VSL Sodba in sklep VII Kp 4777/2017

I. Ob odločanju o pritožbah zagovornika obdolženega A. A., zagovornikov obdolžene B. B. in zagovornika obdolženega C. C. se

sodba sodišča prve stopnje glede obdolženih A. A. in B. B. po uradni dolžnosti

1. razveljavi v odločbah o krivdi za kaznivo dejanje v točki V izreka in določeni kazni za to kaznivo dejanje in enotnih kaznih, določenih obdolženima A. A. in B. B.

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

2. v odločbah o kazenskih sankcijah za obdolžena A. A. in B. B. in stroških postopka glede teh dveh obdolžencev spremeni tako, da se:

obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjenih določenih kaznih po 4 (štiri) mesece zapora za vsako kaznivo dejanje pod točkami I., II., III. in IV. izreka na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora,

obdolženi B. B. pa v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje pod točko IV. izreka določi nespremenjena določena kazen 3 (tri) mesece zapora,

ki ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi : obdolženi A. A. v treh letih, obdolžena B. B. pa v dveh letih ne bosta storila novega kaznivega dejanja.

Na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP morata obdolženi A. A. in obdolžena B. B. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP vsak v znesku 28,00 EUR, obdolženi A. A. tudi krivdno povzročene stroške v znesku 154,00 EUR ter na 224,00 EUR odmerjeno sodno takso, obdolžena B. B. pa mora plačati sodno takso v znesku 72,00 EUR.

II. Sicer se pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi.

III. Obdolženi C. C. mora kot strošek pritožbenega postopka plačati 120,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo I K 4777/2017 z dne 13. 9. 2019 obdolžene A. A., C. C., D. D. in B. B. spoznalo za krive in sicer obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in štirih kaznivih dejanj kršitve temeljnih delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženega C. C. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženega D. D. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in obdolženo B. B. zaradi dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo jim je pogojne obsodbe, v katerih je obdolženemu A. A. določilo za vsako od petih kaznivih dejanj po štiri mesece zapora in določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, obdolženemu C. C. je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let, obdolženemu D. D. je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženi B. B. pa je za vsako od kaznivih dejanj določilo po tri mesece zapora in nato določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da morajo obdolženci plačati vsak svoje stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodno takso, obdolženi D. D. pa tudi stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi.

2Zoper sodbo so pritožbe vložili:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, „da sodišče obdolženca po obravnavi pritožbe oprosti kakršnekoli odgovornosti za očitana kazniva dejanja in mu povrne vse stroške predmetnega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču;“

- zagovorniki obdolžene B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi obdolženke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo spremeni ter izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter

- zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter o stroških postopka s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje „razveljavi in spremeni tako, da obtožni predlog zoper obdolženega C. C. v celoti zavrne ter obdolžencu prizna vse stroške kazenskega postopka“, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. niso utemeljene. Je pa višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je ugotovilo ob preveritvi sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP deloma razveljavilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, po zavrnitvi pritožb pa izpodbijano sodbo v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

4Zagovornik obdolženega A. A. uvodoma zatrjuje, da sta bila obdolženi A. A. in obdolžena B. B. izvenzakonska partnerja, sodišče pa ni ugotavljalo, ali je ta odnos že prenehal, ali je sploh prenehal in kdaj je prenehal in ali še traja, prav tako pa sodišče obeh navedenih „ni podučilo, da se jima ni potrebno izjasnjevati o dejstvih ali odgovarjati na vprašanja, saj se zakonca ali izvenzakonska partnerja nista dolžna izjasnjevati en proti drugemu.“ Ker tega pravnega pouka sodišče ni predstavilo obdolženima, je po mnenju pritožnika s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne pritožbene navedbe v celoti neutemeljene, saj sta tako A. A. kot B. B. v tej kazenski zadevi ves čas obravnavana kot obdolženca, zato je povsem nerelevantno, ali sta bila v obravnavanem času izvenzakonska partnerja oziroma ali sta še vedno, saj nobeden od njiju v tem postopku ni imel statusa priče. Pravni pouk, ki ga izpostavlja pritožba (t.i. pravna dobrota), po kateri je po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP zakonec obdolženca oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, oproščen pričanja zoper obdolženca, velja le za priče. Ker v tem postopku za tak status niti pri A. A. niti pri B. B. ne gre, so takšne pritožbene navedbe povsem neutemeljene, saj pravne dobrote ni mogoče širiti tudi na obdolžence.

