VSM Sodba I Cp 813/2020

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi glede odločitve o pravdnih stroških (točka II.) in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek 5.855,00 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 5.470,00 EUR, sicer pa se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo P 1901/2016-3 z dne 17. 4. 2018 zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) plačilo zneska 886.257,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 6. 9. 2016 do dne plačila v 15 dneh (točka I.) ter naložilo tožnici plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 5.855,00 EUR (točka II. izreka). Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (sodba I Cp 291/2019 z dne 5. 5. 2019). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 363/2019 z dne 7. 11. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanj: ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ali je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo in pomanjkljivo ugotavljalo pravno relevantna dejstva s tem, ko ni upoštevalo pritožbenih razlogov, ki so se nanašali na utemeljevanje, da so odločitve sodišč vseh stopenj, ki so odločala v kazenskem postopku, odstopale od jasnih določb in dotedanje ustaljene sodne prakse, ter da je šlo za grobo kršenje postopka in namerno razlago predpisov v nasprotju s sodno prakso. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 24/2020 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Navedlo je, da so v 16. točki pritožbe navedbe tožnice pravno pomembne, dovolj opredeljene in obrazložene, da terjajo bolj natančen odgovor višjega sodišča. To bi moralo obrazložiti, zakaj ocenjuje, da tožnica s pritožbo in v njej navedeno sodno prakso ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v korupcijskih zadevah.

2Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da so bile odločitve kazenskih sodišč vseh treh stopenj nepravilne, ker so vsa sodišča obstoj oziroma konkretizacijo enega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja (sprejem obljube nagrade) nepravilno povezala oziroma zlila z drugimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja. Bistvene nepravilnosti kazenskih sodb vseh treh stopenj izhajajo iz obrazložitve Ustavne sodišča Up-879/2014-35 z dne 20. 4. 2015. Pritožba v nadaljevanju povzema bistvene dele te ustavne odločbe. Poudarja, da bi morala sodišča konkretizirati tako zakonski znak sprejem obljube nagrade kot tudi ravnanja predsednika tožnice, ki bi sama po sebi pomenila sprejem obljube nagrade. V nadaljevanju očita, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo materialno pravo in napačno zaključilo, da sodnikom, ki so sodili v obravnavani kazenski zadevi ni mogoče očitati protipravnosti oziroma kvalificirane stopnje napačnosti. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso, ki s protipravnostjo ravnanja razume kvalificirano stopnjo napačnosti, to je nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo povsem jasne zakonske določbe ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pri presoji protipravnosti sicer izhajalo iz povzetih materialno pravnih stališč, vendar ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pravno relevantna za presojo obstoja te predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče je protipravnost ravnanja toženke ugotavljalo izključno na podlagi obrazložitve kazenske sodbe Vrhovnega sodišča, druge zatrjevane okoliščine pa je enostavno prezrlo (izjavo sodnika M.Š., izjavo sodnika B.M.), določenih pa ni vključilo v oceno (dejstvo, da so bila z očitki nekonkretiziranosti ravnanja predsednika tožnice soočena sodišča vseh treh stopenj, da so bila vsa sodišča seznanjena z razpravo v strokovni javnosti, da je bilo Vrhovno sodišče že pred odločanjem seznanjeno s stališči Ustavnega sodišča, da je kazenska obsodba v konkretnem primeru očitno napačna). Pritožba kot bistveno postavi vprašanje, ali so sodišča pri obsodbi predsednika tožnice, čeprav ni bil konkretiziran en zakonski znak kaznivega dejanja in niso bila ugotovljena konkretna ravnanja predsednika tožnice, ki bi pomenila sprejem obljube nagrade, ravnala v skladu s profesionalnimi standardi sodniške službe. Pritožba ne soglaša z zaključkom, da je odločitev kazenskih postopkov sodišč vseh treh stopenj skladna z ustaljeno sodno prakso, sodna praksa, ki jo sodišče povzema v okviru povzemanja sodbe Vrhovnega sodišča, pa zaključka sodišča prve stopnje ne potrjuje. V nobeni od teh sodb ni zavzeto stališče, da je obsodba za kaznivo dejanje mogoča tudi v primeru, ko eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran oziroma ko ni konkretno navedeno ravnanje posameznika, ki pomeni uresničitev zakonskega znaka oziroma, da se na obstoj enega zakonskega znaka lahko sklepa na podlagi dejstva, da so uresničeni drugi zakonski znaki kaznivega dejanja. Očita, da je iz vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP) nedopustno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj do sodne prakse, ki je citirana v spornih odločitvah, ni pa upoštevalo sodne prakse, ki jo je v svojih vlogah kot relevantno zatrjevala tožeča stranka. Nadalje se sklicuje na pravno stroko (mag. M.K., dr. K.J., dr. M.A.), ki so opozarjali na kršitev načela zakonitosti. Sodišče teh prič ni zaslišalo, s čemer je tožnici onemogočalo dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Nadalje opozarja, da je Vrhovno sodišče v času svojega odločanja imelo pred očmi tudi odločitev Ustavnega sodišča Up-373/2014 z dne 11. 6. 2014 in ločena mnenja k tej odločitvi. Nadalje, da je tožnica dejstvo, da je bilo ravnanje vseh udeležencev v kazenskem postopku zavestno usmerjeno v škodovanje in politično diskreditacijo predsednika tožnice, dokazovala tudi z drugimi konkretnimi okoliščinami, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Tožnica ni bila opozorjena na pomanjkljivosti njenih navedb in je zato presoja sodišča, da ni bilo dolžno izvesti materialnega procesnega vodstva nepravilna. Nadalje zatrjuje kršitev načela nepristranskosti sojenja Vrhovnega sodišča. Navaja, da je predlagala zaslišanje zakonca M.. S tem je sodišče kršilo pravico tožnice do enakega varstva pravic. V nadaljevanju izpostavlja govor sodnika M. na Dnevu slovenskega sodstva, zaradi česar je Ustavno sodišče odločilo, da je bila tožnici kršena tudi ustavno zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Pri tem ne soglaša s Ustavnim sodiščem, ki je zapisalo, da so zaradi navedene izjave podane le objektivne okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristrankost sojenja. Pristranskost sojenja je bila podana tudi v subjektivnem pomenu. V nadaljevanju zatrjuje skrajno neobičajno ravnanje sodnika M. v zvezi s predsedovanjem kazenskemu senatu, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti predsednika tožnice. Zatrjuje protipravnost ravnanja zaradi očitno napačne odločitve o neizločitvi sodnika M. iz sodnega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača posamezne pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena le delno glede odločitve o pravdnih stroških, sicer pa je neutemeljena.

