pod točko III). Glede pravdnih stroškov je odločila, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (izrek pod točko IV).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da „pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter v zadevi izda novo sodbo, s katero bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo oziroma, da navedeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje“. Prepričana je, da je tekom pravdnega postopka podala utemeljene ter pravno obrazložene ugovore, s katerimi je ugovarjala tako temelju, kot tudi višini tožbenega zahtevka, vendar sodišče prve stopnje „nerazumljivo“ ni upoštevalo prav nobenega izmed njih. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje glede pravne razlage učinkov razvezane pogodbe zaradi „napak stvari“, saj je prepričana da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ne mora po avtomatizmu postati lastnica sporne nepremičnine, saj ima na podlagi razvezane pogodbe samo obligacijski zahtevek do toženke in zato ni upravičena do stvarno pravnega zahtevka, saj ni izpolnjen eden izmed treh obveznih pogojev, in sicer drugi pogoj, ki je ta, da je tožnica lastnica nepremičnine ter mora to tudi dokazati. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede zastaranja zahtevka, in sicer da zahtevek na vrnitev nepremičnine na podlagi prvega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ne zastara. Izpostavlja, da je s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 790/2011 z dne 5. 10. 2012 toženka odstopila od prodajne pogodbe z dne 12. 9. 2011, pri čemer je v obvestilu o odstopu tožnico hkrati pozvala na vrnitev celotne kupnine skupaj z zamudnimi obrestmi in preostalo škodo, zato je tožnica vedela za svojo terjatev v razmerju do nje in je njena terjatev za vrnitev stanovanja v last in posest zastarala ob dejstvu, da je tožnica predmetno tožbo vložila šele 27. 2. 2019, torej osem let po odstopu toženke od prodajne pogodbe. Prav tako tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora sočasne izpolnitve oziroma je ta ugovor zavrnilo povsem pavšalno. Pojasnjuje, da je pravočasno uveljavljala ugovor sočasne izpolnitve ter da stališče sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da bi naj bilo priznanje zahtevka oz. terjatve toženke v stečajnem postopku nad tožnico analogno moč šteti kot izpolnitev napačno. Dejstvo je, da ima do tožnice terjatev v višini 56.899,77 EUR, kot je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev, z dne 19. 11. 2015 in šele ko bo tožnica poplačala navedeno terjatev bo tudi sama imela pravico prejeti stanovanje v last in posest. Prav tako tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo pobotnega ugovora zaradi stvarne napake na stanovanju in vlaganj v stanovanje. Zatrjevala namreč je, da je vrednost stanovanja katerega vračilo zahteva tožnica zaradi stvarne napake vsaj za 15% nižja, kar upoštevajoč cenitev GURS-a pomeni, da znaša vrednost prodanega stanovanja zaradi napak 46.097,25 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo zato postaviti izvedenca gradbene stroke ter na podlagi njegovega mnenja, bi moralo upoštevati in ovrednotiti njen ugovor glede ugovora „manjvrednosti“ stanovanja. Prav tako je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je stanovanje ves čas obnavljala in vzdrževala in je zato „vanj vložila“ vsaj 10.000,00 EUR v posledici česar zahteva tudi povračilo svojih vlaganj, ki jih je prav tako dokazovala s predlogom za pritegnitev izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je zanemarilo načelo pravičnosti, saj ji tožnica dolguje znesek 43.882,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar na dan vložitve 27. 2. 2019 znaša 56.899,77 EUR. Prepričana je, da zato ni dolžna tožnici izročiti v last in posest stanovanja, katerega vrednost presega njeno priznano terjatev v stečajnem postopku. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnica je podala odgovor na pritožbo v katerem se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve, tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih trditev, kot tudi na podlagi uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V okviru tako opravljenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju izoblikovalo pravilno materialnopravno odločitev. Napravilo ni nobene procesne kršitve, ki bi vodile k razveljavitvi izpodbijane sodbe iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skrbno utemeljilo in pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe in jih povzema, brez nepotrebnega ponavljanja. Glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnica (prodajalka) in toženka (kupka) sta 18. 4. 2009 sklenili Kupoprodajno pogodbo, katerega predmet je bilo stanovanje št. A.P.St01 (k.o. S.), stavba 4527, del stavbe 7 (ID ) ter shrambe ADI v kleti (k.o. S.), stavba 4527, del stavbe 40 (ID ) - v nadaljevanju kupoprodajna pogodba;

- kupoprodajna pogodba je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III P 790/2011 razvezana oziroma je toženka uspela z vračilom kupnine za sporno nepremičnino v višini 60.468,80 EUR, sodba je postala pravnomočna 8. 8. 2013;

- toženka je na podlagi pravnomočne sodne odločbe vložila izvršilni predlog za izterjavo 60.468,80 EUR in s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru je bil izdan sklep o izvršbi In 1231/2013;

- toženkina zgoraj navedena terjatev je bila deloma poplačana, in sicer do višine 43.882,83 EUR;

- nad tožnico je bil uveden stečajni postopek St 6318/2014;

- toženka je svojo neplačano terjatev prijavila v okviru stečajnega postopka in njena terjatev ji je bila v celoti priznana;

- toženka ima stanovanje in shrambo še vedno v posesti, prav tako je vpisana kot lastnica sporne nepremičnine.