5Trditev pritožbe, da obdolženi A. A. ni bil formalno pooblaščen kot direktor družb, temveč je bila to B. B., ne vzdrži kritične presoje, četudi pritožba zatrjuje, da povezava dejstva, da je bil obdolženi A. A. podpisan na dvižnih listih, ne more logično pripeljati do zaključka, da je bil soudeležen pri kaznivem dejanju, ko se ni plačalo prispevkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obdolženi A. A. direktor družbe E. d.o.o. v času od 1. 1. 2010 do 12. 9. 2010, medtem, ko je bil dejanski poslovodja tudi v družbah F. d.o.o. v času od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011, prav tako pa v času od 1. 1. 2012 do 31. 8. 2012 tudi v družbi G. d.o.o., katerega formalni direktor je bil sicer D. D., pa tudi v času od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 v družbi H. d.o.o. in v času od 1. 10. 2014 do 30. 4. 2015 v družbi I. d.o.o., katerih direktorica je bila B. B. Sodišče prve stopnje je njegovo vlogo v razlogih sodbe obširno obrazložilo in pojasnilo, da je iz izpovedi zaslišanih prič zaključiti, da je bil A. A. dejansko oseba, ki je neposredno opravljala oziroma soupravljala vodenje vseh naštetih gospodarskih družb. Bil je seznanjen s financami, zaslišani delavci, od katerih so bili nekateri zaposleni pri vseh družbah, so ga prepoznavali kot glavnega, kot svojega direktorja in kot osebo, na katero so se obračali tako v tehničnem kot tudi kadrovskem ali finančnem smislu. Tudi J. J., ki je za navedene družbe opravljala računovodske storitve, je pojasnila, da se je vedno posvetovala z A. A., če ji pri opravljanju njenega dela ni bilo kaj jasno. Vse navedeno vključno z njegovim zagovorom, da je bil on tisti, ki je „imel finance čez“ v vseh družbah, kar je sodišče logično povezalo tudi z izplačevanjem neto in bruto plač zaposlenim delavcem ter plačevanjem letnega regresa zanje, potrjuje njegovo vlogo v navedenih družbah, zato takšni pravilni ugotovitvi pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

6Pritožba meni, da je A. A. organiziral oziroma vodil gradbišča in uspešno izvajal prevzete naloge za naročnike in s tem prispeval k ustvarjanju dohodka, ni pa podpisoval REK obrazcev in OPSVZ obrazcev, ki so predstavljali obveznost in podlago za plačilo prispevkov, saj za takšne podpise ni imel formalnih pooblastil, sodišče pa v dokaznem postopku ni ugotovilo višine neplačanih prispevkov, s čimer dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more pritrditi. Glede delovanja obdolženega A. A. na finančnem področju v vseh navedenih družbah je višje sodišče obrazložitev že podalo, zato se nanjo v celoti sklicuje, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo. Sodišče prve stopnje je višino prispevkov, ki posameznim delavcem v časovnih okvirih, ki izhajajo iz sodbenega izreka, v družbah E. d. o. o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o. in I. d.o.o. niso bili plačani, ugotavljalo z branjem listin v spisu in sicer z branjem uradnih podatkov FURS-a in tudi REK obrazcev za obravnavana obdobja tako za družbo E. d.o.o., kot tudi za F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o. in I. d.o.o., slednje pa je ugotavljalo tudi z zaslišanjem prič.