5Bistveni del obsežne pritožbe se nanaša na nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje kazenskih sodišč v skladu z, do tedaj uveljavljenimi standardi v korupcijskih zadevah, ter da ravnanja nosilcev oblasti (v konkretnem primeru sodnikov in tožilke) niso odstopala od običajnih metod dela in potrebne skrbnosti. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter očita, da le-ta ni celovita, ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh pravno pomembnih dejstev in ni ugotavljalo ali bi kazenska sodišča vseh treh stopenj, ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti, morala in mogla priti do zaključka, da v sporni kazenski zadevi en zakonski znak kaznivega dejanja ni bil konkretizirano naveden. Očita tudi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja ustaljene sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem, temveč se je zmotno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki pa ni relevantna. Po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je v svoji vlogi citirala tožnica in na katero je opozorilo Ustavno sodišče. Nadaljnji pritožbeni očitek je, da je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi zaradi neutemeljene zavrnitev dokaznih predlogov.

6Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih, niti s pritožbo uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, jih dokazno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov kršilo pravico tožnice do enakega varstva pravic ter ji s tem onemogočilo dokazovanje relevantnega dejanskega stanja, torej kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točkah 13, 14 in 18 pojasnilo, da je pretehtalo dokazne predloge tožnice ter obrazložilo zakaj je določene predloge zavrnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da so dokazi zavrnjeni z navedlo ustavno pravno dopustnih razlogov¹, in sicer jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker niso bili dovolj substancirani (zaslišanje prič M.Š. in J.R.) oziroma, ker je ocenilo, da se z izvedbo predlaganih dokazov ne more dokazovati dokazna tema, zaradi očitne neprimernosti za ugotovitev dejstva glede katerega so predlagani (zaslišanje prič M.K., K.J. in M.A.), oziroma, da njihova izvedba na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati (zaslišanje prič R. in M.M., N.B.).