Pravna podlaga

7Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (izbrisni upravičenec), s tožbo (t.j. izbrisno tožbo) uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1). Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga po prvem odstavku 243. člena ZZK-1, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo postalo neveljavno (124. in 148. člen ZZK-1).

8Predmet spora so lastninskopravna upravičenja tožnice kot prejšnje zemljiškoknjižne lastnice sporne nepremičnine in izbrisna tožba ima zato v konkretnem primeru stvarno pravno naravo¹. Tožbeni zahtevek na podlagi izbrisne tožbe kot posebne stvarno pravne tožbe je specifičen, saj pomeni posebno vrsto reivindikacije, ki pride v poštev, ko je že bila izvršena materialnopravna neveljavna vknjižba. V konkretnem primeru je toženka odstopila od kupoprodajne pogodbe in pravnomočno pridobila terjatev do tožnice v višini kupnine. Glede na to, da ji kasneje, sedaj v stečaju, tožnica ni poplačala celotne terjatve je toženka svojo terjatev pravilno in pravočasno prijavila v stečajnem postopku, kjer ji je bila terjatev do toženke v celoti priznana. V slovenskem stvarnem pravu je za razpolagalne posle uveljavljen sistem kavzalnosti. To pomeni, da je imel odstop od kupoprodajne pogodbe za posledico razveljavitev razpolagalnega posla, razveza kupoprodajne pogodbe pa je učinkovala za nazaj. Nastala je pravna fikcija, kot da pogodba nikoli ni začela učinkovati, zato je razveljavitev razpolagalnega pravnega posla povzročila položaj, kot da lastninska pravica nikoli ni prešla na kupko. Prenos lastninske pravice na nepremičnini začne učinkovati z vpisom zemljiške knjige, tožnica tako lahko „vrnitev“ lastninske pravice doseže samo z uveljavitvijo zahtevka za izbris vknjižbe lastninske pravice in za vnovični vpis vknjižbe lastninske pravice v njeno korist. Institut izbrisne tožbe je namreč utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic, saj ji manjka ustrezen pridobitni način. Glede na dejansko ugotovljeno okoliščino je odločitev sodišča prve stopnje glede neveljavnosti vknjižbe in vrnitve v prvotno zemljiškoknjižno stanje pravilna.

9Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče napačno in neutemeljeno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve. Kot že pojasnjeno je toženka prijavila svojo terjatev v stečajnem postopku in terjatev do tožnice ji je bila v celoti priznana. Zaradi uvedbe stečajnega postopka nad tožnico toženka kot upnica trpi enake pravne posledice, kot vsi drugi upniki v stečajnem postopku, zato je njen ugovor sočasne izpolnitve neutemeljen. Upniki se namreč poplačujejo iz stečajne mase v skladu z določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor zaradi toženkinih vlaganj in stvarne napake na stanovanju. Kot že pojasnjeno je glede na podano odstopno upravičenje in razvezo pogodbe kupoprodajna pogodba prenehala in če je prodajna pogodba razvezana mora kupec prodajalcu vrniti stvar z napako, ki mu jo je prodajalec izročil na podlagi te pogodbe in vrniti jo mora v stanju, v kakršnem jo je prejel. Ob tem je še pojasniti, da toženka svojih vlaganj niti ni dokazala, njen pobotni ugovor pa tudi ni utemeljen po materialnem pravu. Uveljavlja namreč neupravičeno obogatitev, za katero pa nikakor ne izpolnjuje pogojev oškodovanja, nenazadnje pa tudi njen zahtevek niti še ni zapadel, saj ima toženka stanovanje še zmerom v posesti.

11Prav tako ni utemeljen njen ugovor zastaranja, saj tožnica zahteva vračilo sporne nepremičnine in njenega zahtevka ni mogoče šteti za kondikcijskega, temveč ima pravno podlago za vrnitev sporne nepremičnine v prvem odstavku 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in ta zahtevek ne zastara.

12Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Glede na neuspeh s pritožbo tožnica skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sama pa stroške odgovora na pritožbo krije tudi tožnica, saj njena izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Glej tretji odstavek 244. člena ZZK-1 ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 272/2010 z dne 12. 12. 2013 in II Ips 167/2014.