7V opisu obdolžencem očitanih kaznivih dejanj kršitve temeljnih delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1) sicer res niso navedene višine neplačanih prispevkov za posamezne delavce v posameznih družbah, vendar pa so po presoji višjega sodišča v posamičnih opisih vsakič navedeni vsi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. Obravnavano kaznivo dejanje namreč skladno z veljavno sodno prakso ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so s tem kaznivim dejanjem varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost.¹ Zato okoliščina, da v izreku sodbe takšni zneski neplačanih prispevkov niso navedeni, ne predstavlja niti pritožbeno zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niti kršitve kazenskega zakona.

8Pritožnik v nadaljevanju zatrjuje, da so navedene gospodarske družbe prenehale s svojim poslovanjem zaradi stečaja, sodišču pa očita, da ni pribavilo stečajnih spisov in vanje ni vpogledalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba ostaja povsem neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. V kolikor pritožnik s tem meri na obstoj relativne bistvene kršitve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, se višje sodišče tudi do nje ne more opredeljevati, saj je v pritožbi v celoti izostala obrazložitev slednje.

9V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je bil v dokaznem postopku predlagan izvedenec ekonomske stroke, ki ga sodišče ni angažiralo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je do tega dokaznega predloga obrambe sodišče prve stopnje opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sicer v točki 19 na strani 30. Tudi višje sodišče pritrjuje takšni odločitvi prvostopenjskega sodišča, saj je bil predlog obrambe obdolženega A. A., da bi izvedenec podal mnenje o tem, ali so bila neizplačila prispevkov in regresa za delavce posledica slabega gospodarjenja A. A. ali pa posledica kriznih razmer na trgu oziroma neplačila naročnikov. Navedena vprašanja so glede na vsebino izvedenih dokazov povsem nerelevantna za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku preverilo stanje na vseh računih vseh naštetih gospodarskih družb v kritičnih obdobjih in ugotovilo, da so se posamezni zneski s teh računov dvigovali v gotovini in so bila sredstva porabljena tudi za druge namene. Z dveh računov gospodarske družbe E. d.o.o., sta bila v letu 2010 opravljena dviga gotovine po 2.900,00 EUR, z računa družbe F. d.o.o. je bilo v letu 2011 B. B. nakazanih 22.000,00 EUR in še 5.600,00 EUR kot vračilo posojila, opravljenih je bilo več gotovinskih dvigov, tovrstni dvigi gotovine so bili opravljeni v letu 2012 in nadaljnjih tudi z računov družbe G. d.o.o., H. d.o.o. in I. d.o.o., glede česar je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge. Iz nobenih računov niso razvidna redna nakazila sredstev za plače delavcev, četudi vse priče skladno izpovedujejo, da so bile plače nakazovane na njihove račune in jim niso bile izplačane v gotovini na roke. Iz podatkov o računih ni razvidno, da bi družbe nabavljale material za gradnjo oziroma plačevale stroške goriva in podobno, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so družbe E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o. in H. d.o.o., dajale prednost poslovanju pred izplačilom plač delavcem. Vsak delavec ima namreč pravico do bruto plače, torej ne le do neto izplačila, ki je nakazan na njegov račun, temveč tudi do plačila prispevkov, ki se nakazujejo v proračun. Glede na to, da so bile plače delavcem nakazane na njihove račune (tovrstna nakazila zgolj izjemoma in zgolj za posamezne delavce za kratko časovno obdobje izhajajo iz stanja na računih družb F. d.o.o., G. d.o.o. in H. d.o.o., medtem ko iz računov družbe E. d.o.o. nakazila plač delavcem v obravnavanem času sploh niso evidentirana), sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je družba poslovala pretežno gotovinsko, kar smiselno potrdi tudi priča J. J., zato tudi izvedensko mnenje ne bi v ničemer prispevalo k drugačnim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča.

10Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi meni, da obdolženec lahko svoj zagovor poda kadarkoli tekom postopka in ga tudi kadarkoli lahko spremeni, to pa ne sme vplivati na to, da sodišče zaradi tega oziroma kasnejšega zagovora ne bo izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče druge stopnje takšnemu navajanju sicer smiselno pritrjuje in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res zapisalo, da je obdolženi A. A. svoj zagovor podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar pa s tem sodišče prve stopnje ni napravilo nobene kršitve, nenazadnje pa le-teh v zvezi z zagovorom obdolženega A. A. tudi pritožba izrecno ne uveljavlja. Po presoji višjega sodišča je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenilo zagovore vseh obdolžencev in izvedenih dokazov ter ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa glede slednjega navedlo ustrezno in prepričljivo obrazložitev.

11Zatrjevanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje razloge za slabo poslovno kondicijo vsake družbe moralo ugotavljati, ker da so ti razlogi bistveni, ne more ovreči pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je izdelalo natančno analizo poslovanja teh družb preko njihovih računov in izpovedi zaslišanih prič in ugotovilo, da so obdolženci (enako velja tudi za obdolženega A. A. dajali prednost ohranjanju dejavnosti v vseh družbah, medtem, ko na drugi strani v določenih časovnih obdobjih, razvidnih iz izreka sodbe, obveznosti do delavcev niso poravnali v celoti.

12Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da poslovanje družb ni bilo zakonito, da so družbe poslovale mimo računovodskih pravil, da pa pri tem sodišče ni navedlo, katera so ta računovodska pravila in da samo dvigovanje denarja ni nezakonito in ne predstavlja kršenja računovodskih pravil, hkrati pa tudi ni povezave med dvigi denarja in neplačilom prispevkov, saj je bilo razpoložljivih sredstev dovolj. Takšnemu pritožbenemu zatrjevanju ni slediti. Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno pojasnilo finančne tokove v posameznih družbah, torej E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o. in I. d.o.o.. Le-te je obravnavalo v zvezi z obravnavanimi obdobji, ki izhajajo iz opisa obdolžencem očitanih kaznivih dejanj. Na podlagi podatkov o stanju na posameznih računih je ugotovilo, da so očitno ob dejstvu, da ni spregledati, da je šlo tudi za gotovinsko poslovanje, sredstva posameznih družb zadoščala za plačilo ali vsaj delno plačilo prispevkov poimensko navedenih delavcev. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov, prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Obdolženci kot odgovorne osebe družb oziroma A. A. tudi kot dejanski poslovodja naštetih družb, so bili pri vodenju teh družb dolžni ravnati s profesionalno skrbnostjo in si pri tem prizadevati, da so družbe vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobne, če temu ni bilo tako, pa bi morali sprejeti potrebne ekonomske ukrepe za sanacijo družb. Tega obdolženci niso storili, temveč so se nasprotno odločili, da bo denar, ki je bil na posamezne račune družb v obravnavanih obdobjih nakazan, porabili v druge namene (dvigi gotovine, vračila posojil, plačila računov posameznim strankam) in ne za plačilo obveznosti do delavcev, kljub temu da so vedeli, da bodo delavce s tem prikrajšali za tisto, kar jim pripada.

13Neupoštevna so tudi pritožbena zatrjevanja, da glede plačevanja prispevkov obdolženi A. A. ni imel nikakršnih pooblastil, saj je bila vloga obdolženega A. A. v družbah že obrazložena. S trditvijo pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je večina oškodovancev potrdila, da se je regres kompenziral s stroški bivanja, ne more ovreči pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, na podlagi česa ugotavlja, da K. K. z A. A. ni sklenil dogovora, da se regres kompenzira s stroški stanovanja. Ob tem višje sodišče opozarja, da je pritožnik očitno spregledal, da se po veljavni sodni praksi tudi z eventualnim pristankom delavca na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa, ali celo odpoved plači, delodajalec ne more razbremeniti plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu in da je torej socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in delavec v njen poseg ne more privoliti.²

