VSRS Sodba XI Ips 24662/2020

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) s sklepom II Ks 24662/2020 z dne 2. 10. 2020 podaljšal pripor zoper obdolžence L. T., B. K. in Z. N. iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obdolžencev B. K. in Z. N. zavrnilo kot neutemeljeni.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega Z. N. in zagovornik obdolženega B. K. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, zagovornik obdolženca B. K. pa podrejeno še, da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi in predlagal njuno zavrnitev. Zavrnil je očitke o neobstoju utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj za obdolženca Z. N. in ocenil, da zahteva njegovega zagovornika v tem delu nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja. Glede obstoja pripornih razlogov je zavzel stališče, da okoliščine, ki izkazujejo obstoj pripornih razlogov za oba obdolženca, zaradi njune obsodbe v drugi kazenski zadevi niso prenehale obstajati. Sodišče mora pri vsakem podaljšanju pripora presojati pogoje za ta ukrep, kar je v konkretni zadevi opravilo in za oba obdolženca tudi ustrezno obrazložilo.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obdolženca in njuna zagovornika. Zagovornik obdolženca B. K. v izjavi vztraja, da priporni razlogi v konkretni zadevi niso podani, saj bi moral obdolženec prestajati zaporno kazen po pravnomočni sodbi v drugi kazenski zadevi, med prestajanjem zaporne kazni pa ne more biti begosumen ali ponovitveno nevaren. Preostali udeleženci se o odgovoru niso izjavili.

B.

5Zagovornik obdolženca Z. N. izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj z navedbami, da tega obdolženca z očitanimi kaznivimi dejanji neposredno ne povezujejo nobeni dokazi. Trdi, da na krajih storitve kaznivih dejanj najdeni dokazi obdolženca ne obremenjujejo, zato zahtevan dokazni standard za podaljšanje pripora ni podan. Sodišču druge stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, kot da jih ni, zato v pravnomočnem sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Hkrati uveljavlja, da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, ali je obdolženec N. soobdolžence poznal in kot voznik Škode vedel, kaj se nahaja v vozilu.

6Vložnikovi očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa obširno naštelo dokaze in utemeljilo tiste okoliščine, ki izkazujejo obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj za obdolženca N. (strani 8 do 37 prvostopenjskega sklepa), čemur je argumentirano pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (strani 3 in 4 drugostopenjskega sklepa). Ključne ugotovitve nižjih sodišč, ki obdolženca N. na ravni utemeljenega suma povezujejo z očitanimi kaznivimi dejanji, se nanašajo na odtujene predmete, ki so jih oškodovanci prepoznali kot svoje, bili pa so zaseženi dne 2. 3. 2020 ob varnostnem pregledu obdolženca N. in dne 16. 3. 2020 pri opravljeni hišni preiskavi stanovanja, ki sta ga uporabljala obdolženca N. in K., ter na ujemanje med vlakni, najdenimi v nekaterih ključavnicah na krajih storitve kaznivih dejanj z vlakni klobčiča črne preje, zaseženega pri preiskavi osebnega vozila Škoda Fabia, v katerem sta bila dne 2. 3. 2020 ustavljena obdolženca N. in K. V razlogih pravnomočnega sklepa so natančno opisane okoliščine, ki kažejo na enak modus operandi in medsebojno povezujejo očitana kazniva dejanja, kot tudi dokazi, ki s kraji kaznivih dejanj povezujejo soobdolženca K. Nižji sodišči sta na tej podlagi z jasnimi in razumnimi razlogi utemeljili sklepanje, da obstaja večja verjetnost, da je obdolženec N. storil očitana kazniva dejanja, kot da jih ni, zato so vložnikovi očitki o pomanjkljivih in nezadostnih razlogih pravnomočnega sklepa neutemeljeni. Kolikor zagovornik naštetim ugotovitvam nasprotuje po vsebini, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Po trditvah zagovornika obdolženca Z. N. je bila preiskava vozila znamke Škoda izvedena še pred izdajo sodne odredbe za preiskavo z dne 3. 3. 2020, zaradi česar so na tej podlagi pridobljeni dokazi že na prvi pogled nezakoniti. Navedeno ne drži, saj je iz razlogov pravnomočnega sklepa (8. točka drugostopenjskega sklepa v povezavi s prvostopenjskim sklepom, denimo drugim odstavkom na 18. strani) in podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil dne 2. 3. 2020 osebni avtomobil znamke Škoda zasežen, dne 3. 3. 2020 pa je bila izdana sodna odredba za preiskavo vozila, ki je bila kasneje istega dne tudi opravljena.