8Pritožba sicer pritrjuje materialno pravni argumentaciji pojma protipravnosti, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je presojalo ravnanja sodnikov in tožilke. In sicer, da protipravnost pri vodenju postopka in izdaji sodne odločbe pomeni kvalificirano stopnjo napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in enotne sodne prakse ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali grobo kršenje postopka v smislu arbitrarnosti. Očita pa, da sodišče prve stopnje pri presoji protipravnosti ni ugotavljalo vseh pravno pomembnih dejstev temveč, da je protipravnost ravnanja toženke ugotavljalo izključno na podlagi obrazložitve, ki jo je v kazenski sodbi zapisalo Vrhovno sodišče, medtem ko drugih zatrjevanih okoliščin, ki kažejo na očitno samovoljno ravnanje vseh sodnikov ter namerno razlago predpisov v nasprotju s sodno prakso sploh, ni ugotavljalo oziroma jih ni vključilo v dokazno oceno. Slednje predstavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter tudi, da dokazna ocena sodišča prve stopnje na podlagi katere je ugotovilo, da ni podana protipravnost ravnanja toženke, ni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Očitki niso utemeljeni iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

9Drži, da je sodišče prve stopnje v delu, ki je osredotočeno na vprašanje protipravnosti (stran 20 sodbe), povzemalo dele obrazložitve Vrhovnega sodišča iz sodbe I Ips 2457/2010. Hotelo je namreč najprej poudariti posebnosti kaznivega dejanja „sprejemanje daril za nezakonito posredovanje“ter zahtevnost dokazovanja korupcijskih kaznivih dejanj, „saj gre praviloma za posle, ki se ne opravljajo javno ob prisotnosti prič in se zato na njihovo izvršitev sklepa iz drugih okoliščin“. S tem je sodišče prve stopnje pri presoji pravnega sklepanja in postopanja kazenskih sodnikov, pravilno upoštevalo zahtevnost, posebnost in zapletenost obravnavanja kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje povzemalo del obrazložitev kazenske sodbe Vrhovnega sodišča, kjer je obrazloženo, da sam zakonski znak „prejem“ ali „terjanje nagrade“ praviloma ni opisan z neposrednimi dejstvi in okoliščinami², pri čemer se je Vrhovno sodišče sklicevalo na svojo dotedanjo sodno prakso iz drugih korupcijskih zadev in sicer na zadeve I Ips 73/2010, I Ips 485/2008, I Ips 12388/2009 in I Ips 24015/2010. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se je Vrhovno sodišče pri tem utemeljeno sklicevalo na citirane zadeve, ker gre za primerljive judikate. Nadalje je sodišče prve stopnje v okviru presoje protipravnosti ravnanj kazenskih sodnikov natančno ocenjevalo tudi postopanje sodišč prve (točka 7. obrazložitve³) in druge stopnje (točka 8 obrazložitve⁴) Pritožbeni očitek pavšalnosti se zato pokaže za neutemeljenega. Na straneh 23 in 25 sodbe je sodišče prve stopnje pojasnjevalo, da so se tako državna tožilka kot vsa sodišča, opirali na, do tedaj ustaljeno sodno prakso, kaj je (zadostna) konkretizacija posameznega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), in da zato ni mogoče govoriti o samovolji pri razlagi materialnega ali procesnega kazenskega prava, niti ni izkazano, da bi njihovo delo odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti ter za svoje zaključke navedlo dovolj jasne razloge.