14Prav tako neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da obdolženi ne bi mogel ustanavljati novih družb, če prispevki v prejšnjih družbah ne bi bili plačani, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z ustanavljanjem novih družb, ko je obdolženi A. A. videl, da ne more plačati prispevkov v prejšnji, povzelo vsebino izpovedi priče J. J. in del zagovora obtožene B. B. Nenazadnje pa tudi iz podatkov v spisu izhaja, da so bile družbe F. d.o.o., G. d.o.o., I. d.o.o. in H. d.o.o., ustanovljene praviloma le nekaj mesecev prej, kot je obdolženi A. A. nanje prenesel poslovanje in je na tak način z zaposlovanjem v slednjih verižil tudi status zaposlenih pri teh družbah, zato s takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženčev zagovornik ne more uspeti. Prav tako pa s takšno pritožbeno trditvijo ne more omajati pravilnih zaključkov glede direktnega naklepa pri obdolženem A. A., ki ga je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v izpodbijani sodbi in čemur se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

K pritožbi zagovornika obdolženega C. C.

15Zagovornik obdolženega C. C. meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker ni navajalo nikakršnih razlogov glede trditve, da je bil C. C. za istovrstno kaznivo dejanje pri Okrajnem sodišču v Črnomlju že pravnomočno obsojen s sodbo I K 22687/2012 z dne 25. 9. 2015, da gre v konkretnem primeru za že razsojeno stvar in da ga sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ne bi smelo obravnavati in še enkrat obsoditi v nasprotju z načelom ne bis in idem. Takšnim pritožbenim navedbam ni moč slediti. Sodišče prve stopnje sicer glede slednjega v izpodbijani sodbi res ni navajalo razlogov, ker je očitno štelo, da ne gre za že razsojeno stvar, slednjemu pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

16Iz sodbe I K 22678/2012 z dne 25. 9. 2015, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega C. C., namreč izhaja, da obdolženi C. C. za delavce družbe F. d.o.o. L. L., A. A., K. K., M. M., N. N., O. O., P. P. in R. R. v obdobju od 1. 9. 2011 do 31. 3. 2012 kot direktor te družbe ob izplačilu neto plač ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in jim na tak način omejil pravico do plače oziroma odvzel pravico, da bi se jim plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in mu izreklo kazensko sankcijo.

17V predmetnem postopku (torej v zadevi I K 4777/2017) pa je obtožbeni očitek uperjen zoper obdolženega C. C. kot poslovodjo družbe in obdolženega A. A. kot dejanskega direktorja družbe F. d.o.o. in jima očita, da v času od 1. 1. 2011 do 31. 8. 2011 nista poskrbela za plačilo regresa K. K. in da v času od 1. 5. 2011 do 31. 8. 2011 nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delavce L. L., K. K., M. M., N. N., O. O, P. P. in R. R. Glede na vse navedeno torej ne gre za že razsojeno stvar, temveč gre za različni obdobji obeh kaznivih dejanj, zato je takšne pritožbene trditve potrebno zavrniti kot neutemeljene.

18Sama okoliščina, da se v abstraktnem delu točke 2 obdolženemu C. C. in obdolženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev očita obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, na slednje nima nikakršnega vpliva, saj abstraktni del ni obvezna sestavina opisa dejanja. V nadaljevanju opisa je namreč ravnanje obeh obdolžencev jasno konkretizirano, ko je v točki II.b navedeno, da obdolženca v nasprotju z 42. členom v zvezi s 134. členom ZDR, 2. in 3. členom ZPSV ter drugim odstavkom 352. člena ZDAVP-2 ob izplačilu neto plač nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač in sicer za delavce L. L., K. K., M. M., N. N., O. O., P. P. in R. R. za čas od 1. 5. 2011 do 31. 8. 2011 in jim na ta način omejila pravico do plače in jim odvzela pravico, da bi se jim plača v teh obdobjih upoštevala v izračun pokojninske osnove. Tako oblikovan opis tako tudi z vidika časovne komponente ne vzbuja nikakršnih pomislekov in je zato po presoji sodišča druge stopnje povsem ustrezen.

