VSRS Sklep I Up 179/2020

I. Pritožba se zavrže.

II. Prva tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), da se zahteva prve tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrne (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna drugi tožnici povrniti stroške postopka (III. točka izreka). V obrazložitvi sklepa je med drugim navedlo, da odločitev o stroških iz II. točke izreka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Prva tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo zoper II. točko izreka navedenega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu zahtevku za povračilo stroškov postopka ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, ni dovoljena. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrže.

K I. točki izreka

4Pritožba ni dovoljena.

5Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki v upravnem sporu celovito ureja dopustnost pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, se lahko sklep izpodbija s posebno pritožbo le, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je torej dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).¹

6Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, iz katere izhaja, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med takšne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

7Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.

8Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da navedeno stališče ni v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.² Ustavno sodišče je namreč dne 25. 3. 2002 v zadevi Up-188/01-6 sprejelo stališče, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti pravno sredstvo dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave torej ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Posebnost stroškovnih odločitev je namreč v tem, da jih sprejemajo vsa sodišča na vseh stopnjah odločanja. Vsako sodišče (tako sodišče prve stopnje kot instančno sodišče) namreč prvič odloči o stroških, ki so nastali v postopku pred njim. Zato bi dosledna uporaba določbe 25. člena Ustave vodila do tega, da bi bila vedno mogoča pritožba zoper stroškovno odločitev kateregakoli sodišča in bi se vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči.³ Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni videti vprašanj ustavnosti ureditve 82. člena ZUS- 1, temveč je treba izhajati iz vsebine, ki mu jo dajejo ustaljene metode razlage prava.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

10Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, s katerim je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) v upravnem sporu dopuščala pritožbe zoper sklep o stroških, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP. Stališče, da posebna pritožba zoper sklep o stroških v upravnem sporu ni dopustna, se je v kasnejših zadevah ustalilo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019 in I Up 108/2018 z dne 8. 7. 2020).
² Prim. že navedene sklepe v zadevah I Up 149/2017 (7. točka obrazložitve), I Up 210/2017 (8. točka obrazložitve), I Up 9/2019 (6. točka obrazložitve) in I Up 105/2019 (9. točka obrazložitve).
³ Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020.