VSRS Sklep II DoR 489/2020

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- Ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč o pomenu slabih osebnih odnosov med solastniki za temelj uporabnine kot obveznosti solastnika, ki deloma uporablja solastno stvar?

- Ali je bila kršena pravica toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi z obrazložitvijo pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine za obdobje od 24. 6. 1997 do 31. 12. 1997?

1Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo tretji podredni zahtevek tožnic, naj jima toženec nerazdelno plača 48.316,18 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); nato je ugotovilo, da obstaja terjatev prve tožnice do toženca v višini 30.755,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da obstaja v pobot uveljavljana terjatev toženca do prve tožnice v višini 6.259,39 EUR ter da je toženec dolžan plačati tožnici razliko v višini 24.496,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek prve tožnice pa je zavrnilo; nadalje je razsodilo, da je toženec dolžan drugi tožnici plačati 30.755,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek druge tožnice pa je prav tako zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožnic in toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga toženec predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč o pomenu slabih osebnih odnosov med solastniki za temelj uporabnine kot obveznosti solastnika, ki deloma uporablja solastno stvar?

2) Ali je glede na vsebino obrazložitve drugostopenjske sodbe o toženčevih ugovorih glede višine prisojene terjatve kršena pravica toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave?

4V utemeljitvi predloga navaja, da je bilo tožencu naloženo plačilo uporabnine za celotno stanovanjsko hišo, kljub temu, da je uporabljal le njen manjši del, da sta tožnici imeli možnost dostopa in rabe večjega dela hiše, da ju toženec iz souporabe hiše ni izključeval in da ni ravnal protipravno, nasilno, nemoralno ali drugače nedopustno. Tožnicama je bila prisojena uporabnina, čeprav sta se iz hiše prostovoljno izselili in se kasneje nikoli nista poskusili znova vseliti ali kakorkoli urediti razmerij med solastniki. Razlog naj bi bil, da so bili odnosi med pravdnimi strankami izredno slabi, ne da bi bilo presojeno, ali in kdo je za to kriv. Izpodbijana presoja pomeni, da v primeru izredno slabih odnosov med solastniki ne veljajo več klasična dognanja sodne prakse glede uporabnine med solastniki. Ni več pomembno vrednotenje preteklih ravnanj solastnikov ali njihovo preteklo prizadevanje za ureditev medsebojnih razmerij. Prvo prekršeno je pravilo, da solastnik dolguje uporabnino drugemu solastniku le, če ga je izključeval iz uporabe solastne stvari s protipravnim ali nedopustnim ravnanjem. Solastniki drugih solastnikov ne smejo protipravno izključevati iz uporabe solastne stvari, kar velja tudi v primeru izredno slabih osebnih odnosov. Vendar ne obstaja dolžnost, da bi se morali imeti radi, se dobro razumeti ali medsebojno ne uveljavljati sodnega varstva. Solastnika, ki izvršuje svoje upravičenje uporabljati stvar, se ne bi smelo sankcionirati z obveznostjo plačila uporabnine. Sporna presoja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri je uporabnina med solastniki pogojena s protipravnim oziroma nedopustnim ravnanjem solastnika, ki druge izključuje iz rabe solastne stvari (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 126/2014, II Ips 187/2013, II Ips 90/2017, II Ips 295/2017). Hkrati po sodni praksi višjih sodišč velja, da le obstoj slabih odnosov in številnih sodnih sporov med solastniki še ni zadosten razlog, da solastnik, ki zaradi teh odnosov in sporov solastne stvari ne želi uporabljati skupaj z drugim solastnikom, zahteva uporabnino od drugega solastnika, ki svojo pravico do rabe kljub temu izvršuje; podlaga za uporabnino je podana le v primeru posebnih okoliščin, ko spori in konflikti preidejo v (fizično, verbalno, čustveno) nasilje do solastnika, ki ne uporablja stvari (primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2061/2017 in II Cp 3522/2015). Drugo prekršeno pravno pravilo je pravilo, da je solastnik upravičen do uporabnine le, če ni privolil v prikrajšanje. Gre za odstop od sodne prakse, po kateri solastnik, ki se iz solastnega stanovanja prostovoljno izseli, nima pravice terjati plačila uporabnine od solastnika, ki nepremičnino uporablja (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 659/2009, II Ips 251/2006, II Ips 998/2007, II Ips 187/2013), in po kateri lahko solastnik zahteva uporabnino le, če je zahteval dopustitev uporabe solastne stvari oziroma si prizadeval za ustrezno ureditev razmerij (prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2014, II Ips 215/2012, II Ips 508/2006, II Ips 210/94). Tretje prekršeno pravno pravilo je pravilo, da je solastnik obogaten le, če solastno stvar uporablja v večjem obsegu, kot jo je upravičen uporabljati iz naslova svojega solastniškega deleža. Gre za odstop od sodne prakse (prim odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 201/2006 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1770/2017). Vrhovno sodišče je v tej zadevi odločalo z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 195/2016, v kateri je v 9. točki obrazložitve potrdilo predhodno delno sodbo, ki je temeljila na tem stališču. Glede drugega postavljenega vprašanja pa navaja, da je prisojeno uporabnino grajal tudi po višini, in sicer med drugim glede zavrnitve pobotnega ugovora zaradi oškodovanja zapuščine v delu likvidacijske mase podjetja (presoja sodišča prve stopnje, da o tem zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka ne more odločati, je v nasprotju s sodno prakso in strokovno literaturo) in glede zavrnitve pobotnega ugovora zaradi prisvojitve celotne premične opreme s strani tožnic (zaradi zmotne uporabe materialnega prava, da toženec ne more terjati plačila vrednosti odtujene opreme). Na te navedbe je pritožbeno sodišče le prepisalo pravno stališče sodišča prve stopnje in ga označilo za pravilno, brez kakršnegakoli pojasnila, zakaj toženčeva nasprotna naziranja ne držijo in kako to razumeti v kontekstu sodne prakse in strokovne literature, na katere se toženec sklicuje v pritožbi in ki očitno ovržejo stališče sodišča prve stopnje (28. - 31. točka obrazložitve pritožbene sodbe). Na določene ugovore je toženec dobil vsebinsko prazne odgovore. Na ugovor glede nasprotovanja temelju dela obresti se je pritožbeno sodišče sklicevalo na posamezne dele obrazložitve sodišča prve stopnje, kjer odgovora na pritožbene navedbe glede temelja obresti sploh ni (točka 32. pritožbene sodbe v zvezi s 104. točko sodbe sodišča prve stopnje). Glede zavrnitve pobotnega ugovora zaradi poškodovanja hiše s strani prve tožnice je pritožbeno sodišče protispisno povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje, češ da naj bi sodišče toženčev pobotni ugovor zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da zastaranje ni ovira za uveljavljanje tega pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do v pritožbi izrecno uveljavljane nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene sodišča prve stopnje in kršitvi toženčeve pravice do izjave zaradi opustitve izvajanja dokazov. Na določene ugovore pa toženec ni prejel nobenega odgovora, denimo zakaj mu je sodišče naložilo uporabnino tudi za leto 1997, če je imel tedaj tako kot tožnici samo ključe hiše, vselil pa se je vanjo šele po tem, ko jo je usposobil za bivanje v letu 1998, kot tudi glede ugovora, da je del obrestnega zahtevka zastaran. Meni, da sodba sodišča druge stopnje glede njegovih pritožbenih ugovorov, ki bi lahko bili odločilni za višino prisojene obveznosti, ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodne odločbe in ji je mogoče očitati arbitrarnost.

5Predlog je delno utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).