19Iz navedenih razlogov zato višje sodišče zavrača pritožbeno tezo glede nepravilnosti opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja in ugotavlja, da glede obdolženega C. C. v zvezi s sodbo I K 22687/2012 z dne 25. 9. 2015 ne gre za časovno in krajevno povezana in ponavljajoča dejanja, ki naj bi bila vsa storjena z enotnim naklepom in na enak način in da bi bila usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine in zoper iste oškodovance, kar pritožnik uveljavlja skozi trditev, da bi moralo iti za eno samo kaznivo dejanje. Ker gre torej za dve ločeni kazenski zadevi, dve posamični kaznivi dejanji, obravnavani v dveh ločenih postopkih, sodišče druge stopnje takšne pritožbene navedbe zavrača. Hkrati s temi pa ob že obrazloženem zavrača tudi mnenje pritožnika, da bi ob ugotovitvi, da gre za že razsojeno stvar, očitek neplačanega regresa sam po sebi lahko pomenil le kaznivo dejanje, ki je že absolutno zastaralo.

K pritožbi zagovornikov obdolžene B. B.

20Trditev pritožnikov, da je v družbah H. d.o.o. in I. d.o.o. vlogo formalnega poslovodnega organa obeh družb prevzel obdolženec A. A. in ne sicer formalna slamnata direktorica obdolžena B. B., nima podlage v izpodbijani sodbi in podatkih spisa. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil dejanski poslovodja družbe H. d.o.o. in družbe I. d.o.o. v obravnavanem obdobju obdolženi A. A. Nesporno pa je ugotovilo, da tudi direktorica obdolžena B. B. ni bila zgolj slamnata direktorica kot skuša prikazati pritožba, temveč je bila zakonita zastopnica družbe H. d.o.o. in I. d.o.o., hkrati pa je, kot to izhaja iz listin v spisu, opravljala tudi dvige gotovine, opravljala je pologe, kot izpovedujejo priče je bila v obravnavanem času izvenzakonska partnerka obdolženega A. A., zato sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da je bila v celoti seznanjena s finančnim poslovanjem družbe. Nenazadnje je sama v svojem zagovoru navajala, da je bila družba I. d.o.o. ustanovljena zato, ker je imel A. A. v družbi H. d.o.o. blokiran račun, pritrditi pa je tudi sodišču prve stopnje, da je J. J. izpovedala, da jo je o poslovanju družbe obveščala. Res so priče B. B. opisovale tudi kot osebo, ki je pospravljala, čistila in kuhala, vendar sodišče prve stopnje ni napravilo bistvene kršitve in v obrazložitvi navajalo nasprotno, ko je zaključilo, da je ob tem, ko je bila pooblaščena na računih obeh družb, delo direktorice v obeh dejansko tudi opravljala. Protispisno pritožba povzema izpoved priče J. J. in zatrjuje, da B. B. nikoli ni imela poslovnega sestanka z računovodkinjo in je šla občasno samo mimo pisarne ali je skuhala kavo. J. J. je namreč izpovedala, da je obdolženki dajala tudi podatke o REK obrazcih, o obračunu DDV in o prihodkih in odhodkih, torej glede samega poslovanja. Navedeno izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče J. J. in slednje je prvostopenjsko sodišče v sodbi pravilno povzelo, zaradi česar sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo zagovornikov obdolžene B. B. zavrača, saj sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede statusa obdolžene B. B. v obeh gospodarskih družbah ni zmotno ugotovilo.

21Sostorilstvo obdolženke z A. A. je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tehtno in jasno obrazložilo v točki 16 izpodbijane sodbe in se tudi ustrezno opredelilo do bistvenih okoliščin oziroma odločilnih dejstev, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni nastala.

22Na ravni neobrazloženosti pa ostaja pritožbena navedba, da je glede izvedenih dokazov treba izpostaviti, da jih ni dovolj le izvesti in v obrazložitvi povzeti, temveč je treba narediti pravilne dokazne zaključke in zanje navesti prepričljive razloge, kar velja tudi glede argumentacije v točki 17 in tudi glede direktnega naklepa, zato se pritožbeno sodišče do takšnih pritožbenih navedb ne more opredeliti oziroma jih preizkusiti.