8Zagovornika obeh obdolžencev z vsebinsko enakimi očitki izpodbijata obstoj pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter pogoj neogibnosti pripora. Trdita, da sta bila obdolženca K. in N. obsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II K 13194/2020 z dne 18. 6. 2020 in da bi morala biti na prestajanju zaporne kazni, kar pomeni, da v tem času ni podana njuna ponovitvena nevarnost oziroma begosumnost, saj v zaporu ne moreta izvrševati kaznivih dejanj ali pobegniti. Menita, da sorazmernost ukrepa ni podana, saj je že zapor zadosten ukrep, da se odvrne nevarnost, ki se zasleduje s priporom. Zagovornik obdolženega K. uveljavlja, da pripor ni neogibno potreben, saj so vsi priporni razlogi prenehali obstajati, ko bi moral obdolženec oditi na prestajanje zaporne kazni. Meni tudi, da bi bilo mogoče pripor v tukajšnji zadevi odrediti šele od izteka zaporne kazni dalje.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnika vse svoje navedbe usmerjata v utemeljevanje, da obdolženca med prestajanjem zaporne kazni ne moreta biti begosumna oziroma ponovitveno nevarna in da pripor med prestajanjem zaporne kazni ni neogibno potreben, vendar pri tem ne upoštevata, da je bil pripor v obravnavani zadevi po določbi drugega 272. člena ZKP podaljšan v času, ko se obdolženca nista nahajala na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju II K 13194/2020 z dne 18. 6. 2020. Ker obdolženca v času podaljšanja pripora v tej zadevi nista prestajala zaporne kazni po drugi obsodbi, tudi zahtevi ne moreta uspeti z zatrjevanjem, da pogoji za pripor med izvrševanjem zaporne kazni niso podani, in pojasnjevanjem, da sodišče ne bi smelo uporabiti zakonskih določb o odreditvi pripora med prestajanjem zaporne kazni. Vrhovno sodišče zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa presoja glede na čas njegove izdaje, v tem času pa obsojenca nista bila na prestajanju zaporne kazni in so zato tudi priporni pogoji za podaljšanje pripora, kot jih ugotavljata nižji sodišči v razlogih pravnomočnega sklepa, obstajali.

10Vložnika na načelni ravni sicer utemeljeno izpodbijata naziranje nižjih sodišč, da ima pripor po svoji naravi vselej prednost pred prestajanjem zaporne kazni. Po stališču Vrhovnega sodišča ima namreč že začeto izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi, s katero je obsojenčeva krivda ugotovljena z gotovostjo, praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi kazenski zadevi, kjer pravnomočna in izvršljiva odločitev o obsojenčevi kazenski odgovornosti še ni sprejeta. Sodišče mora v vsakem posameznem primeru skrbno pretehtati, ali so pogoji za pripor podani, pri tem pa upoštevati, da je mogoče v nekaterih primerih, kakršen se zdi tudi obravnavani, begosumnost in ponovitveno nevarnost odpraviti že s prestajanjem zaporne kazni na zaprtem oddelku zavoda.¹ Takšno izhodišče v konkretni zadevi pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o priporu v nadaljevanju postopka upoštevati, da morata obdolženca nastopiti z izvrševanjem zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi sodbi v drugi kazenski zadevi in da ju mora pristojno sodišče iz pripora prerazporediti na prestajanje zaporne kazni (peti odstavek 18. člena ZIKS-1). To pa nadalje narekuje temeljito presojo, ali bodo tudi v času prestajanja zaporne kazni pogoji za podaljšanje pripora zoper oba obdolženca še vedno podani.

C.

11Vrhovno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

12Če bo za obdolženca N. in K. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Po določbi tretjega odstavka 82. člena ZIKS-1 se sicer obsojencu, ki že prestaja kazen zapora, v primeru odrejenega pripora prestajanje zaporne kazni prekine po uradni dolžnosti, vendar ta določba predpostavlja obstoj pripornih pogojev za odreditev pripora zoper obsojenca na prestajanju zaporne kazni, vključno z neogibnostjo pripora, kar mora biti ugotovljeno in izkazano v vsakem posameznem primeru posebej.