10Da je bilo presojanje kazenskih sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v korupcijskih zadevah, je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up 789/2014-35 z dne 20. 4. 2015 (točka 11. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje s sklicevanjem na to ustavno odločbo dodaja, da iz točke 25 obrazložitve sicer izhaja, da morajo obstajati vsi zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja, vendar Ustavno sodišče ob tem izrecno ne zapiše, da morajo biti navedena tudi konkretna ravnanja (konkretni dejanski stan), ki jih lahko subsumiramo kot posamezne znake očitanega kaznivega dejanja iz zakonskega dejanskega stanu. V točki 28 pa ustavni sodniki navajajo, da je po prvem odstavku 269. člena KZ kazniv že sam sprejem obljube nagrade z namenom posredovanja, k čemur se je država zavezala z 12. členom Kazenskopravne konvencije o korupciji (Zakon o ratifikaciji kazenskopravne konvencije o korupciji, Ur. l. RS, št. 26/2000, M.P. št. 7/2000-MKKK). Nadalje utemeljujejo, da so kazniva dejanja, ki pomenijo kazensko pravno sankcioniranje korupcijskih ravnanj nedvomno nevarna in prizadevajo pomembno družbeno dobrino - zaupanje v pravno in pošteno ravnanje javnih uslužbencev in nosilcev oblasti, ki opravljajo uradna dejanja. Ustavno sodišče pritrjuje Vrhovnemu sodišču, da se korupcijska kazniva dejanja navadno opravljajo prikrito ne pa javno, v navzočnosti prič. To jih dela še toliko bolj nevarna in zato so možnosti, da bi bilo pri storitvi takega kaznivega dejanja mogoče ugotoviti neposredno storilčevo ravnanje, ki pomeni izražanje volje za sprejem (obljube nagrade), omejene. Ustavno sodišče tudi soglaša z Vrhovnim, da je dogovor o sprejemu obljube nagrade lahko tih, da gre lahko za sprejem s konkludentnim dejanjem, a bi ta pomenil samo enega od mogočih načinov sprejema obljube in dodaja, da je še vedno potreben zunanji izraz ravnanja storilca, ki lahko logično in izkustveno utemelji, da je bila izražena volja za sprejem obljubljene nagrade, kar pa so lahko samo ravnanja storilca, iz katerih je, glede na njihovo naravo in vsebino v okoliščinah danega primera, mogoče z zanesljivostjo sklepati, da je storilec obljubo nagrade sprejel. Nadalje je Ustavno sodišče pritrdilo, da primerjava zakonskih znakov kaznivega dejanja z znaki konkretnega dejanskega stanu pokaže, da opis kaznivega dejanja formalno pravno vsebuje vse zakonske znake ter zaključilo, da so glede na to, da je iz predstavljenega opisa mogoče razbrati vse znake kaznivega dejanja, neutemeljeni očitki ustavnega pritožnika zoper stališča sodišč o obstoju znakov kaznivega dejanja. Ustavno sodišče tudi potrdi, da čas, kraj in način storitve kaznivega dejanja niso zakonski znaki, zato njihova odsotnost v opisu kaznivega dejanja ne more pomeniti kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave. Zato po presoji Ustavnega sodišča ne gre za položaj, ko bi zakonski znak manjkal iz opisa kaznivega dejanja, temveč za vprašanje, ali je zakonski znak sprejem (obljube nagrade) konkretiziran⁵.

11Sodišče druge stopnje gornje dele ustavne odločbe povzema tudi iz razloga, ker se del pritožbenih navedb skupaj z judikati, nanaša na problematiko pomanjkanja enega od znakov kaznivega dejanja v opisu očitanega kaznivega dejanja, kar, glede na zgoraj povzete ugotovitve ustavnega sodišča, ni utemeljen očitek za sporni kazenski postopek. Ker te pritožbene navedbe in judikati zato niso bistveni za obravnavo pritožbe, sodišče druge stopnje nanje ne bo odgovarjalo (I Ips 101/2008, I Ips 113/2009).

12Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene očitke, da sodišča pri ugotavljanju, ali odločilna dejstva ustrezajo zakonskemu znaku sprejem obljube nagrade, sploh niso opravila presoje z vidika ustavnih zahtev načela zakonitosti. Že povzetki bistvenih delov vseh kazenskih sodb, z analizo odločbe Ustavnega sodišča, v izpodbijani prvostopni sodbi, potrjujejo, da so tako prvostopno kot drugostopno in Vrhovno sodišče skrbno in poglobljeno presojali tako obstoj znakov kaznivega dejanja ter v nadaljevanju konkretizacijo znaka kaznivega dejanja sprejem obljube nagrade, z upoštevanjem načela zakonitosti v kazenskem postopku. Slednje potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča, ki je sicer razveljavila vse kazenske odločbe⁶, ker na več mestih obrazložitve soglaša z zaključki in argumentacijo kazenskih sodišč, kot je zgoraj že bilo navedeno (glede obstoja znakov kaznivega dejanja, glede dejstva, da Ustavno sodišče do odločbe Up 879/2014-35, ni izrecno zahtevalo, da morajo biti navedena tudi konkretna ravnanja, ki jih lahko subsumiramo kot posamezne znake očitanega kaznivega dejanja iz zakonskega dejanskega stanu⁷, da je po prvem odstavku 269. člena KZ kazniv že sam sprejem obljube nagrade z namenom posredovanja, da komunikacijski način, to je način sprejema obljube, ni zakonski znak kaznivega dejanja, da se korupcijska kazniva dejanja navadno opravljajo prikrito, ne pa javno in v navzočnosti prič, da je dogovor o sprejemu obljube nagrade lahko tudi konkludenten). Vse to potrjuje, da je do različnih stališč kazenskih sodišč vseh treh stopenj in na drugi strani Ustavnega sodišča glede konkretizacije znaka obravnavanega kaznivega dejanja, prišlo zaradi različne presoje, kaj je zadostna konkretizacija znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena KZ in zato ni mogoče govoriti o samovolji pri razlagi materialnega ali procesnega kazenskega prava. Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje argumentiranemu zaključku sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi niso izkazali, da bi delo oziroma postopanje sodišč in državne tožilke odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti do te mere, da bi lahko njihovo ravnanje postalo protipravno⁸. Pri presoji protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz narave dela sodnikov in upoštevalo, da narava pravnega odločanja ter vsebina materialnih in procesnih predpisov, dopuščajo in omogočajo različne strokovne razlage, zato sprejemljivost oziroma zakonsko in ustavno skladnost posamezne razlage, ni mogoče preprosto zavreči oziroma jo označiti kot samovoljno in arbitrarno. Zato ne drži pritožbeni očitek, da „sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali bi sodišča ob običajni metodi dela lahko prišla do enake ugotovitve kot kasneje Ustavno sodišče, da torej „ni konkretizirano izvršitveno dejanje, s katerim naj bi predsednik tožnice uresničil zakonski znak kaznivega dejanja, sprejem obljube nagrade“.

13Sodišče druge stopnje je z zgoraj obrazloženim zavrnilo, večkrat ponovljeni pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovorne navedbe tožnice, „da sodišča pri obsodbi predsednika tožeče stranke, čeprav ni bil konkretiziran en zakonski znak kaznivega dejanja in čeprav niso bila ugotovljena konkretna ravnanja predsednika tožeče stranke, ki bi pomenila sprejem obljube nagrade, niso ravnala v skladu s profesionalnimi standardi sodniške službe“. Sodišče druge stopnje še dodaja, da iz kazenskih sodb prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so vsa sodišča pozorno in skrbno presojala očitek predsednika tožeče stranke, „da zakonski znak sprejem obljube nagrade le ponavlja zakonski znak kaznivega dejanja, ne da bi konkretiziral pritožnikovo ravnanje, ki naj bi pomenilo sprejem obljube nagrade“. In sicer je Vrhovno sodišče natančno razložilo svoje stališče, da je konkretizaciji kaznivega dejanja zadoščeno, če je v opisu kaznivega dejanja uporabljen oziroma ponovljen abstraktni pojem, in sicer, kadar določenega zakonskega znaka ni mogoče ali ni smiselno konkretizirati z drugim besedilom. Pojasnilo je, da do tega pride v primerih ko gre za zakonske znake izražene z besedami, ki imajo jasen, točno opredeljen in konkreten pomen. Tudi pojem sprejeti obljubo nagrade naj bi pomenil konkretno ravnanje, v katerem nekdo sprejme nekaj, kar mu nekdo ponuja ali daje. S tem je utemeljilo svoje stališče, da ne gre za zakonski znak, ki bi puščal prostor za vrednotenje, da bi ga bilo potrebno vsebinsko šele napolniti. Nadalje je pojasnilo, da se je pri presoji ali opis dejanja v izreku sodbe izpolnjuje zahteve določbe prvega odstavka 269. člena ( ali je dejanje opisano v izreku sodbe kaznivo dejanje) uprlo na svojo ustaljeno sodno prakso⁹. Iz povzetega izhaja, da je Vrhovno sodišče skrbno presojalo ali so bili v kazenski zadevi izkazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanje daril za nezakonito posredovanje ter tudi ali so zakonski znaki kaznivega dejanja zadostno konkretizirani. Sklicevalo se je na judikat Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006 – sodišče lahko iz enega znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega, če gre za niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani¹⁰. Opravilo je primerjavo s korupcijskimi kaznivimi dejanji ter zaključilo, da tudi v drugih primerih iz sodne prakse zakonski znaki (terjanje, sprejem nagrade, obljuba darila, dati darilo) niso bili posebej opisani s konkretnimi dejstvi¹¹. Odgovorilo je tudi na obrambne očitke, da mora opis dejanja vsebovati tudi opis zavesti in volje prejemnika, da obljubo sprejme in z njo soglaša, kar se manifestira tako, da je zaznavno v zunanjem svetu, in utemeljilo, da gre za navedbe, ki ne sodijo v opis dejanja, ampak sodišče v obrazložitvi sodbe pojasni tudi te elemente kaznivega dejanja, subjektivni znak dejanja pa v izreku sodbe praviloma ni opisan. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da kazenski sodniki niso ravnali v skladu s profesionalnimi standardi sodniške službe, da niso upoštevali obstoječe sodne prakse ter običajnih metod dela.

14Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodna praksa na katero se je sklicevalo Vrhovno sodišče, sploh ni relevantna, ker iz teh odločb po mnenju pritožbe „ne izhaja, da je obsodba za kaznivo dejanja mogoča tudi v primeru, ko eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran oziroma, ko ni konkretno navedeno ravnanje posameznika, ki pomeni uresničitev zakonskega znaka oziroma, da se na obstoj enega zakonskega znaka lahko sklepa na podlagi dejstva, da so uresničeni drugi znaki kaznivega dejanja“. Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno ob primerljivosti judikatov¹² (I Ips 324/2007, I Ips 80/2010), na katere se sklicuje tožnica, upoštevati, da ponujeni judikati obravnavajo povsem druge vrste kaznivih dejanj ter zato ni mogoča enostavna primerjava, kot to želi prikazati pritožba. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da so kazenski sodniki v obravnavanih zadevah odstopili od sprejetih stališč Ustavnega sodišča (Up-758/03, U-I-88/07, U-I-6/93, U-I-335/02 in Up 265/01) ter odločb Vrhovnega sodišča (I Ips 101/2008 in I Ips 113/2009). V zadevi I Ips 101/2008 je Vrhovno sodišče potrdilo, da dejanji opisani v izreku prvostopne sodbe nimata vseh znakov kaznivega dejanja, v zadevi I Ips 113/2009 pa je presodilo, da dejanja opisana v izreku sodbe in opredeljena kot kaznivo dejanje, ne vsebujeta zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da so kazenski sodniki v konkretni zadevi odstopili od sprejetih stališč v odločbah Ustavnega sodišča. V zadevi Up 758/2003 z dne 23. 6. 2005, ki se nanaša na kaznivo dejanje poskusa umora, je Ustavno sodišče poudarilo, da načelo zakonitosti preprečuje, da bi se kot znaki kaznivega dejanja uporabljali pojmi in okoliščine, glede katerih ni mogoče osredotočeno dokazovanje. V zadevi U-I- 88/07 so obravnavali zakonske znake nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ ter ugotovili, da je delno neskladen s določbo 28. člena Ustave. V zadevi U-I-6/93 je ustavno sodišče presojalo ustavnost Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944. Po vpogledu v Ustavne odločbe, za katere tožnica navaja, da jih je sodišče prve stopnje spregledalo, čeprav jih je v svojih vlogah navajala kot relevantne, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je ustavno sodišče v teh odločbah vsaj posredno res ukvarjalo s načelom zakonitosti oziroma ustavno pravno skladnostjo različnih kazenskih zadev z določbo 28. člena Ustave, vendar nobena od zadev ni primerljiva do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da je bila odločitev kazenskih sodišč v sporni zadevi očitno nasprotujoča in samovoljna. Očitki pritožbe o odstopu od dotedanje ustavno pravne presoje ter sodne prakse, ki naj bi bila jasna ter z obravnavano zadevo povsem primerljiva, so tudi presplošni in ne dovolj pojasnjeni, da bi bilo nanje mogoče podrobneje odgovarjati in tudi zato niso utemeljeni.