* * *

23Zagovorniki vseh treh obdolžencev so v svojih pritožbah uvodoma sicer napovedali tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar se vsebinsko do njih niso opredelili. Zato je sodišče druge stopnje kazensko sankcijo pri vseh pritožnikih preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Ugotovilo je, da je sodišče obdolženemu A. A., C. C. in B. B. utemeljeno izreklo pogojne obsodbe. Ob upoštevanju teže dejanja za posamezno kaznivo dejanje, prispevek vsakega od njih ter ustrezno ovrednotenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kar vse je pravilno ugotovljeno v točki 21 obrazložitve prvostopenjske sodbe, je obdolženemu C. C. upoštevaje vse okoliščine, ki vplivajo na to ali naj bo kazen manjša ali večja, sodišče prve stopnje določilo primerno kazen tri mesece zapora in ustrezno dolgo preizkusno dobo v trajanju dveh let. Takšna sankcija je tudi po presoji višjega sodišča ne le zakonita, temveč tudi primerna vsem ugotovljenim okoliščinam in pravična ter takšna, da bo obdolženega C. C. v bodoče odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče obdolženemu A. A. za dejanja pod točkami I., II., III in IV. določilo primerne zaporne kazni in to prepričljivo obrazložilo. Prav tako je obdolženi B. B. za dejanje pod točko IV. določena vsem okoliščinam, ki jih je ustrezno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, primerna trimesečna zaporna kazen.

24Glede na razveljavitev točke V. izreka sodbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve, pa se višje sodišče upoštevaje okoliščino, da je bila pri obdolženemu A. A. in obdolženi B. B. razveljavljena tudi določena kazen za to kaznivo dejanje in obema določeni enotni kazni, do slednjega pri tem preizkusu logično ni opredeljevalo.

Razveljavitev in sprememba sodbe po uradni dolžnosti:

25Ob odločanju o pritožbah je sodišče druge stopnje del izpodbijane sodbe razveljavilo po uradni dolžnosti. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe opravilo nepooblaščene popravke izvirnika sodbe in je s tem izrek sodbe v točki V. postal nerazumljiv, je višje sodišče ugotovilo, da prvostopenjska sodba sploh nima razlogov glede dejanja, opisanega v točki V. sodbenega izreka. V točki V. izpodbijane sodbe se obdolženi B. B. in obdolženemu A. A. očita, da v času od 1. 8. 2014 do 30. 4. 2015 skupaj kot poslovodji družbe I. d.o.o. delavcu S. S. za obdobje od novembra 2014 do januarja 2015 nista plačala celotne, temveč le del plače in ga prikrajšala za pravico do plače in v nasprotju s 44. členom ZDR-1 ter 2. in 3. členom ZPSV in drugim odstavkom 352. člena ZDAVP-2 ob izplačilu neto plač nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost za delavca S. S. in R. R. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima sodba prvostopenjskega sodišča obširne in tehtne razloge glede celotnih očitkov, uperjenih zoper vse obdolžence, ki se nanašajo na (ne)plačevanje prispevkov in v zvezi s tem prikrajšanje pravic delavcev do plačila prispevkov za socialno varnost, prav tako ima tudi izčrpne razloge glede neplačila regresa K. K., nobenih razlogov pa prvostopenjska sodba nima glede očitka pod točko V.a sodbenega izreka glede neplačevanja neto plač delavcu S. S. konec leta 2014 in v začetku leta 2015 in prikrajšanja nastalega v zvezi s tem.