15Tudi očitek protipravnosti ravnanja toženke, ki naj bi bila storjena z očitno napačno odločitvijo o neizločitvi sodnika B.M. iz sodnega postopka, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom, ki jih je pregledno navedlo sodišče prve stopnje v točkah od 16. do 18. obrazložitve, pri čemer se je o utemeljenosti zavrnitve dokazov, vezanih na to dokazno temo, že izreklo. Dodaja le še, da sicer drži, da je Ustavno sodišče presodilo, „da je s tem, ko je predsednik B.M. sodeloval pri odločanju o pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, potem ko se je v govoru z dne 6. 6. 2014 kritično odzval na pritožnikova stališča, izražena v zvezi z Višjim sodiščem v Ljubljani, vzpostavljen dvom o videzu nepristranskosti Vrhovnega sodišča“. Menilo je, da ni pomembno, da se je predsednik odzval v funkciji sodne uprave, temveč ali tak odziv lahko vzbudi dvom o videzu nepristranskosti sojenja, če kasneje predsednik sodišča kot sodnik sodeluje pri sojenju. Ugotovilo je torej objektivno okoliščino, ki lahko vzbuja dvom o videzu nepristranskega odločanja. Zato sodišče prve stopnje tudi ravnanje Vrhovnega sodišča v postopkih odločanja o izločitvi vrhovnega sodnika, pravilno ni ocenilo kot protipravno, ker ni ugotovilo očitne napačnosti, arbitrarnosti in samovolje pri odločanju o obstoju objektivnih razlogov, ki utemeljujejo izločitev sodnika, temveč utemeljeno zaključilo, da gre za različno pravno presojo obstoja objektivnih okoliščin, ki bi lahko prizadele videz nepristranskosti.

16Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

17Delno pa je potrebno pritrditi pritožbi glede odločitve o pravdnih stroških. Pritožba opozarja, da je ob upoštevanju točk po posameznih postavkah, kot jih je opredelilo sodišče prve stopnje (razvidno tudi iz stroškovnika toženka na list. št. 89), končen obračun napačen. Ta očitek delno drži. Pravdni stroški toženke znašajo skupaj 11.917 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 znaša 5.470,00 EUR, zato je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

18Ker je tožnica s pritožbo uspela le v manjšem delu glede stroškovne odločitve, sicer pa je bila njena pritožba neuspešna, mora zato nositi sama svoje pritožbene stroške (določba 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi toženka krije sama svoje pritožbene stroške (določba 155. člena ZPP).