26Sodišče prve stopnje je z zgoraj opisanimi kršitvami napravilo kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je takšna, da je potrebno prvostopenjsko sodbo v tem delu razveljaviti. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbah o krivdi za kaznivo dejanje pod točko V. izreka in določeni kazni za to kaznivo dejanje ter enotnih kaznih, določenih obdolženima A. A. in B. B. V tem obsegu je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo le deloma, to je v odločbi o krivdi za kaznivo dejanje v točki V., prav tako pa glede te točke tudi določenih kaznih za to kaznivo dejanje ter v enotnih kaznih, določenih obema navedenima obdolžencema in ker so hkrati določene zaporne kazni v odločbah o kazenskih sankcijah za obdolžena A. A. in B. B. ostale nespremenjene, je na podlagi šestega odstavka 392. člena ZKP upoštevaje okoliščino, da se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo, prvostopenjsko sodbo v odločbah o kazenskih sankcijah za obdolžena A. A. in B. B. in stroških postopka glede teh dveh obdolžencev spremenilo. Obdolženemu A. A. je v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjenih določenih kaznih po štiri mesece zapora za vsako kaznivo dejanje pod točkami I., II., III. in IV. izreka, na podlagi pravil o steku po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ob kriterijih, ki jih je upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, določilo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Obdolženi B. B. pa je v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje pod točko IV. izreka upoštevaje vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in jih je v razlogih sodbe navedlo že prvostopenjsko sodišče, določilo nespremenjeno določeno kazen tri mesece zapora. Preizkusni dobi, ki jih je v okviru izrečenih pogojnih obsodb določilo drugostopenjsko sodišče, pa sta pri obdolženem A. A. določeni na tri leta, pri obdolženi B. B. pa dve leti, v katerih ne smeta storiti novega kaznivega dejanja, da pogojni obsodbi ne bi bili preklicani in določene zaporne kazni izvršene. Po presoji višjega sodišča predstavljata tako določeni preizkusni dobi ustrezno dolg čas preizkusa, v katerem bosta obdolženca s svojim pozitivnim ravnanjem upravičila zaupanje sodišča, da kaznivih dejanj ob izrečeni opozorilni sankciji ne bosta več izvrševala.

28Posledično obrazloženi spremembi pa je spremenjena tudi odločba o stroških kazenskega postopka v delu, v katerem se nanaša na obdolženega A. A. in obdolženo B. B. Odločeno je, da morata slednja na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP vsak v znesku 28,00 EUR (sorazmerni del pričnin), obdolženi A. A. tudi krivdno povzročene stroške v znesku 154,00 EUR (stroški vročanja po pooblaščenem vročevalcu) ter na 224,00 EUR odmerjeno sodno takso, obdolžena B. B. pa mora plačati sodno takso v znesku 72,00 EUR. Po podatkih prvostopenjske sodbe sta oba obdolženca upokojena in prejemata pokojnini, zato bosta tako odmerjene stroške lahko plačala, ne da bi bilo zaradi plačila teh ogroženo njuno preživljanje, saj tudi nimata preživninskih obveznosti.

* * *

29V novem sojenju, ki je posledica razveljavljenega dela sodbe, bo moralo prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi najprej zaslišati oba obdolženca, nato pa izvesti potrebne dokaze in za svoje zaključke glede točke V. izreka izpodbijane sodbe navesti prepričljive in tehtne razloge.

30Pritožbeno sodišče drugih kršitev, ki jih sicer uveljavljajo pritožniki in tudi ne tistih, ki jih samo uveljavlja po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP ni našlo, zato je pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenih delih potrdilo.

31Ker je bila pritožba zagovornika obdolženega C. C. zavrnjena, mora obdolženi C. C. kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR. Ta je odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Obdolženec je zaposlen in prejema plačo ter nima izkazanih preživninskih obveznosti, zato bo plačilo stroška pritožbenega postopka zmogel.

32Upoštevaje okoliščino, da je sodišče druge stopnje z delno razveljavitvijo sodbe po uradni dolžnosti odločilo deloma v korist obdolženega A. A. in obdolžene B. B., slednjima kljub temu, da je pritožbi njunih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, sodne takse za postopek pred sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo.

¹ Tako tudi sodba VS RS I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018.
² Smiselno tako sodbe VS RS I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018, Ips 44926/2012 z dne 6. 10. 2016 in druge.