¹ Iz sodbe VSRS II Ips 267/18: Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.
² S tem je sodišče prve stopnje odgovarjalo na očitke tožeče stranke, da nobeno od kazenskih sodišč ni ugotavljalo ravnanj predsednika tožeče stranke, ki bi sama po sebi neposredno pomenila sprejem obljube nagrade.
³ Iz točke 7. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje:“Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe kazenskega sodišča izhaja, poglobljena analiza oziroma dokazna ocena izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je obdolženemu v celoti dokazana storitev K.D. sprejemanja daril za nezakonito posredovanje – podani in dokazani so vsi zakonski znaki, ki so tudi zadostno konkretizirani.
⁴ Iz točke 8 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.“sodišče druge stopnje podrobno pojasnjuje pravilnosti stališča prve stopnje, vključno z zadostno konkretizacijo ter s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da lahko sodišče iz enega znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega , če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani – RS Kp 4/2006.
⁵ Dejstva in okoliščine, s katerimi se utemeljuje trditev, da je pritožnik sprejel obljubo nagrade, pa so po stališču kazenskih sodišč stvar obrazložitve sodbe.
⁶ Bistveni očitek Ustavnega sodišča je, da sodišča pri razlagi zakonskega znaka sprejem (obljube nagrade) iz prvega odstavka 269. člena KZ niso upoštevala zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave in zato je bila z izpodbijanimi sodbami pritožniku kršena pravica, ki jo Ustava zagotavlja kot ustavnomaterialno jamstvo obdolžencu v kazenskem postopku.
⁷ Točka 25.: Ustavno sodišče doslej ob tem, da morajo obstajati vsi zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja, ni izrecno zahtevalo, da morajo biti navedena tudi konkretna ravnanja (konkretni dejanski stan), ki jih lahko subsumiramo pod posamezne znake očitanega kaznivega dejanja iz zakonskega dejanskega stanu...
⁸ Sodba II Ips 1014/2007.
⁹ I Ips 324/07 -Opis kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je obdolženec vozil s preveliko hitrostjo, glede na ovire, ki bi jih bil dolžan pričakovati in na način, da vozila ni imel ves čas v oblasti ter da je neustrezno reagiral na pešca, ki je prečkal cestišče, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 325. členu KZ, saj iz opisa izhaja, da je bila obdolženčeva vožnja neprilagojena in da je ravno zaradi vožnje v nasprotju z navedenima cestnoprometnima predpisoma z vozilom trčil v pešca in mu prizadejal hudo telesno poškodbo.I Ips 80/10 - Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo; za ostale okoliščine zadošča, da so navedene v razlogih sodbe.
¹⁰ Ustavno sodišče je v odločbi, s katero je razveljavilo sodbe kazenskih sodišč, v točki 40. obrazložitve, ugotovilo, da je „Vrhovno sodišče pritožnikov sprejem (obljube nagrade) povezalo s konkretizirano navedbo provizije ("sprejetje obljube plačila nagrade je konkretizirano z navedbo provizije za prodajo po pogodbi in odstotka, ter da se bo provizija obračunala od zneska 161,900.000,00 EUR" in "provizija v obliki obljubljene nagrade je torej dovolj določno konkretizirana in tudi na tak način je konkretiziran zakonski znak sprejetje obljube nagrade - sprejel obljubo plačila provizije") in z namenom sprejema obljube, ki je povezan s položajem pritožnika in s tem mogočim vplivom na osebe na M. glede izbire ponudnika za nakup oklepnih vozil. Tisto, kar Vrhovno sodišče v tem pogledu šteje kot zunanji izraz sprejema obljube nagrade, se navezuje na nagrado (korist) sámo oziroma na obljubo nagrade in na namen, zaradi katerega je bila obljuba sprejeta. Vendar pa je sprejem (obljube nagrade, koristi) samostojen zakonski znak, ki ga ni dopustno razlagati tako, da bi se zlil z drugimi zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih avtomatično pomenila tudi izpolnitev prvih. S konkretizacijo nagrade (koristi) in namena torej ni mogoče utemeljevati, da je pritožnik obljubo nagrade tudi sprejel. Zgolj obstoj nagrade (celo obljube nagrade) ali obstoj namena njenega sprejema (tudi, če bi bila obljuba nagrade dana) namreč ne kažeta na kaznivost pritožnikovega ravnanja, če ni mogoče ugotoviti, da je do sprejema (obljube nagrade) tudi prišlo – če torej ni uresničen tudi ta zakonski znak kaznivega dejanja.“
¹¹ I Ips 73/10 - Storilec kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje izkoristi svoj položaj ali pa svoj vpliv. Iz opisa dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec izkoristil svoj vpliv, in sicer poznanstvo z neznano osebo, pri kateri je posredoval, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, in ni treba, da bi bil konkretiziran obsojenčev položaj ali položaj te neznane osebe.I Ips 12388/2009, I Ips 24015/10
¹² Sodba I Ips 324/2007. Vrhovno sodišče je že večkrat povedalo, da se določenih očitkov v opisu dejanskega stanja velikokrat ne da izraziti drugače kot z uporabo besedila, ki je enako ali podobno abstraktnemu opisu. Sodba in sklep I Ips 80/2010. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati v tolikšni meri konkretizirajo kaznivo dejanje, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo, za ostale okoliščine zadošča, da so navedene v razlogih sodbe.